“Ljudje, ki prihajajo, so del človeštva. Moramo jih sprejeti.”
Ljudem, ki jih zadnje dni, tedne, mesece spremljamo prek televizijskih ekranov, kako v kolonah pešačijo dolge kilometre boljši prihodnosti naproti, bi lahko rekli tudi potohodci. Potohodci se imenuje cikel večerov v novogoriškem kulturnem domu in zadnji, minulo soboto, je bil posvečen prav problematiki beguncev med nami. Šlo je za prvo tovrstno poglobljeno razpravo pri nas, na kateri je vrsta sogovornikov z različnih zornih kotov osvetlila problematiko migracij, beguncev, njihovega sprejema, pripravljenosti nanje, integracije, strahu pred njimi, varnosti, rasizma, terorizma ...
“Migracije so vedno pomembne za napredek ... Evropa je soodgovorna za to, kar se dogaja ... Svet je dovolj bogat za vse ... Tem ljudem je treba pomagati ... Bojim se, kaj bodo videli na cilju ... Razlike, ki jih ustvarjamo ljudje med seboj, so največji ubijalec ... Nobenega vernika se ne smemo bati, ker vsaka vera uči ljubezen do bližnjega ... Ne gre za izredne razmere ... Ograja ni prava rešitev ... Nikoli več ne bo tako, kot je bilo ... Evropa spreminja svoj obraz in mi z njo ... Kakovost našega življenja v prihodnosti je odvisna od tega, kako kakovostno bomo sprejeli begunce ...” je le nekaj misli, izrečenih na javni razpravi z naslovom Begunci med nami, ki je minilo soboto potekala v novogoriškem kulturnem domu.
Ob premikih ljudi se pokažejo tudi razlike
“Prizori, kakršne gledamo danes, so bili skozi zgodovino pogosti. Tudi ko ni šlo za prisilne migracije, ki so rezultat vojnih dogajanj,” je na vprašanje, kakšna je razlika med današnjimi in preteklimi migracijami, povedal dr. Aleksej Kalc z Inštituta za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU in izredni predavatelj na Fakulteti za humanistične vede Univerze na Primorskem.
Pojasnil je, da ljudje na napačen način primerjajo nekdanje migracije in današnje. V smislu, da smo bili Slovenci, ki smo bili v preteklosti tudi migranti, drugačni od ljudi, ki prihajajo. Da so naši izseljenci hodili na delo, da so bili drugače oblečeni, predvsem pa so pripadali drugačni kulturi. Spomnil je na 100.000 ljudi, ki so morali pred sto leti zapustiti območje Soške fronte in pristavil, da so migracije v preteklosti potekale predvsem v smeri območij, kjer so potrebovali naseljence in delovno silo. Omenil je tudi na desetine milijonov ljudi, ki so se v obdobju velikih migracij v ZDA odselili iz Evrope.
“Ko se ljudje premikajo, se pokažejo razlike, ki so lahko za nas tudi moteče. Na podlagi teh razlik se utrjuje prepričanje, da smo drugačni od njih,” je še povedal. S tem v zvezi je poudaril, da je zagotovo pomembno, kako se razmere predstavi, in da je treba v tem mnoštvu mnenj, ki jih ponuja današnja medijska družba, racionalno izbrati pravilna.
“Kultura do bližnjega je vedno enaka, ne glede na barvo kože,” je še poudaril Kalc in sklenil, da imajo družina, šola in vsi, ki delujejo v javnosti, pomembno vlogo pri izobraževanju o tem, kaj te nove razmere pomenijo in kakšen naj bo odziv nanje.
Begunci so zelo pogumni ljudje
“Begunci so zelo pogumni ljudje, ki so se odločili, da ne bodo žrtve okoliščin. Potujejo tja, kjer bo lahko njihovo življenje in življenje njihovih otrok boljše. Kar se migracij tiče, je bilo tudi v preteklosti tako,“ je prepričan dr. Jure Gombač z Inštituta za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, ki se je dan pred razpravo vrnil iz Dobove, kjer je pomagal kot prostovoljec. Še poln vtisov je povedal tudi, da ga je postavljanje ograje na meji razžalostilo.
