“Laž? Še večji problem je polovična resnica.”

Mesto ga je posvojilo - v dobrem in slabem. Dogodivščine komisarja Protea Laurentija so namreč umeščene v Trst in njegovo okolico, v svojih romanih-kriminalkah pa Heinichen razkriva tudi neprijetne resnice o tržaški bližnji in nekoliko bolj oddaljeni preteklosti. Nihče sam (Keine Frage des Geschmacks v izvirniku, Nessuno da solo v italijanskem prevodu) je sedmi Heinichenov roman v seriji komisarja Laurentija. Trije so bili prevedeni v slovenski jezik.

> Svojo zadnjo knjigo ste predstavili kar na sedežu tržaške policije, na kvesturi ...

“Hu, ja. Pa veste, kdaj so zgradili palačo, v kateri je zdaj tržaška kvestura?”

> Ne. Kdaj?

“Zgradili so jo v obdobju fašizma in je bila sprva namenjena fašistični stranki. Casa del fascio ...”

> Res? Torej ustrezno mesto za policijo ...

“Ne bi rekel. Pred desetletji je bila policija mogoče res nagnjena k avtoritarnosti, toda danes je v njej kar precej levičarjev.”

> Potemtakem je kvestura res primerna za predstavitev novih dogodivščin komisarja Protea Laurentija, ki je po svojem obnašanju izrazit libertarec ...

“Brez dvoma. Novi tržaški kvestor Giuseppe Padulano je velika osebnost. Dejal mi je, da želi s takšnimi predstavitvami, kot je bila predstavitev moje zadnje knjige, odpreti vrata kvesture za navadne ljudi. Za ljudi brez lisic na rokah, sem pripomnil. (smeh) Na srečanju, ki je bilo res odprto za vse, so se s svojimi vini predstavili tudi kraški vinogradniki. Zares demokratično! Kvestor je ljudi celo povabil v svojo pisarno in odprl balkon za kadilce. (smeh) In veste, nekdo je na steni opazil sliko, na kateri je upodobljen Ernesto Che Guevara.”

> Latinskoameriški revolucionar? Castrov soborec na Kubi? Ikona novolevičarjev?

“Ja, prav ta. Cazzo! Pa veste zakaj? Padulano je bil dlje časa v Kolumbiji, bil je med tistimi, ki so prijeli narkotrgovca Escobarja. Torej je dobro spoznal tamkajšnjo družbo.”

> Pa je na predstavitvi kaj komentiral dogodivščine komisarja Laurentija, protagonista vaših romanov?

“Dejal je, da se komisar Laurenti ni mogel udeležiti predstavitve knjige, ker je na nujni misiji skupaj s slovensko kolegico. (smeh) Če bi bili vsi policaji taki, kot je on, bi bilo čudovito. Med drugim je Padulano na tržaški univerzi vodil tečaj o evropskem etičnem kodeksu za varnostne sile, torej za policijo, kodeks, ki obstaja od leta 2002. Tudi mene je povabil k sodelovanju. V kodeksu lahko med drugim preberemo nekaj zelo pomembnega: policija je garant demokracije in v njej morajo biti zastopani vsi socialni sloji. Levičarji, desničarji, verniki, ateisti, temnopolti, severnjaki, južnjaki, priseljenci, moški, ženske, vsi. Šele tedaj bo zares kredibilna.”

> Se vam zdi to uresničljivo?

“Zakaj pa ne? Padulano je, za razliko od mnogih drugih, ta kodeks vzel zelo zares, v tolikšni meri zares, da o njem predava. Ljudi poskuša ozavestiti ...”

> O etičnem ravnanju policije?

“Tako je. Za demokracijo ključna stvar.”

> Tudi vaše knjige, ki bi jih lahko opredelili za družbeno angažirane kriminalke, imajo zelo jasno etično sporočilo ...

“Se vam zdi? Komisar Laurenti se giblje v prav določenem družbenem kontekstu. Potrebno ga je razumeti.”

> In kako razumete delovanje današnje družbe?

