“Kultura brez etike ni vredna nič!”

Pisatelj, esejist, prevajalec, upokojeni profesor in še kaj Alojz Rebula, rojen v Šempolaju nad Trstom, je pred nekaj dnevi praznoval 90. rojstni dan. Obiskali smo ga v Loki pri Zidanem Mostu, kjer že vrsto let živi z ženo Zoro Tavčar.

> Ste slišali, da bo openski tramvaj kmalu spet vozil?

“Sploh nisem vedel, da ne vozi.”

> Že dve leti miruje.

“Kaj pa se je zgodilo?”

> Iztiril je, obnoviti so morali progo ...

“A tako. Dve leti, pravite. No, vidite, tale novica ni prišla do mene.”

> Ali tukaj, v Loki, nič ne pogrešate Opčin, Trsta, zamejstva?

“Po pravici povedano, ne preveč. Na Trst nisem bil nikoli čustveno navezan. Sem Kraševec! Trst sem zmeraj čutil kot protislovensko mesto. Kakšnega kulturnega naboja v njem nisem čutil, niti italijanskega.”

> Niste nikoli vpili “Trst je naš”?

“Mislim, da te parole nisem nikoli zavpil. Zdi se mi, da je zgodovina prav storila, pa čeprav je šla proti naši volji. Če bi Trst po razpadu Svobodnega tržaškega ozemlja prišel pod Slovenijo, bi bil danes zanjo rak. V Trstu bi namreč še naprej delovalo ostro, šovinistično, fašistično jedro, ki bi grenilo življenje Slovencem in strahotno zaposlovalo slovensko vlado. Poleg tega slišim, da ozračje v Trstu ni več, kakršno je bilo. Ne vem, ali je Trst postal demokratičen, a vsekakor je manj fašističen, manj protislovenski, stiki med narodnostma so baje celo tesnejši. A množenje porok med pripadniki različnih narodov najbrž ni v naš prid. To je v veliki meri spremenilo ozračje v slovenskih šolah, ker je lep del otrok iz mešanih zakonov.”

> Vam to ni všeč?

“Je obenem pozitivno in negativno. Pozitivno, ker se tako italijanski del Trsta sploh zave eksistence Slovencev. Italijani so skušali naš obstoj zakrivati, njihova literatura nas je tako rekoč ignorirala, naša kultura zanje sploh ni obstajala. V tem pogledu je stik pozitiven, saj odpravlja totalno ignoranco na italijanski strani, začenši na ravni jezika. Ne vem, koliko je v Trstu Italijanov, ki znajo kaj povedati po slovensko. Druga plat stikov pa je negativna - slovenske šole tako izgubljajo svoj značaj, nehavajo biti slovenske, postajajo nekako dvojezične. Vprašanje je, koliko slovenske narodne zavesti se bo ohranilo v takem ozračju. Sicer pa je to do neke mere v duhu nove Evrope. Ne vem, koliko je ta Evropa resnično nova, saj ne potujem. Sem eden redkih slovenskih intelektualcev, ki nikoli ni vozil avta. Ki ga sploh ni imel! Danes sem tudi v taki telesni kondiciji, da ne morem potovati. Niti brati ne morem več. Sem slabo informiran o dogajanju po svetu. No, sledim mu, poslušam radio, a svet opazujem z roba svojih let.”

Gobe, borovnice, kostanj

> Kaj dobite tu, v Loki pri Zidanem Mostu, s čim vas je ta kraj tako pritegnil?

