“Krovni organizaciji bi morali prevzeti nasledstvo družbenega gospodarstva”

Jevnikar je radijski in televizijski novinar pri slovenskih sporedih Italijanske radiotelevizije (RAI) v Trstu, uveljavil pa se je tudi kot publicist, ki objavlja tako v zamejstvu kot v Sloveniji. Zanimajo ga manjšinska vprašanja in polpretekla zgodovina Primorske in njenih ljudi. Med drugim ureja knjižno zbirko Krožka za družbena vprašanja Virgil Šček v Trstu, kjer je doslej izšlo skoraj 50 knjig zgodovinske, pravne in družboslovne vsebine. Več let je bil deželni tajnik edine slovenske etnične stranke v Italiji, Slovenske skupnosti. Danes je član paritetnega odbora za vprašanja slovenske manjšine v Italiji, ki je bil ustanovljen na osnovi zaščitnega zakona za Slovence iz leta 2001.

> So bili Jevnikar, Beličič, Peterlin ... imena, ki so zadnjih petdeset let predstavljala enega od stebrov slovenstva v Italiji?

“Zanimivo je, da so bili vsi trije priseljenci na tem območju, povojni politični emigranti, ki pa so se docela vključili v tržaško slovensko okolje. Bili so kulturniki, šolniki, nadvse pomembni za razvoj slovenskega šolstva na Tržaškem po drugi svetovni vojni. Bistveno so pripomogli tudi k uveljavljenju Radia Trst, ki je bil novost takratnega časa in je predstavljal neke vrste ljudsko univerzo za Slovence.

Če pogledamo našo družino, pa gre za “mešano družino”. Sicer ne narodnostno mešano, temveč v smislu, da je mama tržaška Slovenka, meščanka, medtem ko je bil oče Dolenjec, ki se je šolal in poučeval v Ljubljani ter se v Trstu ustalil jeseni leta 1945.”

> Bi lahko primerjali položaj slovenskega jezika po letu 1945 in danes?

“Tržaško bi takrat lahko primerjali s pogoriščem, saj se je do leta 1945 slovenščina ohranjala le po domovih. V javnosti pa le tam, kjer so bili zavedni duhovniki, kjer si je kaka napol ilegalna skupina upala gojiti slovenščino ...

Leta 1945 so bili ljudje popolnoma nevešči knjižnega jezika in je bilo potrebno začeti vse od začetka. Spominjam se očeta, ko je pripovedoval, da so se dijaki prva leta vpisovali v šolo ne glede na starost. V prvem razredu srednje šole si imel vpisane od štirinajst- do petnajstletnikov pa tja do tridesetletnikov. Večkrat je govoril o izrednem navdušenju dijakov in o njihovi pripravljenosti na učenje. V kratkem so nadoknadili zamujeno. Kot smo slišali, je oče zaradi njihovega navdušenja prihajal domov večkrat ganjen.”

> Kaj pa danes?

“Danes bi težko govorili o navdušenju. Manjšina se mora stalno boriti za uveljavljanje oz. ohranjanje svojih pravic, zato je pri njej prisotna dobršna mera utrujenosti. Kdor je angažiran v zamejstvu, je močno angažiran, a govorimo o manjšini v manjšini. Večina rojakov stoji ob strani.”

> Na medijskem področju ste pri slovenski TV in radiu v Italiji prisotni tako rekoč od samega začetka.

“No, prve slovenske radijske oddaje so v Trstu omogočili Nemci med vojno, maja 1945 so jih razširili partizani, junija 1945 pa so jih prevzeli in jim dali značaj prave radijske postaje zahodni zavezniki. Ko se je leta 1954 vrnila Italija, jih je vključila v RAI. Sam sem na RAI zaposlen od leta 1980. Našo televizijo je ustanovil zakon o reformi RAI iz leta 1975, vendar so prve televizijske oddaje stekle šele leta 1995! Do digitalizacije, ki se zdaj uvaja in ki naj bi to rešila, pa niso bile vidne v videmski pokrajini in v mnogih krajih Tržaške in Goriške.”

> Od kod taka zamuda?

“V Italiji je skoraj vse tako (smeh). Če si politično šibek, se tvoji problemi težko rešujejo. Problem je tudi v tem, da je naša TV še danes močno časovno omejena. Na voljo imamo dvajset minut dnevnika na dan, pet minut programa za otroke ali za razvedrilo in enkrat na teden kake pol ure kulturnega ali dokumentarnega programa. To je vse. Z digitalizacijo bomo verjetno v zamejstvu bolje in več sledili tudi sporedom iz Slovenije.”