“Ključna za razumevanje družbe je manipulacija na področju informiranja, množičnih medijev. Soočeni smo z neverjetno koncentracijo množičnih medijev v rokah maloštevilnih.”

> Torej organizirano zavajanje javnosti?

“Ja. Vendar ni glavni problem laž. Večji problem je polovična resnica. Če o dogodku poročamo enostransko in zamolčimo drugo plat, postavimo temelje za verižno reakcijo neresnic ali polovičnih resnic, ki opredeljujejo kasnejše ravnanje ljudi. Uredniki imajo veliko moč za manipulacijo, zlasti na televiziji. Že s tem, da kake novice ne objavijo.”

> Zaradi uredniške selekcije je več novic zamolčanih kot objavljenih ...

“Seveda. Poglejmo samo na dogajanje na afriškem rogu, od koder izvira temnopolta protagonistka romana, Miriam Natisone. Tam ljudje umirajo od lakote in žeje, tako kot so že sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. A to očitno ni novica, ki bi zanimala medije. O tem mediji ne poročajo.”

> Zakaj ne?

“Ker veliki nimajo interesov. Tudi zgodovino spreminjajo, jo potvarjajo zato, da bi nam izbrisali spomin, in s tem zmanjšali našo kritičnost.”

> Mislite na namerno pozabljene vojne zločine v Etiopiji, ki jih je zagrešila Italija, o katerih pišete v svoji knjigi?

“Seveda. Tam se pojavlja zelo sporna zgodovinska oseba, princ Amedeo D'Aosta. Bil je protagonist te italijanske kolonialne vojne. Pa vendar ga danes prikazujejo kot gentlemana, plemeniteža, človekoljuba. Toda pod njegovo vladavino so italijanski vojaki pobili na milijone Etiopijcev. Torej vendarle ni bil tako zelo plemenit, kot ga poskuša prikazati uradna zgodovina. In vendar so po njem poimenovane ulice, trgi, v njegovo čast so postavili spomenike.”

> Torej polovična resnica o vojni v Etiopiji?

“Ni problem v tem, da smo napačno informirani o zgodovini, večji problem je v tem, da se nočemo informirati, da vztrajamo pri informacijah, ki nam jih servirajo. Zato je možna manipulacija. Dogajanje v mojih romanih je postavljeno v kontekst, kjer na dan privrejo tudi namerno pozabljena zgodovinska dejstva. Kot na primer vojni zločini italijanske vojske v Etiopiji.”

> Poznavalci dogajanja v Trstu lahko brez težav ugotovijo podobnost nekaterih protagonistov v vašem zadnjem romanu z resničnimi osebami ...

“Kar precej ljudi me je na to opozorilo.”

> Lele Raccaro, na primer. Kdo je?

“Ni konkretna oseba. V njem so združeni vsaj trije znani Tržačani. On je pravzaprav prototip vplivneža, ki deluje iz ozadja. Ima poznanstva vsepovsod, na najbolj vplivnih mestih v družbi. In je zaradi tega nedotakljiv. Take ljudi je mogoče najti povsod, ne samo v Italiji.”

> Prikazujete ga tudi kot rasista. Vaš roman razgalja družbo, ki je na videz strpna do priseljencev, globoko v sebi pa še zmeraj nestrpna in rasistična. Se rasizem in desničarski ekstremizem v današnji Evropi spet prebujata?

“Ne bi govoril samo o desničarskem ekstremizmu, ampak prav o neonacizmu. Tega je res vse več, kar je strašljivo. Poglejmo samo, kaj se dogaja na Madžarskem. V tej deželi omejujejo svobodo medijem ... To so slaba znamenja.”

> Kaj menite o tragičnih dogodkih v Florenci, kjer je desničarski skrajnež hladnokrvno ubil dva Somalca, več ljudi pa je ranil?