“Migracije so vedno pomembne za napredek,“ je odgovoril na vprašanje, kaj se bo zgodilo z množico beguncev, ki prihaja v Evropo. Pojasnil je, da so države v času industrijskega razvoja potrebovale migrante, delovno silo. Evropske države so sprva sprejemale vsakogar, samo da je znal delati, potem pa so postajale vse bolj izbirčne, mehanizmi za prevzem ljudi pa vse bolj zapleteni.
Tako da so začele države prek veleposlaništev begunce, pa tudi delavce za določen čas, ki jih po opravljenem delu pošljejo nazaj, sprejemati na tako imenovani Remote control - način, kot bi jih izbirale z daljincem.
“Nekatere države so sprejemale več beguncev, druge manj. Slovenija zelo malo. Tega sistema je zdaj konec. Zaradi neobvladovanja zadev, kot na primer v Grčiji, pa tudi zaradi poguma ljudi, ki so se odločili, da ta schengenski zid le ni tako visok,“ je še povedal. V zvezi z migracijami je izpostavil tudi problematiko velike neenakosti, do katere prihaja med ljudmi, in omenil, da obstaja v Evropski uniji razred ljudi, ki živi ves čas na meji. Zraven pa je treba prišteti še vse tiste, ki čakajo oziroma so do zdaj čakali na periferiji pred Evropsko unijo.
Na vprašanje iz občinstva, kako naj aktualno begunsko krizo in postavljanje ograj na meji predstavimo najmlajšim oziroma kdo je za to poklican, pa je odgovoril, da je imel sam priložnost spregovoriti z njimi, saj so ga kot prostovoljca povabili na šolo.
“Sistemsko to še ni urejeno. Bilo pa bi dobro,“ je povedal in dodal, da so bila vprašanja otrok zelo 'odrasla': ”Kdaj pridejo teroristi? Zakaj puščajo za seboj smeti?“ in podobno.
Iz razmer na meji potegnili pozitivne izkušnje
Vodja kabineta novogoriškega župana Andrej Markočič in Milan Božič, član občinskega štaba Civilne zaščite, ki je pred enim mesecem z novogoriško ekipo priskočil na pomoč v Brežicah, sta zagotovila, da se na občini pogovarjajo in pripravljajo na to, kako reagirati, če bi prišlo do kritičnih trenutkov tudi na goriškem koncu. Kot je povedal Božič, so jih razmere na terenu presenetile, saj so vajeni v domačem okolju delati predvsem ob naravnih nesrečah. Novim razmeram pa so se hitro prilagodili. Organizirali so se in ponudili logistično podporo, ekipa Rdečega križa pa se je takoj priključila ambulanti, ki je bila odprta 24 ur na dan, in kjer je bilo ogromno dela.
“Delali smo tudi po 16 ur na dan. Ko si gledal tiste otroke, starejše, umazane, enostavno nisi mogel iti spat. Na začetku je bilo težko, a vsak dan pa je bilo več prostovoljcev in delo je vse bolje organizirano,” je še pojasnil Božič in dodal, da jim bodo izkušnje, ki so jih pridobili v Brežicah, zelo koristile, saj se tudi pri naravnih nesrečah pojavijo podobne težave glede nameščanja ljudi, urejanja njihovega prenočevanja, prehrane, ipd.
Evropejci se bojimo prišlekov, ker so drugačni
“Evropejci se bojimo prišlekov, ker so drugačni, a na to se bo treba navaditi. Sam se bojim predvsem zato, ker bodo imeli priseljenci velike zdravstvene težave. Njihovo prilagajanje na evropsko genetsko strukturo bo težko, ker gre za različne kulture,” je povedal zdravnik, psihoterapevt in predavatelj Viljem Ščuka.Dodal je, da bo za to potrebnih 200 let oziroma zamenjava desetih generacij.
“Ti ljudje genetsko niso pokvarjeni, zato lahko s tega vidika samo okrepijo naše zdravje,” je še povedal. Omenil je javno zdravstvo, socialno zavarovanje in podobne privilegije, ki so nam samoumevni, ljudem, ki prihajajo z vzhoda, pa ne. O odprtosti oziroma zaprtosti Slovencev do migrantov, pa je povedal, da smo bili Slovenci vedno odprti do drugih. Tudi zato, ker smo bili v zgodovini sami večkrat prisiljeni v podobne premike.
