“Ljubezen do sovražnika je vrhunec izdajstva”
Se zdrzneš, če intervjuvaš velikega, baje največjega živečega izraelskega pisatelja Amosa Oza, dve leti kasneje pa v roke dobiš njegovo sveže poslovenjeno delo, kratki roman Panter v kleti, ki se prične s sumljivo znano izpovedjo: “V življenju so me velikokrat proglasili za izdajalca.”
Mož, ki ga prištevajo med najverjetnejše prihodnje dobitnike Nobelove nagrade za književnost, si je med predlanskim obiskom Ljubljane vzel čas tudi za naš časnik in nam ponosno povedal tudi tole: “V življenju so me že velikokrat oklicali za izdajalca in ta naziv sem si ponosno pripel na prsi kot odličje. Mislim, da so vsakega količkaj spodobnega intelektualca ali intelektualko, naj živi kjerkoli na svetu, njegovi oziroma njeni rojaki že oklicali za izdajalca.”
Njega so. Ker je drzen in duhovit, fanatiki pa najteže prebavijo prav humor, je pripovedoval v Ljubljani, kjer je na mah očaral vse, ki so se drenjali v knjigarni Konzorcij. Tja je prišel požegnat slovenski izid svojega velikega dela, obsežne in precej avtobiografske Zgodbe o ljubezni in temnini. Ganil in nasmejal nas je s štorijami, ki jih ima v mezincu, kakor bi bil mojstrski stand-up komedijant. Kratkočasil nas je z anekdotami o svojih judovskih prednikih in njihovi neizmerni, a nevračani ljubezni do Evrope, o zelo izobraženih starših in drugih, tako učenih kakor zelo čudaških sorodnikih, o svoji revni družini, kjer je bilo v izobilju le knjig, o rojstvu države Izrael, o tem, kako se je sredi najstniških let uprl konservativnemu očetu, opustil vero, se začel navduševati nad socializmom, odšel živet v kibuc in pozneje v Jeruzalemu doštudiral književnost in filozofijo.
Za izdajalca so ga oklicali, ko je arabski izvod Zgodbe o ljubezni in temnini poslal v zapor enemu od vodij palestinskega gibanja Fatah. “Je moj sovražnik in ga tudi imam za sovražnika,” nam je pojasnjeval v intervjuju. “A mir je nekaj, kar sklepaš s sovražniki, ne s prijatelji, zato sem mu v izraelski zapor poslal svoj roman. Hočem, da ga prebere in izve več o nas. To je način gradnje mostov med nami.”
Za izdajalca so ga spet oklicali letos, ko je na slavnosti ob praznovanju svojega 75. rojstnega dne izraelske skrajneže, ki napadajo muslimane in kristjane, imenoval “hebrejski neonacisti”. V desničarskem glasilu si je njegov obraz zato prislužil hitlerjevske brčice.
In častni naziv izdajalec si prisluži tudi mali junak njegovega dve desetletji starega Panterja v kleti, tretjega Ozovega poslovenjenega romana, ki ga je kakor prejšnja dva izdala Mladinska knjiga; leta 1995 smo v prevodu Jaroslava Novaka dobili roman Črna skrinjica, ki je pred tremi leti doživel ponatis, tako predlansko Zgodbo o ljubezni in temnini kakor zdajšnjega Panterja pa je prevedla Mojca Kranjc.
Naslovni panter je droben, dvanajst let in četrt star pobič iz soseske na obrobju Jeruzalema, ki ga zavoljo njegovega navduševanja nad besedami imenujejo Profči. Bralec mu sledi skozi poletje 1947, čas zadnjih izdihljajev britanske oblasti v Izraelu, policijske ure, nočnih strelskih obračunov, vsesplošne družbene napetosti. Njegovi starši skrivaj in tiho sodelujejo z izraelskim odporniškim gibanjem, in tudi pobič glasno sanjari, kako bo s svojima nič manj borbenima vrstnikoma nekega dne proti zlobnemu Londonu izstrelil uničujočo, a izbrano ljudstvo odrešujočo raketo.
Njihov trud je jalov. To so sanjači, ne pa mladi dragoceni aktivisti iz Ribičičeve Rdeče pesti ali drugih zgodbic o naši partizanščini.
Ozov Profči - pisatelj se z njegovo pomočjo vrača tudi v lastno otroštvo - je smešen, ko se zbliža z britanskim narednikom Dunlopom, štorastim, tolstim ljubiteljem hebrejske kulture, nepomembnežem, iz katerega pa mali borec namerava izvleči pomembne, za odporniško gibanje ključne vojaške skrivnosti. A si nakoplje zgolj jezo svojih tovarišev iz predpubertetniškega odporniškega kluba. “Ljubiti sovražnika, Profči,” mu zabrusi kratkohlačni soborec, “je huje kot izdajati skrivnosti. Huje kot izdajati borce. Huje kot ovajati. Huje kot prodajati jim orožje. Celo huje kot prebegniti k njim in se boriti na njihovi strani. Ljubezen do sovražnika je vrhunec izdajstva.”
Pisatelj, ki je tri leta pred izidom romana med prvimi javno pozdravil v Oslu podpisan mirovni sporazum med Izraelom in Palestino, bralca s Panterjem v kleti resda ne obdaruje tako bogato, kakor ga je z Zgodbo o ljubezni in temnini, a mu lepo pokaže, kako nezdravo javno vzdušje prizadene posameznikovo intimo. Oz ne bi bil velik umetnik, ko ne bi ob tem spesnil še lepe, prav nič bombastične, a krepke hvalnice odraščanju, prijateljstvu, strasti do knjig, ljubezni, prebujajoči se spolnosti in dozorevanju, ki ga ne morejo udušiti še tako nasilne in vztrajne ideologije.
ANDRAŽ GOMBAČ