> Se glede na kvaliteto nacionalnega programa pri tem poraja vsaj rahel dvom?

“Slovenski TV mediji po številu in ponudbi žal niso konkurenčni italijanskim, so pa za medsebojno povezanost, utrjevanje jezika, zlasti pri otrocih, izredno pomembni. Manjšina je bolje opremljena glede tiskanih medijev, saj imamo en dnevnik, dva tednika, en štirinajstdnevnik in kar nekaj mesečnikov in revij.”

> Spletni mediji se lahko na aktualne dogodke odzovejo precej hitro, predstavljajo lahko možen odgovor tudi na vse bolj globalizirani svet in so zaradi tega v določeni prednosti pred ostalimi. Kakšna je vizija le-teh v zamejstvu?

“Nekateri naši tiskani mediji imajo tudi spletne strani, uveljavlja se spletišče Slomedia, tudi posamezne organizacije skušajo nagovarjati javnost preko interneta. Gotovo je to najučinkovitejša pot do mladih.”

> Kakšno vlogo pripisujete slovenskim šolam v Italiji?

“Ne morem si predstavljati, kaj bi bilo z nami, ko bi ne imeli slovenskih šol! V zadnjih letih se vpisujejo v naše šole tudi otroci iz mešanih in povsem italijanskih družin. Prva leta po vojni so se skoraj vsi otroci iz mešanih zakonov 'izgubili'. Položaj se je torej izboljšal, vendar množična prisotnost otrok, ki ne obvladajo slovenščine, prinaša pedagoške težave. Postavlja se tudi vprašanje posredovanja narodne identitete, ki še vedno ostaja naloga naših šol. Če se vanje vpisujejo otroci iz italijanskih zakonov, imajo očitno interes, da se navzamejo nečesa slovenskega. Zato nasprotujem predlogom o spreminjanju naših šol v nekakšne dvojezične ustanove.”

> V Italiji ste kot tajnik edine slovenske stranke delovali tudi na političnem področju. Pisatelj Boris Pahor je nekoč dejal, da bi Slovenci v Italiji bistveno laže delovali, če bi nastopali politično enotno.

“To nam nikoli ni uspelo. Pod Avstro-Ogrsko je delovala stranka Edinost, ki je združevala večino Slovencev v eni stranki, vendar so imeli socialdemokrati, ki jim je v Trstu predaval tudi Ivan Cankar, že takrat drugačno pot. Po drugi svetovni vojni se je neenotnost izrazito potencirala.”

> Za razliko od, recimo, Južnih Tirolcev?

“Prepričan sem, da je eden ključnih vzrokov za uspešnost nemško govoreče manjšine v Italiji v tem, da je enotna. Za seboj ima poleg tega matično Avstrijo, pri njenih zahtevah pa jih je vedno podpirala tudi Nemčija. Pomembno pa je še dejstvo, da z glavnino vodilnega političnega kadra v Italiji Južni Tirolci niso bili v ideološkem konfliktu. Dejansko so bili vsi demokristjani, ki so zavzemali sredinski politični prostor.

Večina Slovencev pa je pri nas glasovala za komunistično partijo, ki je bila v Italiji vedno v opoziciji, in so nas že zaradi tega 'grdo gledali'. Pri nas sta se kombinirala nacionalistično in ideološko nasprotovanje Slovencem.

V Trstu se je razklanost pokazala že na prvih povojnih občinskih volitvah leta 1949. Že znotraj levice je zaradi Kominforma malo prej nastal velik razkol med prostalinistično, proitalijansko partijo ter projugoslovansko 'titovsko' partijo. Takrat so tudi slovenski kominformisti govorili o 'titofašizmu'. Ljudje so bili zmedeni. Če so nekateri sprva podlegli propagandi, da so slovenske šole 'belogardistične', je bil konec štiridesetih let govor o 'titofašističnih' šolah. Marsikateri Slovenec je takrat izpisal svoje otroke iz slovenskih šol, kar je pospešilo asimilacijo. Spori te vrste so bili pogosti znotraj društev, ustanov in celo družin.

