Le zakaj ne začnejo pri sebi?!

Ne glede na to, kakšne barve je trenutna vlada, vsaka vedno znova začne najprej lomastiti po tako imenovanem javnem sektorju in po upokojencih. Kot da bi bile te množice krive, da nam vsaka trenutna vlada in parlament vedno znova brezobzirno zapravljata državo in z njo usodo ter eksistenco ljudstva. Še največja ironija pa je izkustveno spoznanje, da še nobena vlada in parlament pri varčevanju nista najprej začela - pri sebi. Če bi, bi se zavihtela na piedestal vsesplošnega spoštovanja in bi bila svetal vzor. Zgledi pa ne le vlečejo in silijo k posnemanju, temveč so potrditev, da misliš zelo resno in si se pripravljen tudi sam čemu odreči.

Kdo je ta mastodontski javni sektor? S tem vprašanjem se tisti, ki na papirju pišejo in rišejo ukrepe za varčevanje, kaj dosti ne ubadajo. Ne zanima jih, da k potratnosti vsak minister in vladna postava v celoti obilno prispeva tudi tako, da s seboj pripelje svoje osebne tajnice, svetovalce, državne sekretarje, podsekretarje ..., dotedanji pa so, če že nič drugega ne, vsaj nekaj časa nato, ko iščejo nove službe, še upravičeni do prejemanja plač.

Ne zanima jih niti dejstvo, da je javni sektor v veliki večini vojska medicinskih sester in tehnikov, brez katerih bi se zdravstvena oskrba sesula kot hišica iz kart - tudi ponoči in ob praznikih, ko morajo delati in imajo prav zato pravico za to delo dobiti pošteno plačilo; tudi za oddelane noči, nedelje in praznike.

Prav tako očitno nočejo vedeti, da je to velika množica policistov, ki bdijo nad prometom in varnostjo preprostih ljudi; pa tudi politikov. Tu je še velika množica gasilcev, ki priskočijo na pomoč vsakič, ko jih potrebujejo ljudje v stiski - ko izbruhne požar, ko to podalpsko deželo zajame žled, ko se nad njo z ujmami razbesni ponorela narava ...

To pa je prav tako tudi še velika množica vzgojiteljev in učiteljev, ki so jim starši že v rani mladosti prisiljeni zaupati naraščaj in ki mladeži dopovedujejo, da je pač treba obvladati materni jezik, matematiko, kemijo, fiziko, čim več tujih jezikov ...

Udrihati po javnem sektorju kar povprek in počez je očitno postala že slovenska folklora. Nobenega ministra in nobene vlade doslej očitno še ni izučilo takšno, že prav diletantsko početje. Vsaka vlada znova se vprašanja varčevanja loti skoraj pri isti iztočnici. Kot da vsi ti veleumi ne bi imeli že doslej dovolj odprtih oči, ušes in pameti in kot da jih dosedanje izkušnje v zvezi s tem (nizajo in vlečejo se že slabi dve desetletji) doslej ne bi še prav nič izučile.

Pa so nekateri sedanji ministri že celo sedeli v kakšni od preteklih vlad, ali so bili vsaj v vlogi svetovalcev, analitikov ... A kaj zato - vse to so tedaj le opazovali, analizirali in spremljali (če so to sploh skrbno počeli) iz udobnih pisarniških foteljev, z udobnim položajem in plačo, ki sodita k vsemu temu. Zatem so se ali zavrteli v akademsko sfero - kjer so bili leta in leta odmaknjeni od krute vsakdanje realnosti - ali pa so, ker pač gre za vrhunske strokovnjake, ob redni, dobro plačani službi opravljali še dobro plačano honorarno svetovalno delo.

Zato torej ne vedo, kako trdo je prislužena plača medicinske sestre, policista, gasilca, učitelja ... Tega jim doslej niti ni bilo treba vedeti. A zdaj, ko so se znašli v vlogi krojačev varčevalnih ukrepov, bi vse to vendarle morali vedeti. Morali bi se vsaj potruditi spoznati to zanje morda prebanalno vsakdanjost. In to do obisti.

Kajti, le tako bi se dodobra zavedali, kaj in komu nameravajo odškrniti tistih ubornih sto, dvesto evrov na mesec. Vsote torej, ki so za te zaposlene življenjsko pomembne in jim omogočajo temeljno lastno eksistenco in eksistenco njihovih družin.