“Od tod je moja žena. Rodila se je prav v tej hiši. Naša družina je sem prihajala samo ob počitnicah, tu smo bili julija, avgusta, mogoče še v koščku septembra. Najprej me je pritegnila tukajšnja pokrajina. Sem Kraševec, ki ni videl ne pravega gozda ne vode. Danes je Kras drugačen kakor v mojih mladih letih. Je nekako zeleno bujen. Ko sem bil še mulec, pastir, pa je bil bolj goličava. Kamenje, nekaj trave in še kako grmičevje. Zato sem tu znal ceniti pokrajino, ne samo reko, kakršna je Sava, v katero se zlivajo številni potoki, ampak tudi prelepe gozdove. Tako so me očarali, da ni bilo dneva, ko bi ne opravil svojega pohoda v gozd. Tam sem potešil svojo strast do gobarjenja. Nisem bil kdove kakšen gobar, a do neke mere sem se tega le priučil. Ravno pred nekaj dnevi sem v spominih, ki jih zapisujem, omenil, da v svojem rodnem kraju kot pastir nisem poznal druge gobe kakor žrdanko. To je prelepa goba oranžne barve, takoj vidna, kraljevska goba, caesárea, kakor so ji rekli Rimljani. A nisem poznal kralja gob - jurčka. Tukaj pa je dežela te gobe. In iskati jurčke je bilo moje veliko veselje, skoraj večje, kakor ga jesti. V gozdu sem rad nabiral tudi borovnice in kostanj. Ni bilo večjega veselja, kakor iti v kostanjev gozd, jeseni, slišati skrivnostno padanje sadežev z dreves, tisto klestenje skozi veje, in potem pobirati kostanje, manjše in večje.”

> Kostanjev gozd je tudi v naslovu ene vaših knjig ...

“Res je. Sploh je v mojih knjigah veliko narave, saj sem zelo dojemljiv zanjo, za njeno lepoto. Prikupila se mi je že kot pastirčku, ki je na Krasu imel na voljo le tu in tam kakšen bor, nekaj hrastičev, sicer pa malovredno rešeljičje in podobno. Me je pa Kras že takrat očaral z leskovjem. Poleg gob, žrdank, sem že takrat rad nabiral lešnike ...”

> Vam je bil kot občudovalcu narave kdaj blizu tudi panteizem?

“Nikoli! O tem mi je govoril tudi Boris Pahor, a sem že njemu povedal, da mi panteizem ne pomeni nič. Kaj pomeni, če rečemo, da je vse božansko? Kaj mi pomeni, če rečem, da je ta miza božanska, da je ta lipa božanska ...? Pomembno mi je, da se lahko razgovorim s skrivnostjo vesolja, da ona spregovori meni ali pa jaz njej.”

> Ampak pravite, da ste velik racionalist!

“Zelo spoštujem in občudujem človeški razum, ki ga današnja filozofija nekoliko podcenjuje. Tudi današnja družba nasploh ga. Teoretično ga spoštuje, to že, a v praksi je ogromno iracionalizma. Ker tako spoštujem človeški razum, tudi občudujem stare Grke, ki so človeštvu razkrili razum, ratio, nous, kakor so rekli. Po drugi strani pa si ne delam iluzij, da bi mogel naš na prostor in čas omejeni razum dojeti vse, kar obstaja zunaj našega jaza. Kako strahotno malo vem! Veliko sem bral, ogromno razmišljal, a poglejte - vi znate voziti avto, jaz ga ne znam. Še in še bi lahko našteval, česa vse ne znam. Tudi na področju literature vem, kar vem. Učil sem latinščino in grško literaturo, pa tudi na teh področjih ne poznam ogromno reči. Naš razum je čudovit, a omejen. Ne delam si iluzije, da utegnemo s svojim razumom postati vsevedni, da bomo prodrli do zadnje skrivnosti vesolja. Poglejte, fizik mi pravi, da je v vesolju sedemnajst milijard nebesnih teles, večjih od Zemlje. Mar ni to strahotna skrivnost? Zato se mi vsiljuje misel na stvarnika ...”

> Zakaj pa vas takšnole razmišljanje ne privede v agnosticizem?

“Agnosticizem je po svoje razumljiv človeški odziv. Lahko si rečemo: ničesar ne vemo. Ignoramus et ignorabimus. To je razumljiva drža, a zame nevzdržna. Poglejte, dan nam je razum, s katerim je človek ustvaril fantastične reči. Poglejte živali - obnašajo se, kakor so se obnašale v prvih dneh stvarjenja ...”