“Zadnjih 20 let je neoliberalna politika ljudi naredila miselno lene in zaspane. In tudi Slovenci smo med njimi,” je še povedal. Glede sovražnega govora, ki se pojavlja tudi med mladimi, pa je pojasnil, da je to posledica občutka ogroženosti, ki izvira iz vzgoje. “Tak mladostnik se v sebi zaveda, kako je nebogljen, kako se boji vsega tujega. Zato si želi varnosti, neke skupine, strukture, ki bi ga obvarovala,” je še povedal in sklenil, da nekateri mladi zato iščejo odgovore tudi v ekstremnih ideologijah.
Dvojna morala evropske politike
“Evropa, ki je soodgovorna za krizo na Bližnjem vzhodu, je zdaj presenečena, ko ljudje prihajajo od tam, na to pa odgovarja s postavljanjem zidov,” je povedala dr. Mojca Pajnik, predavateljica na Fakulteti za družbene vede in raziskovalka na Mirovnem inštitutu. Spregovorila je tudi o različnih pojavnih oblikah rasizma, ki se krepijo, in pojasnila, da je 11. september Evropo mobiliziral v boju proti terorizmu. Izpostavila je, da moramo biti kritični do evropocentrične delitve na superiorni “mi” in inferiorni “drugi”. Spomnila je na to, kako je Evropa vzkipela ob Orbanovi odločitvi, da na madžarski meji postavijo ograjo, ko je tri tedne kasneje ograjo začela postavljati tudi Slovenija, pa je bilo to že nekaj sprejemljivega.
“To kaže na velik pragmatizem evropske politike. Ti mehanizmi mej so zelo fleksibilni. Gre za konstantno reprodukcijo razlik med ljudmi,” je še povedala, v zvezi s terorističnim napadom v Parizu pa pojasnila, da je bil to napad na vse, ki živimo, tudi na begunce, ki so v begu pred Islamsko državo zapustili Irak, Libijo in Sirijo.
“Ključno je, da s točke začudenja, empatije, prestopimo na točko razumevanja. Ko rečemo, da je to napad na Evropo demokracije, človekovih pravic ... se je treba zavedati, da je to tudi Evropa, ki postavlja ograje. Evropocentrična pozicija nam tega, kar se dogaja, ne bo pomagala razumeti,” je še poudarila in nadaljevala, da ima Evropa v državah, iz katerih prihajajo begunci, politične, ekonomske in geostrateške interese. “Gre za dvojno moralo evropske politike, ki podpira napade na skrajneže, po drugi strani pa oboroževanje Islamske države prihaja z zahoda,” je še povedala in dodala, da postavljanje ograje na meji razume kot proces militarizacije družbe.
“Imamo zelo malo registrirnih točk. Na tisoče ljudi tlačimo na eno točko, namesto da bi množili poti varnega pristopa. Posledice takega koncentriranja ljudi so tudi kupi smeti in varnostni problemi. Logično je, da se to dogaja,” je še povedala in pristavila, da se je veliko ljudi izkazalo s človečnostjo in solidarnostjo, po drugi strani pa so bili na meji vojaki v popolni bojni opremi - kar je tipičen primer izpostavljanja nevarnosti.
V zvezi s koncentriranjem ljudi na meji je Ščuka omenil t. i. Sardina sindrom: “V množici ljudi ni mogoče obvladati. Niso nevarni, a nestrpni. Takrat lahko pride tudi do medsebojnih konfliktov. Ko je veliko ljudi skupaj, je vedno težko, sicer pa mislim, da Slovenci kar humano ravnamo s temi ljudmi. Novinarji včasih pretiravajo.”
Evropa se bo spremenila in mi z njo
“Slike, ki jih videvamo vsak dan, so izredno travmatične. Ljudje hude travme doživljajo že na poti. Žal mi je, ker vem, da se bodo v Evropi soočili z novo vojno. Tu se boj za boljši jutri začne. Bojim se, da se ljudje ne zavedajo, kaj jih čaka na cilju,” je povedala humanitarna delavka Falia Pašić Bišić iz Društva UP Jesenice, Slovenka in muslimanka. Dodala je, da v ljudeh, ki prihajajo, vidi nove Evropejce, ki bodo gradili novo Evropo. “Razlike, ki jih ustvarjamo ljudje med seboj, so največji ubijalec,” je še dodala in pristavila, da morata Islam in krščanstvo znova vzpostaviti dialog.