Na omenjenih volitvah smo se Slovenci predstavili s KP Svobodnega tržaškega ozemlja, ki jo je vodil Vittorio Vidali, s titovsko Slovansko-italijansko ljudsko fronto, štiri slovenske anti- ali nekomunistične skupine pa so se povezale v Slovensko narodno listo. Od 60 članov občinskega sveta je Vidalijeva partija izvolila šest Slovencev (in 7 Italijanov), ostali dve skupini pa po enega.”

> Do sodelovanja med Slovenci različnih idejnih prepričanj torej praviloma ni prihajalo?

“Ne, med njimi je prihajalo tudi do oblik sodelovanja, ki se zdijo danes nemogoče. Še pod zavezniki, torej zelo zgodaj, so se vsi skupaj, od katoličanov prek liberalcev do komunistov, srečali v sobici pod zvonikom središčne cerkve sv. Antona Novega in se dogovorili za skupno stavko, ki so jo potem razglasili vsak posebej, ker so želeli zavezniki ukiniti nekaj slovenskih razredov.

Znali so torej premoščati razlike, čeprav je prišlo tudi do tragičnih primerov. Ne pozabimo, da so urednika tednika Demokracija Andreja Uršiča leta 1947 v Kobaridu ugrabili in je izginil v zaporih Udbe.

V začetku šestdesetih let so na željo Jugoslavije na Tržaškem razpustili omenjeno titovsko stranko, članstvo pa je stopilo v KPI ali v italijansko socialistično stranko.

To je tisto, kar Pahor stalno očita, da se je po ukazu iz Ljubljane ukinila levičarska, vendar slovenska formacija, naši ljudje pa naj bi se vključevali v vsedržavne stranke z vodstvom v Rimu. Leta 1962 je iz povezave že omenjenih štirih nekomunističnih skupin na Tržaškem nastala Slovenska skupnost, ki je poudarjala zahodno demokracijo, predvsem pa nastopanje na samostojni, narodni osnovi. Leta 1975 se je razširila na deželno raven, ki jo poznamo še danes.”

> Še vedno imate dve krovni organizaciji, SKGZ in SSO, dve glasbeni šoli, podobna kulturna društva ... Se vam zdi ta delitev še vedno potrebna?

“Pomembno je odgovoriti na vprašanje, ali je na obstoječi način angažiranih več ljudi, ali pa bi to laže dosegli z enotnostjo. Mislim, da je zdaj angažiranih več ljudi. Pomembno je tudi, ali je enotnost vsiljena ali pa je občutena kot nekaj naravnega. So področja, kjer je naravna in si tudi ne moremo privoščiti 'dvojnikov'. Ne moremo imeti dveh dnevnikov, dveh gledališč in podobnih profesionalnih ustanov, lahko pa imamo več društev in zborov, vsakega s svojo specifiko.

Kultura je področje, kjer prihajajo na dan tudi idejne razlike, ki so lahko obogatitev za skupnost. Če bi imeli le eno kulturno društvo, bi bil verjetno del ponudbe okrnjen, saj bi se poenotili na najnižjem skupnem imenovalcu. Trpel bi pluralizem. Menim, da je dosti bolje, da so odnosi urejeni, korektni, vsakdo pa potem deluje po svojem prepričanju. Več projektov bi lahko uresničevali v medsebojnem sodelovanju.

Verjetno pa se veliko začne in konča pri denarju. Gospodarstvo je bilo pri vas precej močno, poglejmo samo primer Tržaške kreditne banke, Kmečke banke v Gorici, družbe SAFTI in celega kupa satelitskih firm. Sedaj je na tem prostoru nastal nekakšen vakuum, ki se ne nazadnje kaže tudi v finančnih težavah na področju kulture, gledališča v Trstu, časopisa Primorski dnevnik ... Izjema na področju gospodarstva je verjetno uspešna družba KB 1909 v Gorici.

Gre za precej sporna vprašanja, vezana na tako imenovano družbeno gospodarstvo, ki je desetletja imelo privilegiran odnos z Jugoslavijo. Posli so bili takrat v dobršni meri dirigirani. Obvladovala jih je ozka skupina, niti ne levica, le tisti del levice, ki je bil vezan na Jugoslavijo.

