(INTERVJU) Anja Zag Golob: "Vsakič, ko slišim Vstajenje Primorske, se naježim."

Živimo v času hitrih odzivov in konstantnih motenj družbenih omrežij. Kako ohraniti prostor za dvom, premislek in počasno mišljenje, ki ga literatura nujno potrebuje?

“Mislim, da gre za zavestno odločitev, ki je v času, kakršen je, postala v bistvu politična; gre za premislek, čemu posvečaš svoj čas, čemu pa ne. Podobno kot z denarjem. Ni vseeno, kaj oziroma koga s svojimi nakupi podpiraš. Tudi to spada pod tisto reklo, da je osebno politično. Zavestno si je potrebno vzeti čas, zavestno ugasniti mašine z monitorji in zavestno poklicati prijatelja, se srečati v živo, si vzeti čas za pogovor, za izlet, za partijo taroka. Človek tako znova postaja trodimenzionalen in ena ključnih aktivnosti pri tem je branje.”

V svojih besedilih pogosto zagovarjate intelektualno poštenost. Ali je danes težje ostati zvest lastnim prepričanjem?

“Ne, zakaj? Ostati zvesta svojim prepričanjem je vedno enako težko. In vedno enako nujno. Pač enkrat jih fašeš bolj diskretno, enkrat pa bolj na gobec, ampak fašeš jih v vsakem primeru.”

Nujno je čim več brati

Ste pesnica, urednica, založnica in kolumnistka. Katera od teh vlog vas najbolj spreminja kot človeka in katera vas izčrpava?

“Kolumnistka nisem več, žal, je pa bila to verjetno vloga, ki me je najbolj izčrpavala, ker pač zahteva specifičen tip mišljenja, spremljanja in dojemanja stvarnosti. Verjetno me je ta vloga tudi najbolj spremenila, ker mi je v nekih segmentih najmanj lastna, ne maram namreč biti v središču pozornosti, pri kolumnah pa se temu ni mogoče izogniti, pride s poslom, tako rekoč.”

Velikokrat govorite o odgovornosti jezika. Ali menite, da danes besede izgubljajo svojo težo ali pa smo postali le manj pripravljeni poslušati?

“Kakor kje. Ljudje so lahko zelo občutljivi na pomen besed, če to lahko izkoristijo za svojo agendo ... Recimo beseda “zarodek” ali “otrok”, beseda “zakonska” ali “partnerska” zveza ... tudi ljudje, ki imajo s poimenovanji tega tipa težave, so ugotovili, da je pa kar pomembno, kako čemu rečemo. No, seveda je pa res tudi, da največji samo-proglašeni domoljubi še vedno mirno pišejo besedi Slovenija in Slovenci z malo. Besede, skratka, vsekakor imajo svojo težo, zelo pomembne so že znotraj vsakdanje govorice, v literarnem govoru pa sploh. Tudi zato je nujno čim več brati, da razumemo vse njihovo mnoštvo pomenov.”

Kdaj ste nazadnje popolnoma spremenili svoje mnenje o nečem pomembnem?

“Pred časom sem na podlagi nekega dokumenta, ki sem ga brala, izgubila par iluzij o sodstvu. Nikakor nasploh ali kar povprek, ampak v konkretnem primeru pa absolutno. Sprva sem namreč mislila, da gre v utemeljitvah, ki sem jih brala, za šalo.”

Skupnosti moraš tudi vračati

Zakaj pišete poezijo?

“Trenutno je ne, tako da na to težko odgovorim.”

Kaj vas danes še vedno iskreno preseneti kot ustvarjalko ali bralko? Ali obstajajo trenutki, ko vas literatura še vedno ujame nepripravljeno?

“Ja, vsekakor! Vedno znova me navduši, ko nekdo zna pisati in se to iz besedila vidi. To se zgodi tu pa tam, morda, če imam srečo, parkrat v letu, ko pa se, je veličastno. Tu ne gre zgolj za talent rokovanja z besedami, gre za tisto nekaj več, kar iz knjige naredi umetnino, literarno delo v najžlahtnejšem pomenu. Nekaj se sprime in iz seštevka nastane zmnožek. Mojstrstvo, ki sem mu priča, znam ceniti, pustim mu, da me navduši. Mislim, da se le na tak način knjigi lahko resnično prepustim, seveda pa to zahteva trening. Ne moreš se vreči v vodo in misliti, da nekako pa že bo, vsaj žabico je prej pa že dobro zvaditi. Hočem reči, da tudi branje zahteva trening in disciplino. Užitek ne pride sam od sebe.”

V času umetne inteligence se veliko govori o prihodnosti ustvarjalnosti. Kaj ostaja tisto izrazito človeško, česar tehnologija ne more nadomestiti?

