Libijci bodo zadovoljni že z včerajšnjim Egiptom

V to je prepričan tudi Ivo Hvalica, ki je v Libiji preživel šest delovnih let, prvo še pod kraljem Idrisom. Deželo in njene ljudi je dodobra spoznal in prepričan je, da v tej fazi upora pričakujejo vsaj razmere, ki so jih Egipčani in Tunizijci medtem že zavrgli.

>Kaj ste najprej odkrili v Libiji?

“Ko sem pred davnimi 43 leti začel spoznavati Libijo, sem ljudem doma težko skušal dopovedati, da je to bogata dežela. Med drugim so bile tam trgovine veliko bolje založene kot na primer v Italiji. Ponujale so stvari z vsega sveta. Nenazadnje sem mami nakupil vso sodobno fotografsko tehnologijo in še marsikaj podobnega. Pred kratkim sem pomislil: danes mi uvajamo vozniško dovoljenje na plastičnih karticah, kakršne je Libija imela že leta 1970. Takrat je štela dva milijona prebivalcev.”

> Na kašnih temeljih je stala?

“Treba je malce nazaj. Od leta 1911 do skoraj konca druge svetovne vojne je bila italijanska kolonija. Potem so tam dominirali Britanci, ki so ji veliko dali: državno upravo, zelo urejene tehnične standarde, svetovalce. Libijsko kraljestvo se je konstituiralo 24. decembra 1954 in po tem datumu se je imenovala tudi glavna ulica v Tripoliju. To je bilo čudovito mediteransko mesto. Ko sem prišel tja, 26. marca 1968, je bilo še takšno, kot so ga več ali manj zgradili Italijani. Takrat jih je bilo tam 25.000. V rokah so imeli domala vso trgovino, vso komercialno dejavnost.

Nafto so v Libiji odkrili že pred drugo svetovno vojno. Italijanski profesor je v sodelovanju s Fiatom sem pripeljal torinske študente na neke raziskave in odkrili so prve obetajoče zaloge. Ker pa je bil profesor antifašist, mu Mussolini ni dal zadoščenja, da bi Italijani začeli na tem delati.”

>Kako ste se takrat kot Jugoslovan znašli v Libiji?

“Zase lahko rečem, da sem se dobro znašel. Za razliko od nekaterih Jugoslovanov, ki so živeli v kampih in niso bili v stiku z realnim življenjem. Najel sem sicer drago hišo, kasneje se mi je pridružila žena. Tudi glede na službo, ki sem jo imel, sem moral imeti stik z življenjem. Delal sem namreč za libijsko vlado. Do tega je prišlo tako: konzorcij projektnih organizacij Slovenije je dobil prek jugoslovanskega veleposlaništva ponudbo za nadzor. Iskali so 21 inženirjev in tehnikov, ki bi delali štiri leta. Prijavil sem se na natečaj, ki je zahteval obvezno znanje angleškega jezika ter fakultativno znanje francoskega ali italijanskega jezika. Obe preizkušnji sem opravil brezhibno. Izmed več kot 80 prijavljenih sem bil tako izbran tudi jaz. Jugoslovansko ekipo je vodil arhitekt Danilo Furst. V Tripoliju so nas razporedili po vsej tako imenovani Tripolitaniji. Imel sem srečo, da sem bil določen v obmorsko mesto Zavija, 40 kilometrov med Tripolijem in mejo s Tunizijo. Nekateri kolegi pa so morali globoko v puščavo. Opravljali smo nadzor nad gradnjo stanovanjskih hiš. To je bil projekt kralja Idrisa, Idris Hausing Project, ki je namenil Libijcem deset tisoč hiš. Zgraditi bi jih morali v dveh letih, kasneje pa še drugih deset tisoč. Gradili so v glavnem Maročani, Bolgari in Italijani, nadzor pa smo opravljali Francozi, Poljaki in Jugoslovani. Jugoslovani smo bili v Libiji obravnavani kot drugo- do tretjerazredni tujci.”

>Kako se je to kazalo v praksi?

“Za enako delo je bilo plačilo zelo različno. Če je Anglež dobil sto odstotkov, je dobil Nemec nekaj malega manj, Francoz in Italijan 80, Jugoslovan pa 50 odstotkov. Na slabšem od nas pa so bili Poljaki, vzhodni Nemci in Bolgari s 30 odstotki. Libijci so imeli pač neko vrednostno lestvico. Tako je ostalo, celo stopnjevalo se je, tudi pod Gadafijem. To je imelo, ko gre za Jugoslovane v odnosu do vzhodnjakov, neko politično logiko, bili smo neuvrščeni, ekonomske pa ne.”