> No, malce so se vendarle razvile.

“Že, ampak kljub vsem evolucijam lastovka še zmeraj leti, kakor je nekoč. Edina žival, ki je prišla do intelekta, do razuma, do zavesti in samozavesti, je človek. Zato ateist nima odgovorov na dve vprašanji: odkod je vse skupaj prišlo in odkod naša zavest in vse, kar je povezano z njo, torej čustvovanje, spominjanje, predvidevanje in drugo. V človeku je seveda tudi vest, občutek za etiko, ki ga prav tako loči od živali.”

> Ali iz tovrstnega razmišljanja izvira vaša vera?

“Ah, vera samo deloma prihaja iz razmisleka. Je kompleksna reč, težko razložljiva. Vsekakor ni znanost. Bistvo vere je, da veruješ v nekaj, česar ne moreš dokazati eksperimentalno, pa niti racionalno. Prekaša vse skupaj. Deloma pa je vera res stvar razuma. Že Aristotel je prišel do spoznanja o prvem gibalcu, primum movens, in to tri stoletja pred Kristusom. Človek pride do tega, ko se sprašuje, odkod vse to ogromno, veličastno in predvsem strahotno organizirano stvarstvo. Odkod ta neskončna inteligenca? Vsak list je tovarna zase! In poglejte si, kako kompleksen je človekov organizem. Da ne govorimo o astronomiji! Kakšen red vlada od drobnega molekularnega sveta do širnega svetovja. Ali more biti vse to plod slučaja, je lahko vse to nastalo iz slepega vrtinčenja nekih atomov? To je zame povsem nesprejemljivo! Verjamem, da je za vsem absolutna nadinteligenca, ki neskončno prekaša našo. Odtod moja vera v neko bitje, ki je nad nami. Pri veri je na delu več faktorjev, a po mojem mnenju je prvi etični - do Boga pride človek, ki hoče biti dober. Dober do sočloveka. Bog pa se zapre egoistu, človeku, ki želi drugim slabo ... Vtis imam, da je danes zelo malo čistih, resnično prepričanih ateistov. Težko je biti ateist, odkar so se zrušili miti, na katere so zlasti ateisti stavili vse. Na primer marksizem. Pred kratkim sem prebral obsežno Figesovo knjigo o ruski revoluciji in Leninu. No, žena mi jo je prebrala, jaz ne morem več brati. Šele v tej knjigi sem resnično odkril komunizem. Spoznal sem, da brez etike ni dostopa do Boga. Lenin je bil do šestnajstega leta veren, potem pa se je obrnil drugam in celo glasbe ni hotel poslušati, da ga ne bi omehčala, saj da mora biti revolucionar povsem neusmiljen. Krščanstvo pa še bolj kakor na intelektualno spoznanje stavi na etično držo.”

> Pravite, da je po vaši oceni danes malo prepričanih ateistov. Kaj pravite, koliko ljudi, ki redno hodijo v cerkev, pa premore čisto, brezpogojno vero?

“Ne vem, ali čisto in brezpogojno vero premorejo celo svetniki, heroji krščanstva. Ko je umirala Terezija iz Lisieuxa, najpopularnejša svetnica, mlada Francozinja, stara komaj štiriindvajset let, je imela strašne skušnjave, strašne dvome. Bojevala se je za vero. Je imela takrat čisto vero? Čiste, mirne vere po mojem mnenju sploh ni.”

> Kar nekaj vaših literarnih junakov je duhovnikov. Bi bili vi lahko duhovnik?

“Ne! Bil sem na razpotju, a nisem prestopil praga teologije. Že v mladih letih sem se zaljubil v antične jezike in moj edini cilj je bil študij grščine in latinščine. In tako sem šel leta '45 v Ljubljano, na univerzi sem vpisal ta predmeta. Sprva sploh nisem načrtoval, da bom profesor, samo študirati sem si želel. No, potem sem postal profesor in bil to z veseljem. Ko je po štiridesetih letih prišel čas za upokojitev, sem se težko poslovil. Če bi me vprašali, ali želim učiti še nekaj let, bi takoj privolil. Nekateri kar vzdihujejo po upokojitvi, a jaz nisem.”