“Seveda - strast. Človeška bližina. Humor. Užitki vseh vrst. Vse to se pozna tudi v literaturi, recimo.”

Vaša poezija pogosto nastaja iz napetosti med intimnim in družbenim. Ali je danes sploh še mogoče pisati povsem osebno pesem, ne da bi postali tudi politični?

“Mislim, da v svetu ne moreš zgolj živeti, ampak od tebe terja angažma - namreč že življenje samo. Ne moreš samo jemati, del skupnosti si in kot tak si dolžen, da vanjo tudi vračaš. To terja čas in je naporno, zato obstaja del ljudi, ki se raje ukvarja s tem, da bi svojo rit do cilja spravili po bližnjicah, četudi kdaj na škodo soljudi, sistema ali davkov, recimo. V Sloveniji imamo od nedavnega tak sistem na nek način celo uzakonjen. Kaos, ki v družbi posledično nastaja, je posledica ureditve, ki je prevrednotila domala vse veljavne vrednote.”

Ste direktorica neodvisne založbe VigeVageKnjige. Kaj vas je v vseh teh letih najbolj naučilo delo z avtorji o književnosti in ljudeh?

“Da jih je večina amaterjev in nimajo pojma o profesionalnem delu, ne razumejo, zakaj se je nujno držati rokov in kakšno škodo lahko naredijo, če se jih ne. Da jih precej še vedno ne razume vloge, pomena in smisla urednika in da ne vedo, kako sodelovanje z njim izkoristiti in se česa naučiti. Imam nekaj slabih in nekaj izjemno dobrih izkušenj, doživela sem dve izjemno veliki razočaranji, kar se ljudi tiče, in se veliko naučila tudi o stripovski sceni v Sloveniji sicer, posebej o nekaterih od ljudi, ki naj bi jo krojili. To so težke lekcije, ker po definiciji naivno verjamem, da so ljudje po svoji naravi dobri, ampak, kot je rekel Nietzsche, kar ne ubije, krepi. In tozadevno sem že ko kefir.”

Življenje brez knjig in branja je metanje časa stran

Veliko govorimo o bralni krizi. Kaj pa po vašem mnenju najbolj odvrača ljudi od knjig?

“Ne vem, to bi moral vprašati te, ki ne berejo. Meni se zdi tako življenje, torej življenje brez knjig in branja, metanje časa stran, saj sama dosti berem in mislim, da je to ena najboljših reči, ki jih ljudje lahko počnemo. Prepričana sem, da mi pes branje zavida, zato se trudim, da mu berem jaz. Filozofijo. Se mi zdi, da ga zanima.”

Kako veste, da je pesem ali knjiga, ki jo napišete, res končana?

“Gre za občutek, neke vrste zaokrožitev in občutek, da je povedano vse, kar je tu smiselno reči. Ne vem, ta občutek pride s prakso. Na začetku narediš kar nekaj napak, ne znaš vzdržati napetosti, ki se v pesmi, ko jo pišeš, ustvari, ali pa ne znaš odnehati in misliš, da moraš kar še nekaj, pa še nekaj ... in tako pokvariš celo stvar. Sčasoma se izmojstriš, z vajo, seveda, in posluh dobiš, neko subtilnost za materijo. Ko razumeš, da moraš dati pesmi prostor, da spregovori sama, dojameš tudi, da ji moraš omogočiti, da umolkne, ko želi.”

Katero misel o poeziji ali branju bi zapisali na vsak avtobus, vlak ali mestni trg v Sloveniji?

“Span'c je boljš kot žgan'c, branje pa boljše ko spanje.”

Kaj vas iz primorskega prostora in njenega literarnega izročila, od Kosovela naprej, najbolj nagovarja?

“Zelo cenim Forum Tomizza, in sicer zato, ker zavestno in premišljeno prehaja meje. Ve, da so, ampak ve tudi, da so meje konstrukt v glavah. V realnosti raste pol travnika v eni, pol pa v drugi državi, in mravljam, krtom in deževnikom, ki dnevno migrirajo sem pa tja, je povsem vseeno, kje je kateri. Zmrazi me, ko gledam legitimiranje štetja slovenskih in neslovenskih krvničk pod novo oblastjo v Sloveniji, dejstvo, da je tako kmalu po koncu morije, imenovane druga svetovna vojna, mogoče tako hitro pozabiti, da je prvi in najpomembnejši - človek, ne pa njegov potni list. Vsakič, ko slišim Vstajenje Primorske, se naježim. Ker točno to je občutek, o katerem govorim: v boju najti svoj pravi obraz.” •