“Do takšnih tragičnih dogodkov pride, če je celotno družbeno vzdušje nestrpno do priseljencev. Če bi bil splošen odnos družbe do temnopoltih priseljencev bolj razumevajoč, strpen, ne bi prihajalo do takšnih ekscesov. Prag strpnosti do priseljencev se je v zadnjih letih izjemno znižal. V Italiji pa je Severna liga najbolj odgovorna za poslabšanje odnosa do drugačnih. Bolj prikrita, a v bistvo nedvoumna sporočila proti priseljencem prihajajo tudi od politikov, ki so delovali v vrstah nekdanjega Nacionalnega zavezništva in Italijanskega socialnega gibanja (MSI). Maurizio Gasparri, recimo, pa Ignazio La Russa. Dobro vemo, kakšna je njuna politična preteklost. Bila sta desničarska skrajneža. Ko sta se vključila v Berlusconijevo PdL, sta si morala nadeti vsaj tanek sloj demokratičnosti. A še zmeraj podpirata dejavnosti skrajno desnih organizacij, recimo Združenja Casa Pound, kjer je deloval tudi morilec dveh Somalcev. Ti ljudje imajo dvojni obraz. Vendar pa oblast potrebuje skrajneže, na desnici in levici.”

> Zakaj?

“Zato, da v imenu boja proti skrajnežem omejuje svoboščine. Preprosto. Politični ekstremizem je lahko tudi orodje oblasti. Tudi tu prihaja do manipulacij javnega mnenja.”

> Politični ekstremizem je vselej povezan s teorijo zarote, s skrivnostjo. Tudi vaše pripovedi plavajo na širnem morju skrivnosti ...

“Roman je vselej zrcalo določenega kraja, obdobja in družbene realnosti. Skrivnost pa zato, ker te realnosti v njeni celoti ne moremo nikoli zajeti, jo razumeti.”

> Del te velike skrivnosti je tudi znameniti dnevnik Diega de Henriqueza, tržaškega raziskovalca, zbiralca starin, o katerem pišete. De Henriquez je leta 1974 umrl v skrivnostnih okoliščinah ...

“De Henriquezov dnevnik, ki obsega 232 zvezkov, je za javnost nedosegljiv, prepovedan. Nobena uradna komisija ga doslej ni dobila v roke, da bi ga preučila. In vendar je to dediščina celotne družbe. Očitno so v njem neprijetne resnice.”

> Zakaj je pod ključem?

“Menda zaradi zaščite zasebnih podatkov nekaterih še živih ljudi ali svojcev tistih, ki so v dnevniku omenjeni. Ponavljam: veliko pove že dejstvo, da niso nikoli ustanovili strokovne komisije, v kateri bi bili zgodovinarji in pravniki, ki bi dnevnik pregledali in odločili o njegovi objavi. Prepovedanega dnevnika seveda nisem videl, videl pa sem veliko stvari okrog njega. O vsem tem sem si ustvaril svoje mnenje.”

> Kakšno?

“Da je sedanja oblast zgrajena na gnilih temeljih, na polresnicah. Vemo, da so dnevnik zaplenili beneški sodniki. Zanimivo je, da so prav beneški preiskovalni sodniki razkrili resnico o bombnem atentatu na skupino karabinjerjev maja 1972 v Petejanu. Prav tako so odkrili organizacijsko strukturo ilegalne povojne organizacije Gladio. Danes so njeni pripadniki rehabilitirani, celo povzdigujejo jih kot pozabljene patriote, ki so branili vzhodno italijansko mejo. In vendar so bili pripadniki te organizacije večinoma nekdanji fašisti, ki niso nikoli vedeli, kaj je demokracija. To organizacijo je neposredno vodila ameriška protiobveščevalna služba CIA in je bila del italijanskih tajnih služb. Ta organizacija je imela ob meji z Jugoslavijo številna skladišča z orožjem, njeni pripadniki so se ukvarjali z atentati.”

> V ozadju so tudi storilci bombnih atentatov v Milanu, na postaji v Bologni, na vlaku Italicus.

“Seveda. Nekateri med njimi so kasneje postali parlamentarci, podsekretarji, vstopili so v sobane oblasti. To je torej ta gnila podlaga sedanje oblasti v Italiji, o kateri govorim.”