> Tudi učenci vas imajo v lepem spominu.

“Ne vem, o tem bi morali vprašati njih.”

> Nekateri pišejo o tem, objavljajo svoje spomine.

“Tudi kadar se srečam z njimi, se me vsi spominjajo nekako z zadovoljstvom. Upam, da ne lažejo. Veste, nisem jih učil samo grščine in latinščine, ampak še česa. Vedno je bila zraven tudi moderna literatura - slovenska, italijanska, tudi kaj francoske, ruske ... Kot profesor sem skušal biti čim širši, z učenci nisem samo ponavljal nepravilnih glagolov in podobnega. Antika mi je bila izhodišče za spoznavanje panorame splošne kulture. Rad sem imel šolo, rad sem imel dijake, in v štiridesetih letih poučevanja mi je samo eden - ne povem, ali učenec ali učenka - očital krivičnost.”

> Upravičeno ali neupravičeno?

“Po moji oceni neupravičeno. Spraševal sem se, v čem sem se pregrešil, pa nisem našel odgovora. Bi vprašal tega človeka, a nočem sprožati bolečine.”

> Je bilo vaše šolsko delo tudi nekakšen družabni protipol samotnemu pisateljskemu ustvarjanju?

“Je bilo, seveda, saj sem sledil življenju učencev, sicer pa se nisem šel kake večje družabnosti. Živel sem za šolo in še bolj za literaturo. Literatura mi je bila vse, bila mi je boginja, dokler nisem prišel do vere. Tolstoj, Dostojevski, da ne govorim o Danteju - ti so me opajali.”

> Baje tudi Župančič.

“Župančič me je kulturno krstil za Slovenca. Ne toliko s svojimi lastnimi pesmimi, ki sem jih tudi cenil, ampak zlasti s prevodi.”

> Torej z jezikovnim mojstrstvom?

“Tako je. S prevodi Shakespeara. Nobena simfonija me ne bi mogla tako opojiti kakor Župančičeva slovenščina. Danes iste drame nanovo prevajajo, ker da jih je treba narediti bolj odrske. To me ne zanima, zanima me kakovost. In kakovost Župančičeve slovenščine je neprekosljiva. Je celo boljša od slovenščine mojega profesorja Antona Sovreta. Profesorja Šolarja, lingvista, sem nekoč vprašal, kakšna je razlika med prevajalcema Župančičem in Sovretom. Odgovoril je šaljivo: 'Hja, razlika je taka kakor med letalom in avtobusom.'”

> Župančič je letalo?

“Tako je.”

> Je pa danes kar pozabljen, mar ne?

“To je velikanski minus nove generacije! Kaže na njeno neinteligentnost, na njeno netalentiranost. Vrednost Župančiča je spoznala tudi tujina. Neki Francoz je napisal knjigo o njem, v kateri je med drugim omenil, da je Župančič največji slovenski pesnik, celo večji od Prešerna. Ko je Župančič to prebral, je knjigo besno vrgel stran. To se mi zdi najlepša možna gesta, saj kaže na pesnikov realizem, na njegovo poštenost. Kdo drug bi se cedil od medu, on pa se je razjezil.”

> Razumete tudi njegovo slavljenje povojnega režima?

