Lenobna omamnost

Nizek glas in senzualna lenobnost, ki sta se prelila v skladbo Video Games, uspešnico z Youtuba, sta ob njenem videzu dive, kakršnih več ni, omamna, zasvojljiva dejavnika. Med glasbeniki, ki jih 25-letna Američanka našteva kot svoje vplive, sta tako Elvis Presley kot Curt Cobain, tako Leonard Cohen kot - moj bog! - Britney Spears, a njeno prvo ploščo, polnokrvni pop izdelek, preveva zlasti duh Davida Lyncha (da, tudi njega zelo ceni), temačnost in čutnost, neizbežnost, otožnost in nekaj čiste poze, hladnosti, kakršno nam kaže z naslovnice plošče. Njen osupljiv vokal, ki se iz globokega, nizkega, kadilskega, prelevi tudi v visokega, malodane piskajočega, je v živo slišati vse prej kot plod popolnega posluha, a njena odrska pojavnost ima nekaj melodramatično prepričljivega. V njej je nekaj, kar nas spomni na Amy Winehouse, nekaj kar se v Off to the Races pojavi kot njen odblesk, a brez težnje po samodestrukciji, kar se v Diet Mountain Dew vse bolj približuje hibridu hip-hopa in lahkega popa, v National Anthem, v kateri poje, da je “denar himna uspeha”, pa se izkaže kot seksapilna reperka, ki med zgodnjimi vzorniki kajpada ne pozabi omeniti Eminema. Plošča, ki je takoj osvojila vrhove številnih mednarodnih lestvic, se poigrava z nekakšno najstniško temačnostjo, s katero menda avtorica pometa spomine na nebrzdano mladost. Z zvokom vabi odrasle (Video igre, Blue Jeans, Carmen), z vsebino mladostnike (Mož za milijon dolarjev, Poletna otožnost, To je, kar nas dela dekleta), z izjavami, kakršna je ta, da plošča vsebuje vse, kar si je kdajkoli v glasbi želela povedati, pa potrjuje uvodoma omenjene slutnje. Zato carpe diem oziroma carpe Lana. MPG