Ljudje smo turizem, pa tudi volilci

Razvoj turizma je načeloma blagodejen za posamezno okolje. To velja, če je organski in usklajen s siceršnjimi danostmi. Slovenija je na križišču transportnih in tudi turističnih poti, zato se kakšnemu kraju turizem lahko kar “zgodi”. Nepripravljenost in nerazumevanje v takšnem primeru nista dobra podlaga, po drugi strani pa niti ne pretirano nepričakovana. Poti brez ustreznih oznak, spuščeni in nevzgojeni psi, celo kakšne škodeželjne in smrtno nevarne žice prek ceste, niso nič neznanega niti v naših krajih.

Podčetrtek je verjetno najlepši slovenski primer kraja (in občine) kjer so turistično odpiranje razumeli kot priložnost. Ne le za tako imenovani “razvoj” in hitre zaslužke gostilničarja ali dveh, temveč kot priložnost za ohranjanje vitalnosti ter preživetje kraja in njegove okolice. Postopen in načrtovan razvoj okrog nekaj stebrov ni bil samoumeven, kot ni bilo samoumevno, da krajani vedno znova izkažejo zaupanje županu Petru Misji. S sodelavci mu je uspelo na nekoč revno in odmaknjeno Kozjansko potegniti največ evropskih sredstev na prebivalca v državi in izkoristiti dejstvo, da daleč naokrog ni nobenega dimnika. Te dni bo v tamkajšnjem najboljšem hotelu 300 evrov komaj dovolj za dvoposteljno sobo, če bo sploh na voljo. In to niti slučajno samo zato, ker je hotel tako šik, temveč zato, ker deluje vse skupaj, ves kraj in njegova okolica ter seveda tamkajšnji ljudje.

Ob slovenskem morju štiri občinske turistične organizacije ne zmorejo zares sinhronega delovanja. Načeloma delujejo z roko v roki, razen ko gre za pomembnejše zadeve.

V hrvaški Istri so razvoj turizma v notranjosti skoraj bolj kot poslovni razumeli kot demografski in infrastrukturni projekt. Danes je manj vasi zapuščenih kot pred četrt stoletja. Infrastruktura je vsaj zadovoljiva, podpora v znanju in še čem pa ustrezna za zagon turistične dejavnosti. Mladi se manj izseljujejo, celo vračajo se iz mest, povprečna doba bivanja v turističnih sobah je daljša, kot ob morju, prav tako so višje povprečne cene. Dobiček tamkaj je življenje; tudi če je komu padlo na pamet, da bi maksimiziral priložnosti s kakšnimi velegradnjami, mu niso dovolili. No, lahko bi rekli, da niso ponavljali napak, storjenih bliže morju z betonizacijo in črnimi gradnjami, pri katerih so si slovenski državljani prislužili nelaskavo lovoriko najbolj iznajdljivih in neumornih.

Smotrna popotresna obnova in koncept razpršenih hotelov, za katere skrbijo domačini, ki se ukvarjajo tudi s čim drugim, zaradi česar ni nujno potreben uvoz delovne sile od kdovekje, pristna hrana in dostopnost, so mistično Karnijo naredili dovolj prepoznavno, da se v nekoč zakotnih vaseh ustavijo turisti, ki brzijo s severa na jug. Še več, vse več jih, še zlasti v vročih poletjih in časih, ko se izogibamo sapi drugih, prihaja na počitnice. Seveda ne kamor koli: v ospredju so okolja, kjer je dobrodošlica funkcionalno vtkana v delovanje skupnosti.

Odpiranje napačnih registrov, ponesrečeno delovanje, pa tudi pretirane, neosnovane ambicije, lahko posameznemu okolju v povezavi s turizmom naredijo več škode kot koristi. V Španiji zevajo prazni turistični megasilosi, če jih uspejo napolniti, nastane štala v majhnih krajih, ki težko požirajo pritisk velikih množic. Benetke so turistični disneyland, za krotenje obiska iščejo različne vzvode. Splitu se apartmanizacija mesta maščuje: ko ni turistov, ni v centru skoraj nikogar, predvsem pa ni nič več od tistega, kar so opevali številni z Oliverjem na čelu.

“Če bi prišel včeraj ali predvčerajšnjim kdo od tistih, ki smo jih morali v nedeljo in ponedeljek odsloviti, bi bili zmagovalci,” je po odhodu velikonočnih turistov skomignil eden od gostincev v Istri. No, saj je vselej tako: so časi debelih in so časi suhih krav. Kako neskladja uravnavati za turistično rabo, pa je veliko zahtevnejša naloga od nekaj stojnic in poceni zabave v prvi polovici avgusta kje ob morju.

Vloga lokalnih skupnosti pri razvoju turizma je prepogosto preveč linearno razumljena: da je treba pripraviti par prireditev, natisniti kak prospekt, iti na sejem ali dva in šteti nočitve. In imeti v turistični organizaciji par zaposlenih, za katere gre velika večina predvidenega budžeta.

Ob slovenskem morju štiri občinske turistične organizacije ne zmorejo zares sinhronega delovanja. Načeloma delujejo z roko v roki, razen ko gre za pomembnejše zadeve, denimo porabo odobrenih proračunskih sredstev ali pihanje na dušo županom … In ko kdo spodbudi sodelovanje in integracijo, se vedno najde kak ampak. Najnovejši se naslanja na odpiralni čas gostinskih lokalov: če bo turist iz Izole, kjer je po odloku dovoljen do polnoči, skočil na pijačo v Koper, saj par kilometrov narazen ne more biti zelo drugače, bo z dolgim nosom potoval nazaj. Že res, da smo turizem ljudje, smo pa isti ljudje tudi volilci.

Sicer pa: za naprej in o sodelovanju se pogovorimo, ko bo čas. Zdaj bo sezona in je treba delati.