“To je pa drug Župančič. Ko sem nekoč hodil po Ljubljani, sem ga zagledal na drugi strani ulice. To je bil zame praznični dan. Nisem pa bil navdušen nad nekaterimi njegovimi pesmimi. No, moram reči, da sem pred nekaj dnevi spet recitiral njegove verze. Mislim, da nihče ni napisal takega slavospeva Moskvi in njenemu komunističnemu poslanstvu kakor Župančič: 'Moskva sred kopnega prostranstva široko razprostira čvrste roke, zavedna sebe in svojega poslanstva na krilu zbira vseh plemen otroke. O mati novega rodu! V vrtežno nam dobo točiš srčno kri in mleko. Tako topló mi v prsih je in nežno: lej belo brezo za krvavo reko! Prisojno, razcveteno lej pobočje! Tam naša ladja si pristana išče; našlà je v vedrega duha območje, v pastirja Kostje radostno torišče ...' A morejo biti kakšni verzi lepši od teh, lepši in lažnivejši? Stalinova Moskva, ki toči srčno kri in mleko?! Župančič ni lagal, to je pisal iz najglobljega prepričanja. Globoko verjamem, da smo vsi ljudje rojeni za absolutno, ki ga verniki vidijo v Bogu, drugi pa v drugih rečeh: v življenjskem uspehu, v kulturi, v literaturi ... Župančič je kot velik pesnik, ki bi lahko bil naš nobelovec, absolutno prepoznal v Leninovem mitu. Verjel je, da bo človeku uspelo vzpostaviti raj na zemlji. Tisti, ki so to verjeli, pa se niso zavedali, da bi bil raj na zemlji v resnici pekel. Kako strašno bi bilo umreti v takem svetu! Težko je umreti že v svetu, ki je poln depresije, tumorjev, revščine, prepirov, kako težko bi bilo šele zapustiti raj na zemlji. A Župančič je verjel v to vizijo, zato je bila zanj novica o sporu med Stalinom in Titom strašna. Ko ga je Tito na Bledu seznanil s tem, baje ni mogel priti k sebi. Bil je silno razočaran.”

Bolj pozitivna kakor negativna Cerkev

> Kaj pa vi, vas kdaj razočara Cerkev?

“Mislite na cerkveno zgodovino?”

> In na sedanjost, na ravnanje, s katerim Cerkev odbije tudi marsikaterega vernika.

“S čim po vašem mnenju danes odbija vernike?”

> Na primer s finančnimi malverzacijami, kakršne si je nedavno privoščila mariborska škofija ...

“To je vsekakor neznanski škandal, velikanska sramota! Sicer pa tisti, ki odklanjajo Cerkev, vidijo samo križarske vojne, ki so bile dejansko bolj obrambne, vidijo inkvizicijo in morda še kaj, ne vidijo pa, koliko barbarov je ukrotila Cerkev, koliko hospicev in univerz je zgradila, koliko antične kulture je prenesla v moderno dobo, koliko duš je potešila, koliko ljudi je potolažila. Mislim, da je bila vloga Cerkve v zgodovini neprimerljivo bolj pozitivna kakor negativna. A bila je tudi negativna, vsekakor.”

> Poleg tega Cerkev svoje škandale prevečkrat skuša pomesti pod preprogo, namesto da bi jih sama razkrila in priznala: grešim!

“To utegne držati. A prišel je papež Benedikt XVI., preprogo dvignil in jo pošteno preluftal.”

> Je ni še bolj papež Frančišek?

“Ne, pedofilijo je razgrnil in ostro obsodil že Benedikt XVI.”

> Marsikdo se sprašuje tudi, zakaj se Cerkev odeva v zlato, zakaj ni skromna ...

“Ugovor je na mestu. Tudi Kristusa je bila sama skromnost. A razumeti moramo tudi, da je to stvar tradicije in lepote. Navsezadnje je katoliška liturgija lepa. Pravoslavna je baje še lepša. Mene ne moti, kakor me ne moti niti cerkveno bogastvo. Okrog sebe sem videval samo skromne duhovnike. Sploh pa sem po vojni videl, kako so se obnašali ljudje, ki so bili veliki glasniki delavskega razreda, enakosti, pravičnosti, nasprotniki kapitala. Videl sem, kako so pograbili priložnost, ko se jim je ponudila. Vtis imam tudi, da so današnji tajkuni bivši direktorji, direktorji pa so bili člani partije. Ti, ki bi morali biti kot marksisti prvi za pravico, za enakost, so končali v tajkunstvu.”