Ko smo Slovenci vseh usmeritev skupno reševali Primorski dnevnik po krizi Založništva tržaškega tiska in avanturi z Republiko, smo ustanovili zadrugo, odprto vsem članom manjšine. Preko nje smo postali solastniki Primorskega dnevnika. Dogovorili smo se, da bomo na podoben način reševali vprašanje družbenega gospodarstva in nepremičnin od Kulturnega doma do sedeža Primorskega dnevnika. Na tem področju pa se ni zgodilo nič.

Sedaj je na primer prišlo na dan, da je nepremičnina, v kateri ima svoje prostore Primorski dnevnik, v zadnjih letih večkrat spremenila lastnika. Gre za stavbo, ki jo je kot zasebno šolo zgradila Ciril-Metodova družba. Ker je bila vpisana na vodstvo družbe v Ljubljani, je fašisti niso razlastili, so pa v njej ukinili slovensko šolo, vanjo naselili italijansko in najemnino plačevali v Ljubljano. Med vojno je bila stavba bombardirana in po vojni se je vanjo med drugim vselil Primorski dnevnik. V drugi Jugoslaviji je bila Ciril-Metodova družba ukinjena. Objekt, ki je bil v Trstu namenjen za slovenski dnevnik, je priposestvovalo Založništvo tržaškega tiska. Primorski dnevnik sedaj zanj plačuje relativno visoko najemnino.”

> Komu jo plačuje?

“Pravzaprav ne vem. Večina Slovencev v Trstu tega ne ve. Problem je v tem, da je odnos med lastnikom zgradbe in najemnikom, torej Primorskim dnevnikom, popolnoma komercialen.”

> Toda poti, kako najti lastnika stavbe, vendarle obstajajo?

“Seveda, saj so za to pristojni uradi. Ponavadi gre za znano zgodbo. Določena družba ustanovi družbo, ki je lastnica družbe, ki je lastnica ... Bistvo pa je drugje.

Mnenja sem, da bi morali krovni organizaciji prevzeti nasledstvo družbenega gospodarstva, ki bi ga morala preko njiju upravljati naša celotna manjšinska skupnost, tudi glede namembnosti dobička. K družbenemu gospodarstvu prištevam tudi KB 1909.”

> Ali te družbe ob reševanju, recimo, Primorskega dnevnika, slovenskega tržaškega gledališča ... niso dale nobene finančne pomoči?

“Same so bile v velikih težavah, skrbno pa so se otepale pluralizacije lastništva. Ko smo reševali Primorski dnevnik, je bilo potrebno najti jamstva za precej visoka posojila. Takrat je obstajala družba Dom, ki je bila lastnik številnih nepremičnin, torej družbenega premoženja. Hipoteke bi bili lahko napisali nanje, dobili pa smo odgovor, da gre za privatno družbo, ki je nihče ne more prisiliti, kako naj gospodari in za koga naj zastavi svoje nepremičnine.

Zbrali smo se posamezniki, podpisali jamstvo za posojila in zastavili svojo zasebno lastnino.”

> Med drugim ste član paritetnega odbora za uresničevanje zaščitnega zakona. Ukvarjate se tudi z dvojezičnimi napisi in tablami.

“Z dvojezičnimi napisi se intenzivno ukvarjamo že vrsto let. Najprej je bilo potrebno sestaviti seznam občin ali njihovih delov, v katerih naj bi glavnina določil zaščitnega zakona sploh veljala. Ko se je zapleteni postopek končal, je bilo potrebno na predlog krajevnih uprav pripraviti še nov seznam, predlog deželni vladi, kje naj bi veljala 'vidna dvojezičnost'. V odlok predsednika deželne vlade so iz občine Gorica prišli v izbor le trije rajoni, sam center pa ne. Podobno je v Trstu s še dodatnimi omejitvami. Občinski svet v Reziji se je poleti sploh uprl izvajanju zakona, češ da Rezijani niso Slovenci in terjajo svoj zaščitni zakon.

Problem zaščitnega zakona je v tem, da se zelo počasi izvaja, saj vsebuje načela in mehanizme za njihovo uresničevanje. Vmes pa je cel kup zamudnih postopkov, pri katerih pa ima odločilno besedo politična večina.

Določene stvari, ki so zakonsko natančno določene, se sploh niso uresničile. Tako je na primer določen rok za slovenski glasbeni konservatorij, ki naj bi bil državno priznan. Pretekel je in o njem ni ne duha ne sluha. Medtem je stekla reforma konservatorijev, ki so postali fakultete, kar je vse skupaj zakompliciralo.”

