Ladje v Trstu so gradili tudi slovenski inženirji in delavci
Najbrž ni neznano, da se je Trst v 19. stoletju zaradi svoje lege in ugodnih družbenopolitičnih in gospodarskih okoliščin “rajnke Avstrije” iz srednjeveškega mesteca s približno 4000 prebivalci razvil v bogato trgovsko mesto. Poleg rasti pristanišča, za kar je Avstro-Ogrska med drugimi jadranskimi mesti izbrala ravno strateški Trst, so v tem mestu rasle kot gobe po dežju tudi ladjedelnice. Ladjedelniški inženir in vodja ribiškega muzeja v Križu Franko Košuta je za eno od svojih predavanj s tematiko morja zbral nadvse zanimive podatke o razvoju ladjedelništva v Trstu.
“Ladjedelnica Bratovščina sv. Nikolaja iz leta 1719, ki so jo leta 1788 povečali in poimenovali Panfili; nato je leta 1840 pod Škednjem zrasla še ladjedelnica sv. Marka, pa leta 1853 ladjedelnica 'Arsenale del Lloyd Austriaco' (Arsenal avstrijskega Lloyda), istega leta še ladjedelnica 'Squero dei cadetti' (Ladjedelnica kadetov) v Miljah in še leta 1857, tudi v Miljah, ladjedelnica sv. Roka. In ker v Trstu ni bilo več prostora, so še eno ladjedelnico ustanovili v Tržiču, danes je znana pod imenom Fincantieri,” je na predavanju o ladjedelništvu in pomorski tradiciji Trsta nedavno tega v brkinski vasi Barka Franko Košuta naštel tržaške ladjedelnice. Poudaril je, da so bili v razvoju ladjedelništva in ladjarstva v Trstu ves čas njunega razcveta zelo prisotni tudi Slovenci, vendar ne le kot navadni delavci, ampak v velikem številu tudi kot inženirji, arhitekti, pomorščaki, častniki, potapljači, trgovci, lastniki ladij, posestev, delničarji in še kaj. Naštel jih je nekaj, ki so se zapisali v zgodovino Trsta, med njimi so Janez Kalister (eden najbogatejših Tržačanov), Josip Gorup (njegov nečak), Kornelij Gorup (drugi nečak in lastnik ladje Triglav), Enrico Štolfa (delal je v Tržaškem Lloydu), Feruccio Cossutta (generalni direktor ladjedelnice sv. Marka), Jožef Mauser, (lastnik ladje Sloga), Peter Mašera (lastnik velike jeklene jadrnice ter glavni delničar in predsednik družbe Navigazione libera triestina - Svobodna tržaška plovba), Angel Jazbec (lastnik ladje Kate) in še marsikateri Slovenec.
Iz malega mesteca veliko pristanišče
Franko Košuta, ladjedelniški inženir, doma iz Križa, ki ima v Trstu v ulici Coroneo sedež svojega podjetja, v katerem so s sodelavci desetletja risali načrte za vse vrste ladij, ki so jih gradili tako v Italiji kot v nekdanji Jugoslaviji, kasneje na Hrvaškem, je kot enciklopedija - Trst in njegovo, predvsem pomorsko zgodovino pozna bolje kot svoj žep. Da bi se skozi 19. stoletje v Trstu lažje prebili, je nanizal nekaj zgodovinskih dejstev in predvsem veliko zanimivih podrobnosti, ki širši javnosti, če se ne zanima za ladjarstvo in ladjedelništvo, ne morejo biti znane.
Le kdo, ki se danes poda v Trst po nakupih ali na ogled, bi si mislil, da je bil do začetka 18. stoletja majhno, nepomembno mesto s približno 4000 prebivalci. Leta 1382 je postalo habsburško. Avstrijci so imeli nad Trstom oblast do leta 1918. Leta 1717 je cesar Karel VI. v Jadranu proglasil prosto plovbo. Za svoj imperij je v severnem Jadranu potreboval pristanišče. Odločali so se med Oglejem, Štivanom s Timavo, Trstom, Reko, Bakarjem in Kraljevico. Izbrali so Trst. Tako začenja svojo zgodovinsko pripoved Košuta. In nadaljuje: “Ker so bili Avstrijci napredni in so imeli vizijo gospodarskega razvoja, je cesar Karel leta 1719 z dekretom Trst razglasil za prosto luko. To je pomenilo, da so tujci lahko brez ovir prihajali v mesto. Nastala je tako imenovana svobodna cona, v kateri se ni plačalo carine, blago so lahko skladiščili za majhno pristojbino, isto blago so lahko neobdavčeno prodajali in ga brez carine prosto izvažali po morju. Kaj kmalu so ustanovili prvo ladjarsko družbo 'Compagnia Orientale' (Vzhodna družba). In leta 1719 prvo ladjedelnico, v kateri so ladje predvsem popravljali, manj gradili, imenovala se je 'Confraternita San Nicolo' (Bratovščina sv. Nikolaja), bila pa je na območju, ki je danes za centralno pošto.”