> Zdaj se za Marxa ogrevajo nekateri mladi ...

“Sem slišal, da so prišli v parlament. Kdo so to, za kaj se zavzemajo? Za boljševizem?”

> Ne, za socialno pravičnost, nasprotujejo privatizaciji ...

“Za socialno pravičnost se zavzemajo vsi. Nobena stranka ne bo trdila, da se zavzema za socialno neenakost. V programih so vse za poštenost, enakost, pravičnost.”

> To je res, a vprašanje je, kako resno mislijo, kako daleč so pripravljene iti ...

“Že, že, a zdi se mi, da je levica brez ideologije, odkar je Marx zatonil.”

Nič več pisanje, samo še zlaganje črk

> Prej ste mimogrede omenili, da je bila literatura za vas boginja, dokler niste odkrili vere. Kaj se je z literaturo zgodilo potem? Je zdrknila na nižjo raven?

“Po Prešernu - prej mi je bila literatura boginja, zdaj mi je pa lepa stvar. Veliko, pravo umetnost še zmeraj občudujem. A danes kake velike literature ne vidim, ne v Sloveniji ne v Evropi. Sploh se mi zdi, da je Evropa duhovno degenerirala.”

> Bo pa zato letos vnovič izšlo vaše veliko delo, v čas rimskega imperija postavljen roman V Sibilinem vetru iz leta 1968.

“Uradno ne vem nič. Pogodbe še nisem podpisal. S tem se ukvarja moj literarni agent iz Gorice. Cankarjeva založba me ni niti vprašala za dovoljenje za ponatis.”

> Ste mu naklonjeni?

“Nisem proti. To je delo, za katero sem največ garal.”

> Ga imate za vrh svojega opusa?

“Avtor sam ne more soditi. Nemo est iudex in causa propria, pravi latinski pregovor. Nihče ni sodnik v svoji lastni zadevi. O tem bo presodil čas, še bolj kakor kritika.

Oglasi se Zora Tavčar. Spominja se, kako je možu pomagala spremeniti uvodni del romana.

Res je, zelo je sodelovala z mano. Ker sem šel skozi italijanske šole, sem bil poln italianizmov, tako da me je ona jezikovno popravljala. Včasih pa mi je svetovala tudi vsebinske spremembe. In tako je po njeni zaslugi drugačen tudi začetek tega romana.”

> Kakšen je bil prejšnji?

“A vam povem? Se boste zgrozili. Takšen: 'V imenu Očeta in Sina in Duha.' Žena je vprašala, kdo bo to sploh bral. Poleg tega bi tako že določil, da je moj junak kristjan. V romanu, kakršnega sem objavil, pa išče svojo vero.”

> Nekoč ste omenili tudi, da vas je že med pisanjem nadzoroval prijatelj, literarni kritik Lino Legiša.

“V branje sem mu dal dvesto strani, ki jih je tako pokritiziral, da sem jih potem napisal nanovo.”

> Kaj ga je zmotilo?

“Se ne spomnim. France Koblar pa mi je rekel: 'Objaviti bi moral prejšnjo različico, tista je bila šele dobra, tista!' Bila sta različna: Legiša je bil slavist, Koblar pa je imel za sabo tudi klasično kulturo.”

> Bi lahko rekli, da je tudi junak romana V Sibilinem vetru asimiliranec kakor nekateri drugi liki v vašem opusu?

“Bi lahko, seveda. Je barbar, ki se porimljani. A v sebi vseeno ohrani domotožje po svoji Jacigi, sili nazaj in na koncu pride v naše konce.”

> Razmišljate o tem, kaj je roman bralcu dal leta 1968 in kaj mu bo dal letos?

“Takrat so ga zelo brali, tudi zato, ker v njem niso prepoznavali samo razmer iz leta 200 po Kristusu, ampak tudi svojo dobo.”

> So ga brali torej kot roman na ključ?