> Če se ne motim, je problematičen tudi odziv Slovencev na uveljavljanje zaščitnega zakona. Zahtevkov za dvojezične osebne dokumente naj bi bilo vloženih le nekaj tisoč, kar je naravnost bizarna številka.

“Drži. V Reziji, kjer je bilo ogromno polemik, je bil doslej edini, ki je zahteval dvojezično izkaznico, Italijan, ki se je navdušil nad večjezično stvarnostjo. Proti njemu so celo demonstrirali, ga pred policisti žalili. Zavedni Slovenci, ki živijo tam, še vedno redno dobivajo grožnje po telefonu.

Drugod pa lahko govorimo o naveličanosti, utrujenosti. Leta in leta so ljudje postavljali zahteve, a odziva ni bilo.

V Trstu je bilo rečeno, da bo občina odprla dvojezični urad, a je vsa zadeva zgolj informativna. Lahko sicer naročiš dokumente, a jih dobiš kasneje, kot če bi šel v pristojni urad. V slovenščini ti povedo, kaj moraš storiti, a to je v glavnem vse.

Nismo vsi kot prof. Samo Pahor, ki ima trdne živce in neomajno voljo, saj je za uveljavitev svojih pravic pripravljen stopiti celo pred sodišče.

V prvi vrsti gre za neke vrste sprenevedanje italijanske politike po načelu: 'Imejte, kar želite, bomo že poskrbeli, da zadeve v praksi ne bodo realizirane.'

Zavlačevanje je tipično za Italijo, ne le proti Slovencem, temveč na splošno. Gre tudi za taktično potezo, s katero ljudi utrudijo, asimilacija pa se nadaljuje.

Podobno se je godilo s spremembo priimkov, ki so jih poitalijančili pod fašistično oblastjo.

Prav pred kratkim je bilo v Trstu izdano delo italijanskega avtorja mlajše generacije, katerega naslov bi se v prevodu glasil Državni imenomor. Samo v Trstu je bilo poitalijančenih kakih 50.000 priimkov. Oblasti teh ukrepov niso nikoli preklicale. Lahko je sicer vsakdo sam zahteval vrnitev izvirnega priimka, a to je bila zahtevna pravna zadeva. Terjala je angažma vsakega posameznika. Potem pa si moral spremeniti ime na osebni izkaznici, na vozniškem dovoljenju, na diplomi, v zemljiški knjigi ... vsepovsod.

Mnogo let po vojni je bil postopek za vračanje priimkov z zakonom olajšan, z zaščitnim zakonom tudi, vendar je ogromno spremenjenih priimkov ostalo, z leti so za marsikoga postali del identitete.

Slovenski jezik je poln šumnikov, in kdor jih ima v imenu, se še danes sooča s še eno težavo, ker vsi uradi niso za šumnike opremljeni.”

> Imate dvojezično osebno izkaznico?

“Imam, vendar je moj primer drugačen. Zadnjih dvajset let namreč živim v eni izmed štirih občin tržaške okolice, ki so bile že pod zavezniki uradno dvojezične. Ampak kljub temu, poglejte (pokaže osebno izkaznico), to je dokument, ki je star pet let in je izpolnjen samo v italijanskem jeziku, barva las, poklic ..., to je zapisano le v italijanščini. Samo kraj je zapisan dvojezično. Se pravi, da gre tudi pri tem le za delno dvojezičnost. Danes pa je to urejeno.”

> Kakšni so občutki, ko se pripeljete čez mejo, npr. v Koper, in so tam vsi napisi v obeh jezikih?

“To sta povsem različna položaja. V obalnih občinah se določila Londonskega memoranduma izvajajo.

Moram pa dodati, da ko svojim italijanskim prijateljem, ki živijo v Sloveniji, omenimo dvojezične napise, nam ti povečini vedno odvrnejo, da se zakoni res spoštujejo, je pa družbena realnost povsem drugačna. Nikoli niso namreč imeli lastnega družbenega gospodarstva, malo jih je in nimajo popolne demografske strukture ... Eden drugemu lahko določene stvari zavidamo. Razmišljanja po logiki, če mi nimamo, tudi vi ne boste imeli, pa ne sprejemam. Sem za recipročnost, toda za pozitivno recipročnost.”

Tekst in foto: ROBI ŠABEC

Ivo JevnikarRobi Šabec