>Kako je potem v tako urejenih razmerah lahko prišlo do vzpona Gadafija, s katerim se je vse spremenilo?

“Marca 1968, ko sem prišel prvič v Libijo, sem bil prepričan, da bo takratni režim večen, vse je bilo nepojmljivo urejeno. Nezadovoljni pa so bili preprosti ljudje. Oni niso potrebovali ne cest, ne velikih hiš, ampak orožje. To je bila posledica predvsem palestinske protiizraelske propagande. Izrael v Libiji ni obstajal, na zemljevidih je bil črna packa, v časopisih je bilo njegovo ime črtano. Če se je pojavilo v tujem časopisu, ki se je prodajal v Libiji, je prodajalec moral en izvod poslati v cenzuro, ki je ime črtala, sam pa je moral tako cenzurirati vse izvode na svoji polici. Za Libijce Izrael torej ni obstajal. Za Gadafija je bila priložnost tudi v tem.”

> 1. september 1969 je bil kljub temu za vse veliko presenečenje?

“Tisto je bil neverjeten šok, ki sem ga tam, bival sem v Zavii, doživel v živo. Vse se je zgodilo čez noč. Zjutraj je o udaru, takratni poročnik Gadafi ga je imenoval revolucija, po arabsko taura, poročal radio. Poslušal sem tudi ljubljanski radio na srednjem valu in seveda italijanske postaje. Do takrat je bilo v Libiji največje ameriško letalsko oporišče na afriških tleh s 110 letali in s satelitskim mestecem za deset tisoč prebivalcev. Spominjalo me je, na primer, na Aviano v Italiji. Kakšno je bilo presenečenje šele za Američane in Britance, trdne zaveznike kralja Idrisa! In za Italijane, ki jih je bilo v Libiji 25.000.”

>Je bilo nevarno?

“Bilo je veliko neznank, nismo imeli niti telefonskih zvez. Ker ni bilo vesti o Slovencih, sva se kolegom iz Zagreba odpravila na obisk k dvema na gradbišču blizu letališča v Tripoliju. Ko sva se vračala, naju je zajela vojska. Prespala sva v mojem hrošču na dvorišču policije oziroma vojske. Ko sva jim zjutraj dopovedala, da v Libiji delava, so naju izpustili.”

>Ste bili priča prelivanju krvi?

“Neposredno ne. Iz hiše nismo smeli, slišali pa smo streljanje. S strehe hiše mi je uspelo naskrivaj narediti nekaj posnetkov s filmsko kamero, ki jih še hranim. Policijska ura je trajala tri tedne, šele potem sem lahko prišel do telefona in domov sporočil, da je z mano vse v redu. Pred tem je sicer jugoslovansko veleposlaništvo sporočilo javnosti, da se Jugoslovanom ni zgodilo nič hudega, kar pa ni bilo povsem resnično. Do nekih problemov je prišlo pri naših medicinskih sestrah, o čemer pa ne želim govoriti. Po mesecu dni so se stvari začele normalizirati. Najprej sem pohitel v trgovino s fotografskim materialom, ker sem domneval, da bo obilje trgovske ponudbe presahnilo. In dejansko so tako razmišljali tudi drugi. Nek Američan me je potolažil, da zadeva ne more obstati več kot pol leta.”

>Trajala pa je 42 let …

“Da. 1. septembra bo minilo 42 let. Američanom in Italijanom so kmalu zaplenili vse premoženje, nagnali so jih domov s sto funti na osebo. Sam sem se po svoje 'doma' znašel z uvedbo valute dinar. Začele so se velike spremembe. Takoj so odpravili vse napise v latinici, celo 'stop' na prometnem znaku. Odstranili so vse alkoholne pijače, Italijanom, ki so imeli velika posestva, so zapečatili kleti in tako naprej. Zanimivo je, da so se celo otroci spremenili, kar smo opazili že z začetkom šolskega leta pod novo oblastjo. Očitno naščuvani, so nas belce začeli 'zmerjati' z rumi, po naše kristjani.”

>Še naprej pa ste lahko delali?

“Malo pred iztekom dveletne pogodbe s konzorcijem jo je nova libijska vlada preklicala. Kolegi so morali domov, ostali smo le trije, ki nam je vlada ponudila zelo ugodno nadaljevanje dela pod drugačnimi pogoji, celo z višjo plačo, ampak brez posredništva kakšne jugoslovanske firme. Tako sem postal uslužbenec ministrstva za stanovanjske gradnje, svetovalec in tako imenovani supervizor. Pogodbo sem sklenil za dve leti. Domov sem se vrnil aprila leta 1972. Medtem se je marsikaj dogajalo, stvari so se spreminjale, v marsičem na slabše.”