V času vladanja cesarice Marije Terezije, posebno od leta 1740 naprej, je Trst doživel velik razcvet, zahvaljujoč njenim razsvetljenskim reformam, ki so ogromno prispevale k razvoju tega trgovskega središča. “Med drugim je bila leta 1753 v Trstu ustanovljena pomorska šola, še danes je tu, sedež ima na Trgu Hortis. V njenih arhivih sem zasledil slovenske priimke - Sirk, Tence, Rupel, Perko, Pertot, Kosovel, Sancin ... Sklepamo, da so postali kapitani, častniki, če so opravili to šolo. Sam sem obiskoval pomorsko šolo v Piranu, za kar me je nagovoril moj svak. Nato sem študiral na fakulteti v Zagrebu, za inženirja ladjarstva, njen ustanovitelj je bil leta 1919 Leopold Sorta, torej Slovenec,” je še nanizal Košuta.
In povedal še eno zanimivost: Tržačani so leta 1788 ustanovili še ladjedelnico Panfilli, v njej so leta 1844 zgradili in splavili ladjo Hitra: “Po imenu lahko sklepamo, da je bil lastnik ladje Slovenec, kar je vsekakor pohvalno za naš narod. Zanimivo je še to, da se je njene splovitve udeležil sam cesar Ferdinand, ladji so posvetili celo odo, ki jo še najdemo v arhivih.”
Za gradnjo tovorne ladje ali tankerja je treba zrisati približno 10.000 načrtov, za kar porabijo 100.000 ur dela; načrti morajo biti pripravljeni v največ osmih mesecih, ker med podpisom pogodbe do primopredaje ladje ne sme preteči več kot 24 mesecev. Sedem ali osem mesecev rišejo načrte, ostale mesece pa ladjo gradijo. Medtem ko pa za gradnjo potniške ladje s tonažo približno 100.000 bruto registrskih ton (BRT) potrebujejo 30.000 načrtov, ki jih v biroju izdelujejo največ 12 mesecev; tako ladjo gradijo dve leti. Tovorna ladja stane približno 25 ali 26 milijonov dolarjev, potniška ladja s tonažo 100.000 BRT pa 450 milijonov evrov.
V pomorskem slovarju so tudi slovenski izrazi
Leta 1812 je Jožef Ressel, ki je bil sicer gozdarski inženir, deloval je tudi v Motovunu v Istri, žena je bila Dolenjka, patentiral prvi ladijski vijak. Košuta seznani, da so ta patent preizkusili v ladjedelnici Panfili, na ladji Civetta, ki so jo zgradili leta 1829 ravno v ta namen, imela je zmogljivosti šest konjskih moči. “Žal je bil pogonski sistem ladje prešibak za vijak, med preizkusno vožnjo je počila ena od cevi, Ressel je kot izumitelj pogorel,” sklene Košuta.
Ni pa pogorela tržaška ladjarska družba Lloyd austriaco (Avstrijski Lloyd), ampak ravno obratno - iz zavarovalniške družbe, ustanovljene leta 1836, so se razširili še z ladjedelnico, zgradili so jo leta 1853, jo poimenovali “Arsenale del Lloyd” (Loydov arsenal) in bili lastniki velike flote. Pravzaprav je avstrijska država vzpodbujala gradnjo ladij doma, pred tem so ladje v glavnem kupovali na Škotskem, kar je bilo drago.
Sicer je družba Avstrijski Lloyd, danes Tržaški Lloyd, skrbela za povezavo pristanišč v Jadranu in sredozemskih pristanišč z lukami Azije, Afrike in Avstralije. Napredek ladjarjev pa se ni kazal le na tehnični in podjetniški ravni, ampak so skrbeli tudi za izobrazbeno raven. Košuta pojasni, da so v Lloydu leta 1864 izdali sedemjezični slovar s pomorskimi izrazi, ki ga je uredil Giuseppe Vuk (najbrž Slovenec, dodaja Košuta). “Zanimivo je, da je bil eden od jezikov (poleg nemškega, italijanskega, francoskega, angleškega, grškega in latinskega) tudi slovenščina. Na kaj to kaže? Ja, da so bili ladjarji, častniki, kapitani, inženirji tudi Slovenci, ne pa Hrvati ali drugi slovanski narodi,” sklepa sogovornik.