> Ste lahko bolj konkretni?

“Stefano Delle Chiaie je bil italijanski desničarski ekstremist. Zaprli so ga, potem je zbežal in se zatekel h generalu Francu v Španijo. Zelo pomemben človek na šahovnici mednarodnega terorizma. Ni bil osamljen, finančno so ga podpirale tajne službe, plačevali so ga tudi Bavarci Franza Josefa Straussa. Torej oblast prek tajnih kanalov podpira skrajneže, jih vzdržuje in sproža njihova dejanja tedaj, ko jih potrebuje. To je perverzna igra, ki pa široki javnosti ostaja večinoma skrita. Za to poskrbijo javni mediji. Prav tako kot ostajata očem skrita vloga Nemčije ob razpadu Jugoslavije in njen prispevek pri posredovanju orožja Sloveniji in Hrvaški. Vse to ustvarja določeno vzdušje skrivnostnosti, za katero smo krivi tudi mi, saj smo sprejeli to igro oblasti, povezano z državno tajnostjo. Tako dobimo podobo družbe, ki je razklana na dvoje - na normalno družbo, ki jo lahko vidimo vsak dan, in na tisto v senci, o kateri ne vemo ničesar. Normalna družba je demokratična, pravna, tista v ozadju pa poskuša z nami manipulirati. Od tod teorije zarote. V De Henriquezovih dnevnikih imamo to družbo v senci. Lele Raccaro, tržaški vplivnež, je podoben primer. Na žalost prav ti ljudje iz ozadja vplivajo na to, kakšna bo demokracija, v kateri živimo, kateri politiki bodo prišli na površje. Mi pa hodimo na volitve in mislimo, da lahko odločamo. Literatura misterija je prav to. Vselej smo imeli misterij, tudi potovanje argonavtov je zavito v misterij, toda danes sega tudi v naša privatna življenja.”

> S svojimi romani ste dregnili v oblastne strukture, ki delujejo v ozadju. Zato ste imeli težave, dobivali grožnje ...

“Seveda.”

> Imate še takšne težave?

“Trenutno se počutim varnega. Vendar nikoli ne veš, kdaj se razmere lahko spremenijo, kdaj izgubiš varnost. Na srečo imam odlično mrežo znanstev, dobre odnose s policijo, kar je bistveno, pa tudi z javnimi mediji se dobro razumem. Poleg tega sem se iz vsega tega še marsičesa naučil.”

> Pišete v nemškem jeziku, vaše knjige se najprej pojavijo na nemškem in avstrijskem tržišču. Prihajajo nemški in avstrijski turisti v Trst z vašo knjigo pod pazduho?

“Seveda, tudi to se dogaja.”

> In kakšen vtis dobijo o mestu?

“Trst je vzorčno evropsko mesto, tako v dobrem kot slabem. Kava in tržaške kavarne so del dobrega, preteklost in skrivnosti, povezane z zgodovino, so del slabega, prihodnost pa je negotova. Kakovost življenja v Trstu je del dobrega, skrivnosti so del negativnega, temnega. Kava je tudi mene globoko prevzela in mi odprla eno oko ... pravzaprav obe. (smeh) Nisem vedel, da je kava za nafto najbolj iskana dobrina. Na svetovni ravni. Odkril sem, da je pri kavi od revnega pridelovalca do skodelice kave v baru kar 60 vmesnih postaj. Na žalost je prav pridelovalec na prvi stopnički najslabše plačan, saj je najslabše informiran. Tudi tu se dogajajo manipulacije. Kolonializem še ni umrl, pravzaprav se je preobrazil in živi še naprej. Evropa blaginje podpira razne afriške diktatorje, mi pa v baru za vogalom v miru in s čisto vestjo pijemo svojo vsakdanjo, dišečo kavo, ki mogoče prihaja prav z afriškega roga.”

ROBERT ŠKRLJ

Kriminalko Nihče sam so predstavili kar na sedežu tržaške policije, na kvesturi. Govori novi tržaški kvestor Giuseppe Padulano. Damjan Balbi