“Krave v Posočju imajo imena, niso le številke”

> Ko je predsednik vlade Miro Cerar pred kratkim na lastno pobudo obiskal Mlekarno Planika, je organiziranost kmetov v Posočju izpostavil kot zgled žlahtnega zadružništva in izjemno dobre prakse v predelavi mesa in mleka. Prispevate k samooskrbi. Kako bi opredelila ključni vzrok, morda celo skrivnost uspeha? Sta ponosna?

Maver: “Seveda sem ponosen skupaj s 110 zaposlenimi v zadrugi in 65 zaposlenimi v mlekarni ter 200 kmeti oziroma kmetijami, ki oddajajo mleko in meso in ki v naše trgovine prinašajo vse več različnih pridelkov. Naš uspeh izhaja iz sodelovanja in spoštovanja, ker se vsi zavedamo soodvisnosti. Brez kmetov ne bi bilo zadruge in mlekarne, brez nas bi kmetje, upam si trditi, težje živeli. Moja naloga vodje je iskanje rešitev. Najprej sem se boril za novo zadrugo, potem trdo delal s ciljem, da bodo kmetje lahko prodajali po ustrezni ceni in zaposleni dobivali plačo. Pri težkih odločitvah sem imel vedno podporo kmetov, upravni odbor zadruge mi je stal ob strani, ko smo s pogumno vizijo pred četrt stoletja praktično iz nič postavljali novo zadrugo, čez tri leta pa mlekarno v Kobaridu, kar je bila najboljša odločitev. Ta je v sto odstotni lasti zadruge. Predelajo devet milijonov litrov mleka, ki ga od kmetov odkupi zadruga. Pozneje smo uvedli še predelavo suhomesnih izdelkov in uredili klavnico. Vseskozi smo širili mrežo trgovin s ciljem, da bi čim več pridelanega in predelanega sami prodajali.”

Direktorja, ki sta doma kmeta
Čeprav Anka Lipušček Miklavič in Niko Maver pravita, da so najpomembnejši kmetje, posoško kmetijstvo brez njunega poguma in modrosti ne bi bilo takšno, kakršno je danes. Oba sta študirala živinorejo na biotehniški fakulteti, menedžerskih znanj sta se morala spotoma naučiti. Oba izhajata iz kmečke družine. Niko z manjše gorske kmetije v Grantu nad Baško grapo, Anka z velike nižinske v Zatolminu. Poleg zahtevne službe oba kmetujeta. Anka je skoraj vsako jutro v hlevu, Niko je pred dnevi pripravljal drva za prihodnjo zimo. “Iz prve roke” poznata vse težave in lepe plati zahtevnega dela na zemlji in z živino. V Posočju in širše je kmet tudi po njuni zaslugi spoštovan. Tolminsko kmetijsko zadrugo s kobariško Mlekarno Planika in kmetijami dojemata kot veliko, ekološko tovarno v naravi. Z uspešnim poslovanjem ohranjajo stoletno tradicijo živinoreje z delovnimi mesti v hribih. Ko je pred 25 leti grozilo, da bo v primežu lastniških razprtij s Krašem in delitvijo premoženja med Hrvaško in Slovenijo posoška živinoreja propadla, sta s kmečko upornostjo in vztrajnostjo, zdravo pametjo in požrtvovalnim garanjem zadružništvo in mlekarno skupaj s kmeti postavila na nove, sodobne temelje. Priporočata, naj zadružništvo postane temelj slovenskega gospodarstva, ker ta oblika lastnine spoštuje posameznika. So tudi pobudniki samooskrbe in sodelovanja desetih živilsko-predelovalnih zadrug in podjetij na Primorskem. Na vprašanje, kako sta zmogla, Niko pravi, da je vse rešitve našel v gorah, na Rodici, kjer se pamet prevetri in dobi krila: “Vedno obstajajo rešitve. Je pa probleme treba deliti, da ne postanejo preveliki. Ni nujno, da ima država vedno prav. Zamere ne peljejo nikamor.” Anka dodaja, da se je v 22-tih letih naučila, da se je ob vsakem problemu treba malo zaustaviti, prešteti do pet in šele potem misliti naprej. Posočje je pred novim izzivom: ker ekološko že kmetujejo, bodo s pomočjo zadruge prihodnje leto vsi kmetje pridobili ekološki certifikat. Še bodo presenečali ... NB