Libija brez Gadafija: nova zlata jama za pohlepne mutinacionalke

Eno nedvomno drži: Libija - vstaja je pred pol leta izbruhnila v Bengaziju in vstajnikom je kmalu začela trda presti, zato so ameriška, britanska in francoska letala v skladu z resolucijo Varnostnega sveta OZN začela napadati Gadafijevo vojsko in jo primorala k umiku - je še vedno v vojni.

“Kadar izbruhne vojna, ljudje govorijo: 'To ne bo dolgo trajalo, je preneumno.' Čisto jasno je, da je vojna preneumna stvar, a to ji nikakor ne brani, da ne bi dolgo trajala. Neumnost zmeraj dolgo traja, to bi ljudje čisto gotovo že zapazili, če ne bi zmeraj mislili le nase,” je leta 1947 v Kugi zapisal Albert Camus. - In pisateljeve besede danes veliko bolj držijo kot nekoč: vojne in druge “neumnosti” kar trajajo in trajajo, kri teče v veletokih, ljudje pa mislimo (če sploh kaj mislimo!) zgolj nase.

Zelo na kratko: Gadafijeva štorija se je začela skorajda operetno. Mladi oficir (poročnik, po nekaterih virih pa major) in občudovalec egiptovskega predsednika Naserja je septembra 1969 počakal, da je kralj Idris odšel na zdravljenje v Turčijo, potem pa domala brez težav izvedel državni udar - in samega sebe “mimogrede” povišal v polkovnika. Začela se je preobrazba Libije: prevratniki so odrekli gostoljubje ameriškim in britanskim vojaškim oporiščem, izdatno okrepili vojsko in policijo, izgnali ali pozaprli kralju zveste častnike, sledilo je podržavljenje tujih naftnih družb, začelo se je obdobje spočetka obetavnih družbenih reform in gospodarskega razvoja. Gadafi je kmalu postal trn v peti mednarodnega kapitala, njegov režim pa je marsikdaj nudil pomoč in gostoljubje tudi “panarabskim” terorističnim gibanjem in se tako zapletel v vrsto še danes ne povsem razjasnjenih zločinov (denimo leta 1988 razstrelitev ameriškega potniškega letala nad Lockerbiejem na Škotskem).

Zaman so bili vsi poskusi - in “demokratični”, vseskozi dvolični Zahod ni nikoli stal ob strani - da bi jeguljastega Gadafija odstranili. Spretni makiavelistični demagog je znal dovršeno spletkariti, sleherno trenje med domačimi plemeni je obrnil sebi v prid, njegovo grabežljivo despotstvo pa se je pogostokrat izrodilo v brezobzirno zatiranje vseh, ki so želeli, da bi se nenehne obljube o korenitih reformah in postopni demokratizaciji naposled uresničile.

A zdaj - tako “demokratični”, z Natom in resolucijami ZN okrepljeni Zahod - je čas, da Gadafi končno odide z odra svetovne politike. Raje mrtev kot živ: če bo preživel, se bo nad Libijo dokaj hitro zgrnila državljanska vojna. In le z njegovo smrtjo se more nesrečna dežela preobraziti v dobičkonosno tržišče strašljivo pogoltnih multinacionalk, ki iz varnega in vselej previdno zatemnjenega ozadja v resnici krmilijo svetovno politiko.

Zato in samo zato je Zahod upornikom proti Gadafiju priskočil na pomoč. Hitro, osupljivo hitro. Izmuzljivi zahodnjaški politik(ant)i, ki so polkovnika dolga leta bolj ali manj prikrito prenašali, se z njim skrivaj in nezaslišano klečeplazno pogajali, da jim ne bi odrekel nafte in drugih strateško pomembnih surovin, so se “na lepem” prelevili v plemenite zagovornike demokratičnega napredka v Libiji in Gadafija odpisali, odrinili med odvečno šaro. Na lepem, kar tako? Daleč od tega. Zahod kalkulira, nič drugega.

V Libijo bo izvozil parlamentarno demokracijo - kajpak ukrojeno po lastni, za islamski svet povsem nesprejemljivi meri - v zameno pa si bo za sorazmerno skromen denar zagotovil ogromne količine prepotrebne nafte, za nameček pa še sestradano tržišče za vse tisto, česar v brezsramno bogatem in presitem svetu ne more več proda(ja)ti. Enemu jarmu bo sledil drugi. In prej ali slej bodo po Libiji začela vznikati Natova oporišča, s katerimi bo moč krotiti ali vsaj nadzirati nepredvidljive režime v deželah Podsaharske Afrike.

Eno neizpodbitno drži: Libijci bodo “nesebično” in “človekoljubno” pomoč Zahoda drago plačali. Svoboda ni nikoli poceni, toda tokrat bo cena oderuška.

TOMO VIDIC