“Ja, ampak to ni bil moj namen. V pisanje se pač prikradejo tudi reči iz avtorjeve sodobnosti. In bralci so jih prepoznali. Slišal sem, da so samo v Trstu prodali štiristo izvodov knjige, a ne vem, ali podatek drži. Vsekakor pa je bil roman takrat bran. Zdi se mi, da danes ne bo. Mlada generacija ne bo čutila, kar je bilo v njem najbolj vabljivo. V romanu imam na primer tajno službo IFS. Neki bralec, sploh ne tako zelo mlad, me je vprašal, ali je to ameriška Cia.”

> Bila pa je Udba, a ne?

“Seveda. Upoštevati morate tudi, da je v tem romanu tudi zgodba mojega življenja. No, enako lahko rečem tudi za roman, ki bo kmalu izšel ...”

> Kominform v Zabrinju ?

“Za tega, ja. Poglabljam se v komunistični sistem. Zato sem tudi prebral Figesovo knjigo o Leninu, zdaj pa berem Montefiorejevo o Stalinu. V knjigi o Stalinu me presenečajo podatki, ki jih doslej nisem poznal. Recimo ta, da je bil Stalin najbolj izobražen med vsemi vladarji Rusije. Človek se vpraša, kako je mogoče biti visoko kulturen in obenem barbar. Torej kultura brez etike ni vredna nič!”

> Tudi kot romanopiscu vam je etika zelo pomembna. V dialoge svoji likov vpletate cele traktate o etiki in podobnem. Hočete vplivati na bralca, mu odpirati nova vrata?

“Nikoli nisem imel takih ambicij. Tudi kot kolumnist katoliškega tednika Družina pišem o tem, kar čutim. Ne verjamem, da pisana beseda močno vpliva na bralca. Evangelij je bralcem na voljo že dva tisoč let, pa vidite, kako pičel je njegov vpliv. Vpliv literature je majhen, kar vedo tudi založniki, ki zato lahko z avtorji ravnajo, kakor želijo. No, niti oni niso več veliki gospodje. Tisk upada, primat je prevzela televizija in baje še bolj internet.”

> Ampak vi še zmeraj pišete.

“Se trudim, a so mi oči rekle ne. Še danes sem pisal, vendar to ni več pisanje, ampak samo še zlaganje črk. Sprašujem se tudi, zakaj bi moral pisati. Nikoli ne bom rekel, da imam človeštvu kaj sporočiti. Vse mu je bilo že povedano. Pišem, da se zaposlim. Iz hiše me samega več ne spustijo na sprehod. Ne pustijo mi v gozd. Radia tudi ne bom poslušal ves dan. Z nečim se moram zaposliti, zato sedem za računalnik in pišem, kolikor še zmorem.”

> O čem ste pisali danes?

“Ne vem, ali bi vam zaupal. Pripravljam intervju z neko visoko slovensko osebnostjo. Pišem vprašanja. Več ne povem.”

> Pa povejte kaj o Kominformu v Zabrinju .

“Že zdavnaj sem ga dokončal, kmalu naj bi izšel. To ne bo tako obsežno delo.”

> Sodeč po naslovu je postavljeno v podoben čas kakor eden vaših znamenitejših romanov, Senčni ples iz leta 1960.

“Res je, v čas Svobodnega tržaškega ozemlja, v cono A, a v Senčnem plesu še ni bilo kominforma. Nisem pomislil na to primerjavo. V Senčnem plesu pripovedujem privatno zgodbo nekega človeka, v Kominformu v Zabrinju pa pišem o širšem področju, ki ga je prizadela ta katastrofa - kominform. Takrat se je vse sesulo. Vsa tržaška levica je šla za Stalinom, sesula se je vsa kultura, se razklala, od gledališča do vaških društev. Doslej se tega dogajanja v literaturi ni še nihče dotaknil. Ker o tem ne mara govoriti ne Titova ne Vidalijeva stran. Zato bo knjiga neprijetno dregnila. Na lastne oči sem videl, kako je to dogajanje negativno vplivalo na slovensko šolstvo. Na Miljskih hribih so se praznile slovenske šole, kar je bilo z našega nacionalnega vidika katastrofalno. Rekel sem si, naj bralci to spoznajo. V Sloveniji so se namreč vrstile aretacije kominformovcev, česa takega kakor zamejstvo pa v Sloveniji niso doživeli.”

