Kronično nestabilni ali evropsko sodobni?

Radi se tolažimo, da je za naše težave, ki se kopičijo vse od leta 2008, ko je nastopila sicer globalna kriza, kriva politična nestabilnost.

Na splošno velja, da je oblast odgovorna za razmere v državi tako v dobrih kot v slabih časih. Vsaj zadnjih šest let državljani (ne le v Sloveniji) izbirajo svoje predstavnike, za katere verjamejo, da jih bodo izvlekli iz krize. V tem času pa v Sloveniji še nikomur ni uspelo, da bi zaupani mandat pripeljal do konca, da bi pred naslednjimi rednimi volitvami predložil obračun zastavljenega dela. Tako se zatekamo k zamenjavam vlad in tudi k izrednim volitvam.

Vsaka oblast, ki se zamaje, vzroke za svoje neuspehe pripiše predvsem grehom iz preteklosti, za katere sama seveda ni kriva, in globalni krizi. Ljudje pa na stvari gledajo bolj neposredno, vedo, kaj ni prav in kdo je v resnici kriv za nekaj povsem konkretnega. Ob tem pa se ozrejo tudi širše okoli sebe, pri čemer v Sloveniji vse skupaj praviloma povežemo z našim večnim problemom - z razklanostjo naroda na dvoje, ki se je pokazala kmalu po neponovljivem fenomenu enotnosti, ko je šlo za osamosvojitev.

Razdvojenost Slovenije k sreči ostaja na ravni drugačnosti. Res se včasih duhovi razvnamejo, tepli pa se menda ne bomo. Prispeva pa k politični nestabilnosti, ki nikoli ni dobrodošla, še najmanj v zdajšnjih razmerah, ko bi bilo treba sprejeti strateške odločitve in izpeljati nekatere reforme.

Trdno vlado je Slovenija še kako potrebovala že v časih, ko se je rojevala. Prve večstrankarske volitve leta 1990 so oblast prinesle Demosu z Lojzetom Peterletom na čelu. Razdor v koaliciji je pripeljal do prvih izrednih volitev, ki so ustoličile LDS in Janeza Drnovška. Po določenih tirnicah s štiriletnim mandatom bi imeli letos sedme redne parlamentarne volitve in dobili bi sedmo vlado. Včeraj pa so poslanci izvolili že dvanajsto po vrsti.

Je to znak naše kronične politične nestabilnosti z vsemi posledicami, ki jih prinaša odlaganje pomembnih odločitev? Če se ozremo naokoli, to ne bi smelo biti nič posebnega, tovrstne težave se bolj ali manj problematično pojavljajo povsod. V Italiji se je po drugi svetovni vojni zvrstilo kar 65 vladnih ekip, pa so sosedje preživeli. Belgijci so se s 541 dnevi brezvladja uvrstili v Guinnesovo knjigo rekordov, pa jim ni nič hudega. To sta skrajnosti, ki nam ne bi smeli dajati potuhe, naša politika bi morala v trenutnih okoliščinah znati poskrbeti za samoohranitev v prid nemotenega dela. Zadnjih šest let to nikomur ne uspeva, zdaj ta, zdaj oni klecne pod težo ali zaskrbljujočih (Janša) ali nerazumljivih (Bratušek - Janković) bremen.

Novi vladi dajejo poznavalci več možnosti. Koalicija je dovolj močna tudi brez dela naravnih zaveznikov. Vsekakor pa se bo morala potruditi, da z njimi ohrani politični mir in se v primeru kašnega zapleta v slogu Karla Erjavca ozre po novi možnosti za preživetje.

Novi premier Miro Cerar o tem očitno razmišlja. Naša vlada je tudi tista evropska, ki se ji reče Evropska komisija. Potem ko je predhodnici Alenki Bratušek zaprl svoja vrata, je v zvezi s tistimi v Bruslju pred dnevi uprizoril preobrat. V imenu državotvornosti je preklical svoje nasprotovanje kandidaturi Bratuškove za evropsko komisarko in hkrati podpredsednico evropske komisije. Dovolj je bilo tožarjenja, kandidatura Bratuškove ni več v domeni Slovenije, zdaj je treba zanemariti osebne ocene in interese ter ravnati državotvorno, je bil nenadoma drugačen Cerar. Podpora tako visokemu položaju Slovenke v evropski komisiji je v interesu države, je podkrepil svojo državotvorno držo in k njej pozval vso slovensko politiko in slovenske evropske parlamentarce.

“Državotvorno” in evropsko konstruktivno ravna tudi Alenka Bratušek, ki pismo iz pisarne protikorupcijske komisije pusti ležati na pošti, nedaleč od svojega doma. Da postopka v evropskem parlamentu in komisiji ne bi zapletala, bo počakala na izvolitev v Bruslju in šele potem domači protikorupcijski komisiji poročala o tem, kako je za omenjeno mesto kandidirala. Dobro ve, da domače zdrahe na zgolj politični ravni predsednika komisije Junckerja ne zanimajo. Njen manever ni ravno spodoben, toda roko na srce: kdo ne bi dvignil roke v podporo svoji kandidaturi za takšen položaj (Erjavec, ki je kandidiral v odsotnosti, denimo)? Ali o tem sploh kaj pravi kakšen zakon, pa še ni jasno. Bratuškova se je pač znašla v pravem trenutku na pravem mestu - za sabo ima izkušnje premierke (takšni profili so v evropski komisiji posebej zaželeni), je ženska in prihaja iz liberalnega tabora, ki mu pripada svoj del oblasti.

Imamo torej novo slovensko vlado in, kot rečno, naša bo tudi ona v Bruslju. Ministri doma in evropski komisarji pokrivajo posamezne resorje, ki jih uokvirjajo mnoge skupne zapovedi. Torej morajo sodelovati, zato je dobro, da si evropskim čim bližje. S komisarjem si na vrhu, imaš informacije, lahko vplivaš v korist svoje države.

Kaj se potem dogaja z našim aktualnim evropskim komisarjem za okolje Janezom Potočnikom? Iz Bruslja je pred dnevi prišla novica, da ima Slovenija za posodobitev železnic rezerviranih 160 milijonov evrov. Kandidat za ministra za infrastrukturo v Sloveniji, ki je blizu okoljskemu resorju, pa tega očitno ne ve in iz programa črta drugi tir Koper - Divača. Sloveniji grozi, da bo letos ob 320 milijonov evrov povračil iz proračuna ministrstvu za infrastrukturo in več kot 200 milijonov ministrstvu za okolje.

Je Potočnik užaljen ali kaj? Ali neuigran z igralci doma? V opoziciji novi ekipi očitajo prav neuigranost. Kakorkoli, delati bodo morali na terenu doma in v Bruslju. DAVORIN KORON