>Kako ste se takrat kot Jugoslovani počutili v Libiji?

“Ne gre spregledati, da je bil Tito prvi tuji državnik, ki je Libijo obiskal po Gadafijevem udaru. To je bilo 30. marca 1970. Ni mi bilo jasno, zakaj so me povabili na sprejem na letališče. Verjetno so potrebovali neko kritično maso kolonije Jugoslovanov, da bi svetu pokazali, da so v Tripoliju še vedno tudi Evropejci. Dovolili so mi celo na vojaški džip, s katerega sem s kamero naredil zanimive posnetke. Med drugim sem zabeležil to, da je vsak član jugoslovanske kolonije, ki se je rokoval s Titom in z Jovanko, imel v hrbet uperjeno brzostrelko.”

>Se je pri delu kaj spremenilo, je bila v sistem vgrajena korupcija?

“V Libiji brez korupcije ne gre, vendar so vanjo vpleteni domačini in ne tujci. Sicer pa, ko so ti zaupali, ni bilo težav. Veliko sem si pomagal z italijanščino, ki jo je osebje logistike na ministrstvu obvladalo. Sam sem imel več kot 20 gradbišč po vsej Libiji, dnevno sem prevozil po nekaj sto kilometrov. Za njihove pojme smo bili že Nemci. To obdobje sem zaključil leta 1972.”

> Uspešno?

“Vsekakor. Standardi so bili visoki in temu primerno so podjetja dobro služila. Kakovosti, ki so jo zahtevali, pri nas še danes ne vidim. V zvezi z našo prisotnostjo tam je zanimivo še nekaj. Libija je v dobrih petih letih zgradila 1600 kilometrov obalne avtoceste. In pri tem je glede zahtevane kakovosti takratna firma Slovenijaceste, predhodnica SCT, povsem pogorela. Podjetju so zaplenili vso mehanizacijo. Dva njihova človeka so celo zaprli in posredovati je moral sam Tito, da so ju izpustili. Na dolžini nekaj sto kilometrov so namreč položili pretanek sloj asfalta. Seveda so morali položiti novega. Čudim se, da se za informacije nihče ni obrnil na nas, ki smo zahteve poznali in bi jih opozorili. Za primer naj povem, da sem moral Bolgarom podreti šest hiš, ki so bile solidno zgrajene, vendar niso dosegale britanskih standardov. Zanimivo, na takratni polom podjetja Slovenijaceste se nihče ni spomnil ob zadnjih polemikah okrog SCT.”

>Kaj se je medtem dogajalo v Tripoliju?

“Tripoli je močno nazadoval. Gadafi je hotel izbrisati vse, kar je bilo italijanskega, in mu dati svoj pečat. Zeleni trg je bil nekdaj ob morju, uničili so ga z nasiljem nad okoljem. Pravi zločin nad naravo pa je pomenilo zasutje Tripolijskega zaliva. Kot bi zasuli portoroški zaliv. Iz tistega bisera so naredili skladišče kontejnerjev. Trdnjava, ki jo je oblivalo morje, je ostala štrleči tujek sredi kontejnerjev, uničili so tudi nekaj izjemnih stavb. Za novi Zeleni trg pa je dal Gadafi porušiti celo najstarejšo mošejo v mestu. Sicer pa je iz Tripolija naredil glavno mesto države Gadafi, pod kraljem je bilo to mestece Al Beida.”

>Misijo ste zaključili leta 1972, kar pa ni bilo dokončno slovo od Libije ...”

“Kasneje sem delal v Novi Gorici. Nekega dne so me obiskali Italijani, ki so poznali moje delo v Libiji, in me zaprosili za sodelovanje pri licitaciji za gradnjo velike opekarne v Aziziji v Libiji. Mimogrede, tam sem doživel tudi 52 stopinj Celzija v senci. Italijane, šlo je za multinacionalko, ki je bila pretežno italijanska, ob tem pa še švicarska, sem pripeljal do vrat ministra v Tripoliju. Posel so dobili in priznam, da sem sam pri tem dobro zaslužil. Potem so mi ponudili mesto menedžerja. Novembra 1975 sem se ponovno odpravil v Libijo, kjer sem projekt začel povsem iz nič. Denar ni bil problem, omejitev ni bilo, dobil sem luksuzno stanovanje, kjer se mi je kasneje pridružila žena.