Pahor mu je voščil

> Ali še kdaj v roke vzamete Dantejevo Božansko komedijo , iz katere ste doktorirali?

“Bi jo z veseljem, pa je ne morem več. So mi pa pred kratkim prinesli CD z zvočnim posnetkom tega dela. A tistega večera, ko ga je moj zet želel zavrteti, aparat ni delal. Jo želim slišati, Božanska komedija je zame neprekosljiva. V zadnjem delu, ki sem ga napisal, a še ni objavljeno, primerjam Danteja in Goetheja. In seveda dam absolutno prednost Danteju. Prvič, je veliko večji karakter. Drugič, večja je njegova izkušnja življenja. Tretjič, premore več občutka za nevidno, za misterij, za krščanstvo. Tudi umetniško se mi zdi močnejši od Goetheja. Pa manj literaren. Danteja sem postavil celo nad Shakespeara, ki je bolj literaren, rad briljira, medtem ko je Dante dedec. Kakor je naš Prešeren v sonetu o Vrbi, kjer ni ena beseda odveč!”

> Še pišete dnevnik?

“Bolj malo. Sprva sem ga, da bi se učil slovenščine. Ker sem se je moral naučiti. Moj vaški dialekt je bil poln nemških in italijanskih besed, ker je bila to vas najprej avstrijskih in zatem italijanskih železničarjev. Ko sem prišel na gimnazijo v Gorici, me je bilo kar malček sram pred tovariši s Tolminskega in tudi Vipavskega. Poznal nisem najosnovnejših besed v slovenščini, kot so planine, smodnik ...”

> Podobno pravi Saša Vuga. Zanimivo, da ste se iz otrok, ki niso govorili slovensko, razvili veliki mojstri našega jezika.

“Vnela se je ljubezen do slovenske besede, mogoče tudi iz sle po maščevanju nad Benitom Mussolinijem. Maščevati sem se mu hotel s čim lepšo, večbarvno in hrustljavo slovenščino. Slovenščina piscu omogoča veliko možnosti, saj je čutiti, da je še mlad jezik. In ni retorična kakor italijanščina.”

> Imate še stike z intelektualci iz zamejstva?

“Ohranjam jih z urednikom Mladike Marijem Mavrom in dopisujem si z Miroslavom Košuto, ki sem mu tudi posvetil Kominform v Zabrinju. On mi je namreč povedal štorijo o komunistu iz Križa, ki je po vojni skrival ranjenega Nemca. Vprašal sem ga, ali mi da to idejo. 'Ti jo dam!' mi je rekel. In nastal je roman.”

> Ali veste, da je Košuta lani na simpoziju, posvečenem stoletniku Borisu Pahorju, govoril, da Pahor in vi nikoli nista bila tandem, kakor vaju včasih skušajo prikazati, ker sta skupaj izdala slovito brošuro Edvard Kocbek, pričevalec našega časa . Košuta pravi, da je bila to umetno ustvarjena zveza ...

“Takrat sem v Kocbeku videl utelešenje laične in katoliške opozicije režimu, ki si je zaslužil opozicijo. Ko se je Pahor domislil brošure, posvečene Kocbeku, sem se mu takoj pridružil. Dal sem mu esej o Kocbekovi Tovarišiji, napisal sem uvod v knjigo, pod katerega sva se sicer podpisala oba, potem pa sem napisal še spis Po nevihti. S Pahorjem sem v polni meri sodeloval, a sva vseeno ostala vsak pri svojih stališčih. V tem pogledu ima Košuta prav.”

> Vam je Pahor voščil za 90-letnico?

“Pred enim mesecem mi je poslal pismo, ki ga je zaključil s čestitko. Zdaj pa se ni oglasil.”

ANDRAŽ GOMBAČ