Kuj me, kapitalizem, kuj!

Moder mož je nekoč dejal nekako takole: Bog je človeka pregnal iz raja in ga obsodil na smrtnost, vendar v njem ni ugasil spomina na večnost. Zato človek trpi, ukleščen med preteklost in prihodnost, obsojen na zavest, da zdaj je, potem pa ga ne bo več.

S spominom, zavestjo, vestjo in podobno šaro na plečih težko živi tudi marsikateri neozdravljiv pionir, ki je nekega veličastnega dne sebi, domovini in najboljšemu ključavničarju narodov in narodnosti prisegel, da bo “zvest in iskren tovariš, ki drži svojo obljubo”, da se bo zavzemal za “svobodo in mir” ter “gradil novo življenje, polno sreče in radosti”. Vztrajno in vse pogosteje, vendar brez upa na odgovor, se sprašuje, ali so ga junci, ki so mu v usta položili te velike besede, kmalu zatem pa zasukali voz zgodovine in tovarištvo, svobodo, srečo in radost poteptali globoko v blato, zgolj hecali. So si na njegov račun privoščili peklensko šalo?

Ne znajde se, tukaj in zdaj, obtežen z vrednotami, ki jih je morda jemal - in jih bržkone še zmeraj jemlje - preresno. In ugotavlja, da je ob njem veliko, preveč trideset, štirideset let starih otrok, ki še kar čakajo, da se bo njihovo življenje zares začelo. Ondan je nekdo lepo povedal: v tej starosti so naši starši že “rulali”, vladali vsaj sebi, dosegli nekaj in bili nekdo, mi pa še kar mencamo, se vrtimo v kolobarju, brez konca in kraja!

In le najpogumnejši med njimi, temi trideset, štirideset let starimi otroki, si tu in tam drznejo pomisliti na prihodnost. Kadar spregovorijo o njej, se jim čelo pomrači in beseda se zatakne v grlu. Najbolj naivni, najnedolžnejši med njimi zvenijo kakor mularija, ki glasno sanjari: kadar bom velik, bom ...

Povsem iz mode so kajpada tisti, ki še zmeraj pestujejo strašno zastarele ideale in prej ali slej končajo pri kakem strokovnjaku za pošvedrane duše, za šankom ali celo v kakem zakotju, kjer jim ni več pomoči. A kaj bi jokali za njimi. Danes moramo udariti po mizi in korajžno zarobantiti: “Jebiga, se pač niso znašli!”

Nekdaj so se tako učenci kakor učitelji - pardon, tovariši in tovarišice! - mučili s šolskim predmetom samoupravljanje s temelji marksizma. Kdove, morda pa bi danes veljalo v devetletko vpeljati soroden, vendar novim časom prikrojen predmet, imenovan, recimo, izčrpavanje s temelji kapitalizma. Otroke, naše največje bogastvo, bi poučevali o tem, kako izčrpavati podjetja, kako sočloveka čim bolj izkoristiti in ga zatem zavreči, kajpada brez občutka krivde, brez kanca slabe vesti. Načrtno in skrbno bi jih vzgajali v trdožive, preračunljive individualiste, skratka, učili bi jih, kako živeti s kapitalizmom in preživeti.

Iz učbenikov bi kajpada črtali korupcijo, klientelizem, nepotizem in podobne besede, našim malčkom pa bi lepo in preprosto pojasnili, da je danes največja zvezda, kdor zna najspretneje izigravati zakone, najti v njih in med njimi čim več lukenj, povedali bi jim, da je poštenjak samo še sopomenka za bedaka, največjo pohvalo pa človeku izrečeš z besedami: “Ti se pa res znajdeš!” Podučili bi jih, da trati čas, kdor zre v zvezdnato nebo nad seboj in v moralni zakon v sebi - mnogo koristneje ga porabi, kdor plete zveze, skrbi za usluge in protiusluge, se giba v pravih krogih, se prilizuje tistim zgoraj in tlači nesrečnike pod seboj, se požvižga na sočloveka v stiski, prikima, kadar od njega pričakujejo, da bo prikimal, odkima, kadar od njega pričakujejo, da bo odkimal, sicer pa drži gobec in se briga zase.

In pri uri književnosti bi malčkom prebrali lepo pesem klasika naše književnosti, le malce prirejeno, urezano po meri novih časov: “Kuj me, kapitalizem, kuj! Če sem kremen, se raziskrim, če jeklo, bom pel, če steklo - naj se zdrobim.”

ANDRAŽ GOMBAČ