Lepo, čeprav težko, je bilo v bivši domovini biti mlad

“Ker nočemo preslišati notranjega glasu,” je pobudnik revije Kaplje, profesor Tomaž Pavšič, v prvi številki, ki je bila natisnjena januarja leta 1966, utemeljil njen namen. Ob še dveh profesorjih je na nesluteno odmevno pot preseganja danega utesnjujočega časa pritegnil mlade, v večini domače absolvente različnih fakultet. Njihova pot je bila sedem let pozneje politično nasilno prekinjena. Za Kapljami pa je ostalo veliko več kot zajeten kup na papir natisnjenih vrednotenj iluzij tedanjega časa. O tem si je bil na simpoziju, ki sta ga domača gimnazija in knjižnica posvetili 50. obletnici revije, soglasen mlajši rod strokovnih premišljevalcev vloge in pomena revije za demokratizacijo Slovenije. Tisto nekaj več, mnogi celo prvič, so dodali Kapljaši sami.

V kamri Libertee kakopak o svobodi

Precej različnim Kapljašem sta bili pred pol stoletja skupni mladost in ideološka neobremenjenost. To je Pavšič, ki je prej večino poučeval francoščino na idrijski gimnaziji, vedel. Le s takimi se je lahko rodila pluralna revija svobodnih pogledov na vprašanja, ki so na razrešitev čakala za tesno zaloputnjenimi vrati tedaj še ne samoupravnega, pač pa državno trdega socializma.