Ljudje molčimo kot jagenjčki na poti v klavnico
V torek, 11. septembra 2001, je na vzhodu Združenih držav Amerike razneslo štiri ugrabljena potniška letala: prvi dve sta treščili v nebotičnika Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku, tretje je zadelo Pentagon, sedež obrambnega ministrstva v Arlingtonu v zvezni državi Virginija, četrto, v katerem so se obupani potniki uprli zračnim piratom, se je zrušilo v Pensilvaniji.
Žrtev je bilo (tako uradni viri) 2.966: potniki, posadke letal in zaposleni v Svetovnem trgovinskem centru. Nekateri k žrtvam prištevajo tudi devetnajst teroristov, ugrabiteljev letal, med katerimi je bilo petnajst državljanov Savdske Arabije, dolga desetletja pregovorno zanesljive zaveznice ZDA.
Zveni sila prozaično, celo oguljeno, puhličasto, popolnoma izpraznjeno - a v najglobljem bistvu vseeno drži - svet po 11. septembru je drugačen. Res pa je, da večina smrtnikov o dozdevno komajda zaznavnih posledicah te drugačnosti najraje ne razmišlja: stvari, zlasti hude, najhujše, se menda preprosto in neizogibno, domala vedno v skladu z nekakšno svojo “notranjo logiko”, dogajajo, ljudje pa se z njimi prej ali slej tiho in trpno, docela fatalistično sprijaznimo. In prav ta fatalizem - primerljiv je le še z molkom jagenjčkov, ki jih peljejo v klavnico - je zlovešč in grozljiv, da bi bolj ne mogel biti: vodi namreč, naravnost in neodvrnljivo, v pekel, zaresni pekel v tostranstvu.
V desetletju po 11. septembru 2001 so kot gobe po dežju vzniknile (in bodo še lep čas vznikale) številne razlage, domneve, ugibanja in teorije o dejanskem ozadju in vzgibih (za ameriško pojmovanje lastne ozemeljske nedotakljivosti) docela nezaslišanega grozodejstva. In nekatere med njimi delno celo držijo - v celoti pa bržkone nobena.
Seveda se je od samega začetka “vedelo”, da so bili samomorilski atentatorji islamski verski “zaslepljenci”, izurjeni teroristi iz vrst zloglasne mreže al Kajda, ki jo je dolga leta vodil skrajno kontroverzni Osama bin Laden, gverilec, ki se je konec 70. let s peščico izbrancev v Afganistanu upiral sovjetskim okupatorjem. Toda zagonetni Savdijec je soodgovornost in vpletenost al Kajde v omenjene napade “priznal” šele leta 2004 - pač takrat, ko je to ustrezalo njegovim nalogodajalcem. Približno ob tistem času je postalo jasno, da je nekdaj trdno in neštetokrat preizkušeno krvavo zavezništvo med ZDA in Savdsko Arabijo pogubno načeto: in Bela hiša se je začela pospešeno dobrikati drugim izvoznicam nafte.
Da, svet se je “začel” jadrno in domala brez sprenevedanja kazati v drugačni luči: vsakršna sumničavost in paranoja sta nezajezljivo udarili na plan in dodobra preželi velik del prestrašene in čedalje bolj razrvane svetovne javnosti. V t.i. svobodnem in demokratičnem svetu so se dozdevno na račun večje varnosti začele krčiti premnoge svoboščine: vse več je bilo novih, marsikdaj tudi drakonskih omejitev in orwellovsko poostrenega nadzora. Dobesedno povsod: na letališčih, na avtocestah, v podzemski železnici, po nakupovalnih središčih, na stadionih, na zvečine nedolžnih množičnih shodih in stavkah, po šolah in v vrvežu mestnih ulic … Kamere snemajo, sateliti prisluškujejo, “dežurni” domoljubi in priljubljeni rumeni mediji vsevprek vohunijo, provocirajo, zalezujejo, ovajajo, kot zajedavci lezejo pod kožo in se vtihotapljajo v nič hudega sluteče možgane, kjer razbirajo in “prevajajo” še tako skrite misli.
In komu ustreza to pogubno shizofreno in pošastno izkrivljeno vzdušje, če ne nevidnim gospodarjem sveta, zakulisnim spletkarjem in demagogom, ki se nam dan za dnem kot dobrohotno pokroviteljski “očetje narodov” sproščeno in spodbudno smehljajo s časopisnih naslovnic in televizijskih ekranov?
Ja, seveda - kar tolažimo se! - nekoč bomo o 11. septembru in drugih, zdaj še nepojasnjenih grozodejstvih, izvedeli vso, tudi najglobljo resnico: kdo je ubijal, predvsem pa, kdo so bili naročniki pobijanja. Pa kaj? Razmerje med vedenjem in odtegnjenim bo vselej porazno odslikavalo neizprosno “matematičnost” Zenonovega paradoksa, po katerem hitronogi Ahil nikakor ne more dohiteti, kaj šele prehiteti okorne želve. Človeštvo se bo izmotalo iz enega blodnjaka zgolj zato, da bo padlo v drugega, morda še hujšega.
Res je: svet je zdaj korenito drugačen, srhljivo izobličen. In če današnjost upravičeno kolnemo, bomo - tega se bojim - nemara že jutri koprneče vzdihovali po njej.
11. september je svojevrsten mejnik. Drži. A podobnih mejnikov bo še ogromno.
Preveč.
TOMO VIDIC