“Teroristični napadi so ukradli moj islam. Obsojati ni dovolj. Proti temu fenomenu se je treba sistematično upreti,” se je navezala na petkov teroristični napad v Parizu in omenila, da je Islam v Evropi prisoten že več stoletij in je Evropi tudi veliko dal. “Ne bo prišlo do islamizacije Evrope. Zgodile pa se bodo neke spremembe. Evropa spreminja svoj obraz in mi z njo,” je še povedala in opozorila, da marginalizacija, stigmatizacija in getoizacija niso pravi odgovor na aktualne razmere, saj zaradi odrivanja lahko vodijo le do upora.
Jožica Ličen iz Škofijske Karitas Koper je v tem kontekstu povedala, da vsaka vera uči ljubezen do bližnjega, zato se ne smemo bati nobenega vernika. Poudarila je tudi, da se naše vrednote danes izgubljajo v potrošniški družbi in sklenila s prepričanjem, da bo za integracijo beguncev potrebno veliko več od odprtih src.
Trst primer dobre prakse
V Trstu in Gorici se z valom prebežnikov soočajo že vrsto let. Kot je povedal Gianfranco Schiavone, koordinator sistema tako imenovane razpršene namestitve v Trstu, so od leta 2002 pod okriljem lokalne samouprave v tržaška stanovanja namestili že 1000 prebežnikov, ki jih obravnavajo tako kot vse ostale ranljive skupine. Na ta način prebežnike oziroma azilante integrirajo v normalno družbo.
“Evropa bo morala sprejeti veliko več beguncev. V prihodnosti bo to povsem normalno. Ne bomo več govorili o humanitarni krizi,” je še povedal in poudaril, da razmer v Sloveniji ne gre jemati kot izredno stanje in da se je treba osredotočiti predvsem na to, kako v prihodnje poskrbeti za sobivanje z ljudmi z drugih koncev sveta, saj tako kot je bilo, ne bo nikoli več.
Povedal je tudi, da z nastanitvijo beguncev v hiše in stanovanja, ne pa v zbirne centre in taborišča, ti postajajo del vsakdana, normalnih okoliščin.
“Zanje skrbijo socialni delavci. Pred vrati ne stojijo policisti. Trst ni raj, a ta naša izkušnja je pozitivna, saj ne prihaja do socialnih konfliktov,” je še dodal in sklenil s prepričanjem, da se sprejem beguncev ne tiče toliko njih, ampak predvsem nas in naše prihodnosti. Po njegovem mnenju je kakovost našega življenja v prihodnosti odvisna od tega, kako kakovostno bomo sprejeli begunce.
V sosednji Gorici so razmere kritične
V Gorici, kjer ima občinska politika do beguncev zelo odklonilen odnos, takšne integracije kot v Trstu ne poznajo. Aktivist Foruma Gorica Gorizia in duhovnik Andrea Bellavite je razmere v mestu ocenil za kritične. Nedopustno je, da za prebežnike, pretežno iz Afganistana in Pakistana, med katerimi jih 80 do 100 dneve še vedno preživlja v nečloveških razmerah ob reki Soči, skrbijo večinoma prostovoljci. “V Gorici in Novi Gorici moramo skupaj gledati v prihodnost. Na prihod beguncev moramo najti skupne odgovore,” je poudaril.
V zvezi s terorističnim napadom v Parizu je pojasnil, da Islam kot vsaka religija, prinaša sporočilo miru, lahko pa je tudi napačno razumljena oziroma predmet zlorabe. “Do gibanja te mase ljudi prihaja zaradi vojn, v katerih je umrlo že na tisoče otrok. Te vojne smo povzročili zahodnjaki po 11. septembru. Nad tistimi otroki nismo tako jokali, kot jočemo danes zaradi Pariza,” je še povedal in opozoril, da se je treba vedno in povsod boriti proti vojnam, nasilju in terorizmu. “Ljudje, ki prihajajo, so del človeštva. So del nas. Kot take jih moramo sprejeti, ker stik z njimi naredi nas in njih boljše,” je zaključil.
NACE NOVAK