Ob vsem tem se preprosto ljudstvo - ki se ob takšnih, amatersko sestavljenih varčevalnih ukrepih ne le zgraža, temveč tudi vse bolj razburja ter celo razmišlja o vsesplošnem štrajku - vse glasneje sprašuje: “Le zakaj, pri vragu, ta bolje oziroma dobro plačana gospoda ne začne varčevati najprej pri sebi??!”

Čas bi namreč že bil, da začnejo politiki deliti vsakdanjo realnost in usodo s preprostim ljudstvom. Ne le, da bi jih šele stvarno soočenje z vsakdanjikom ljudstva in lastna solidarnost z državljani naredila bolj življenjske in modrejše, tudi ugled bi jim skokovito zrasel. In dobra, koristna dejanja nikdar ne zbledijo!

V času, ko nobena politika in noben politik pri nas več ne uživa niti trohice ugleda in spoštovanja ljudi, vse to veliko šteje! Pa ne le, da šteje. S svojimi dejanji bi bili zgled vsem drugim. S takšnimi dejanji namreč, ko bi se, denimo, za leto dni odrekli petim ali desetim odstotkom mesečne plače in jih prispevali za blažitev krize v varčevalno državno blagajno. Pa tudi, ko bi se odrekli - vsaj večina - prevažanju s službenimi avtomobili in s službenimi šoferji. Ko bi večina vrnila službena stanovanja ali pa bi zanje plačevala vsaj ekonomsko najemnino. Ko bi se odrekli dodatkom za sejnine v vseh mogočih odborih in komisijah, pa tudi dodatku na svojo delovno dobo - in to vsi v parlamentu in vladi -, prav tako tudi vsem dodatkom na izobrazbo in strokovne nazive. In tudi, da bi se ob vsem tem odrekli še regresu za dopust ...

Zagotovo bi državna varčevalna blagajna na ta način prihranila veliko več, kot če bi medicinskim sestram, policistom in gasilcem odtrgali vsak mesec pri plači, vsakemu v povprečju dvesto evrov. Kajti omenjeni in vsi možni drugi dodatki in bonitete parlamentarcev, ministrov in premierja skupaj so, to si upamo trditi, zagotovo znatno višji od tistih pri medicinskih sestrah za turnusno, nočno in nedeljsko delo, pa tistih pri policistih, gasilcih ...

Zdaj, ko večinski del sedanje vlade že od obdobja svoje predvolilne kampanje dalje prisega na etiko, moralo, poštenost, solidarnost in podobne visoke vrednote, bi bila takšna odločitev o znižanju lastnih plač in dodatkov več kot nujna. Ne le nujna, bila bi povsem logično udejanjenje teh velikih besed o vrednotah, ki so ji - bojda - svete.

Seveda bi ta odločitev morala zajeti tudi celoten parlament. To pa je že kar velika množica nadpovprečnih državnih plač!

Šele zatem bi lahko stekla pogajanja o vsesplošnih varčevalnih ukrepih v tako imenovanem javnem sektorju. In to tudi pri zdravnikih in sodnikih, ki so, kot se vsesplošno zdi, v kategoriji nedotakljivih zaposlenih - ker so enotni, odločni, trdi pogajalci, in prav zato vlivajo strah v kosti vsem, ki skušajo zarezati z varčevalnimi ukrepi v “javne” poklice.

Slovenci smo - kar dokazujejo vedno nove in nove izkušnje, povezane z naravnimi katastrofami - zelo čuteči, solidarni in radi priskočimo na pomoč drugim v stiski. Občutljivi pa smo tudi za krivice in še zlasti za pomanjkanje samokritičnosti.

Vendar pa - tudi to potrjujejo izkušnje ob katastrofah - v žep ponavadi širokogrudno še najprej in najbolj sežejo tisti, ki niti sami zase nimajo vsega na pretek. Tisti pa, ki ne vedo, kaj sta pomanjkanje in osebna stiska, se ali obrnejo proč ali tako vneto preštevajo lastno bogastvo, da so na dobri poti, da bodo zaradi tega celo zboleli.

V katero od teh skupin sodijo vlada, ministri, poslanci?

JASNA ARKO