Poleg tovornih in potniških še bojne ladje
Trst se je torej skokovito razvijal. Leta 1840 se je Gaspare Tonello, sicer profesor na pomorski šoli, doma iz Benetk, ki je tudi delal v ladjedelnici Panfili, osamosvojil in pod Škednjem ustanovil ladjedelnico sv. Marka. “Bil je prvi, ki je začel risati načrte za gradnjo ladij, prej so jih izdelovali empirično, bolj na osnovi obrtniških znanj,” poudari Košuta. Ladjedelnici je dal Tonello ime po zavetniku Benetk, sicer bi se imenovala po sv. Justu, zavetniku Trsta. V njej so, denimo, izdelali potniško ladjo Makarska (1908), bojno ladjo Viribus Unitis (1912), pa bojni ladji Prinz Eugen (1912) in Tegetthoff. V ladjedelnici sv. Marka so izdelali še motorno potniško ladjo Victoria (1930), znano po svoji izredni izpopolnjenosti in hitrosti, ki je vozila na različnih svetovnih morskih linijah. Notranjost ladje je opremljal arhitekt Gustav Pulitzer, ki je imel tri pomočnike Slovence, arhitekte Kosovela, Ukmarja in Laha. Umetnik Avgust Černigoj pa je za salone prvega razreda izdelal stenske panele z intarzijami.
Za potrebe gradenj ladij so v Trsu postavili žerjav z imenom Ursus, ki je deloval med letoma 1914 in 1931. “Že takrat je bil eden največjih pontonov za avtopropulzijo, visok 70 metrov. Ni potreboval vlačilcev, ki bi ga vlekli sem pa tja, imel je dva motorja, vsakega z močjo 4000 konjskih moči, tako da je lahko potoval od Trsta do Benetk ali Ancone ali pa po Tržaškem zalivu,” o slovitem žerjavu, ki danes kot spomenik tehnične dediščine krasi zaliv, navaja Franko Košuta. Če v Trstu ne bi imeli Ursusa, ne bi mogli v ladjedelnici sv. Marka graditi tako velikih ladij, na primer ladjo Conte di Savoia, ki je imela 50.000 BRT, ob tej gradnji so z Ursusom dvigali elemente, težke po 150 ton; pa tudi ne bojnih ladij Roma in Vittorio Veneto.
Največje potniške ladje sveta grajene v Tržiču
Poleg ladjedelništva se je v Trstu razvijala tudi industrija, ki je oskrbovala gradnjo ladij. Tako je leta 1845 na območju Trsta, imenovanem sv. Andrej, strojni inženir Giorgio Strudthoff postavil tovarno in v njej zgradil prvi parni stroj za mline. Tam so, na primer, konec 19. stoletja izdelali tudi parni stroj za bojno ladjo Habsburg, ki je imel 12.000 konjskih moči. To bojno ladjo so leta 1900 splavili v ladjedelnici sv. Marka. V tovarni sv. Andrej so izdelovali tudi parne turbine po licenci projektanta Parsona.
Da so ladjedelnice v Trstu rasle kot gobe po dežju, dokazujeta še četrta in peta nova ladjedelnica, ki sta zrasli v istem letu, 1853. To sta bili ladjedelnica družbe Avstrijski Lloyd, ki so jo imenovali Arsenal avstrijskega Loyda (na obali pod Škednjem) in pa ladjedelnica kadetov (Squero dei cadetti) v Miljah. Lloydova ladjedelnica, ki je pravzaprav arhitekturna mojstrovina in obratuje še danes. Znana je tudi po izdelavi in splovitvi parne ladje Poseidon iz leta 1885, ki je imela nosilnost 3874 bruto registrskih ton.
Potrebe po ladjah pa še niso ponehale, zato je čez štiri leta zrasla še ena ladjedelnica v Miljah, to je bil sv. Rok, nato pa so se ladjarji morali seliti v Tržič, saj je ob tržaški obali zmanjkalo prostora - brata Cosulich (družina je bila doma iz Malega Lošinja) sta leta 1908 tam zgradila ladjedelnico, ki se danes imenuje Fincantieri, znano je po izdelavi največjih potniških ladij na svetu. Poleg Oceanie so v Tržiču izdelali še ladjo Martha Washington, Saturnio, največjo in najhitrejšo potniško ladjo, pa Vulcanio in druge. To so bile prve potniške ladje z dizelskim motorjem, do tedaj so imele vse potniške ladje parne turbine. “Lušinjani, kakor se je reklo prebivalcem Lošinja, so bili varčni, zato so v ladje vgrajevali dizelske motorje in s tem prihranili 30 odstotkov goriva. Družina Cosulich je bila zelo priznana, že njihovi starši in dedje so bili kapitani in lastniki raznih večjih ladij na jadra. Ko je konec 19. stoletja para začela prodirati v brodarstvo, so uvideli, da bo to dober posel. Prišli so v Trst in uspeli, a danes nimajo niti ene ladje več,” še pripoveduje Košuta.
K razvoju Trsta je seveda pripomogla tudi dvotirna Južna železnica, s katero so povezali notranjost Avstrije s Trstom, zgradili so jo leta leta 1857 in obratuje še danes. “Pravo nasprotje še ne zgrajenemu, a že dolgo načrtovanemu drugemu tiru med Divačo in Koprom, mar ne?” sklene svojo zgodbo o Trstu Franko Košuta.
LEA KALC FURLANIČ