Šlo pa je za velikanski projekt, pri katerem sem za supervizorja dobil nemškega strokovnjaka, ki je bil strah in trepet. Zanimivo, bolj mi je zaupal potem, ko je izvedel, da nisem Italijan in da lahko potrkam na mnoga vrata. Najprej je bilo treba na gradbišču zagotoviti vodo in za to izkopati dva 150 metrov globoka vodnjaka. Vse je bilo treba delati z denarjem 'na roko'. Tako so mi zaupali 800.000 dolarjev. Da mi jih lahko zaupa, se je podpredsednik družbe pozanimal že prej. In to tako, da me je obiskal doma v Solkanu in ugotovil, da tudi po štirih letih dela v Libiji živim v dovolj skromni hiši. Že v začetku pa so me opozorili: zgrešiš lahko samo enkrat, to se zgodi vsakomur, drugič pa ne več. In smo zadevo izpeljali.”

>Kaj pravzaprav?

“Največjo opekarno na afriških tleh, z 248 metri dolgimi tunelskimi pečmi.”

>Se je ljudstvo medtem zlilo z Gadafijem?

“Prihajale so vesti, da likvidira svoje nasprotnike. Mlade je mučilo to, da niso imeli ničesar. Odpravili so nočne klube, seveda tudi alkohol, ženske so potisnili v ozadje in tisti vojaški ženski korpus, s katerim se je Gadafi v javnosti repenčil kot s svojo telesno stražo, je v resnici služil le za parade. Kdor je imel denar, se je hodil zabavat v Tunizijo in na Malto, drugi niso imeli ničesar razen kajenja tiste njihove trave. Tripoli v sedemdesetih letih se ni mogel primerjati s tistim iz časov kralja Idrisa s hoteli, z odličnimi restavracijami, s kazinojem, klimatiziranimi kino dvoranami in tako naprej. Da nezadovoljstvo narašča, so pričali tudi številni poskusi atentata na Gadafija. Jug Libije s temnopoltimi prebivalci se z njim ni nikoli sprijaznil, še manj vzhodni del z Bengazijem, Gadafi pa prihaja iz bolj zahodnega dela.”

>Vaše zadnje potovanje v Libijo je bilo menda turistično. Kaj ste po dolgem času tam videli novega?

“Šlo je za križarjenje s postankom v Tripoliju leta 2005. Mesto je neverjetno spremenjeno, na žalost na račun žrtvovanja stare stavbne dediščine. Njegovega starega zahodnega dela ni več, tako imenovana evropska ulica na nekdanjo ne spominja več, higiena v mestu je na veliko nižji ravni.”

> In kaj je takrat kazalo razpoloženje ljudi?

“Režim je vendarle mnogim zlezel pod kožo. Vedeti je treba, da nihče ni bil lačen in žejen. Razponi v plačah so res nepojmljivi, toda revnejšim so med drugim dajali poceni kruh, za drobiž si dobil tudi nek finski sirček. Preživi lahko prav vsakdo, čeprav ne dela. Delajo pa le v državnih službah, vsa ostala delovna sila je uvožena. Zdaj pa očitno ni dovolj državnih delovnih mest za naraščajoče število mladine s sodobnimi potrebami. Prepričan sem, da se Libijci z uporom v tej fazi borijo pravzaprav za tisto, kar so imeli na primer Egipčani pod Mubarakom. Ali pa Tunizijci, kjer si tudi pred revolucijo, tako kot v Egiptu, v trgovini lahko kupiš na primer steklenico vina. Predvsem mladi hočejo vsaj nekaj svobodnega življenja, k čemur je svoje prispeval tudi internet. Saj si niti družin ne morejo ustvariti. Bogat Libijec ima tri, štiri žene, za druge jih zmanjka. In kako naj mladenič pristopi do zakritega ženskega obraza?

Skratka Libijci zahtevajo tisto, kar je za Egipčane in Tunizijce že premalo. Kot sem za vaš časnik že povedal, pa o demokraciji po naših merilih nima smisla govoriti. Ta ni kompatibilna z islamom, pri čemer pa so od primera do primera vendarle razlike.”

DAVORIN KORON

Veliko dediščine je pod Gadafijem šlo po zlu.Osebni Arhiv/Ivo Hvalica

Libijci so se naokrog prevažali v glavnem s peugeotom 404, Evropejci (tudi Ivo Hvalica) pa z legendarnim hroščem.Osebni Arhiv/Ivo Hvalica

V puščavi srečaš marsikaj.Osebni Arhiv/Ivo Hvalica

Tripoli danesReuters