Ločena svetova, tudi v medijih
Ko v glavnem mestu tuje države v avli najbolj znanega hotela srečaš večje število novinarjev in televizijskih ekip, potem z gotovostjo veš, da se je zgodilo nekaj, kar bodo mediji plasirali kot “dogodek”. Če je to mesto Priština in država Kosovo, potem spet z gotovostjo lahko trdiš, da je “dogodek”, o katerem bodo mediji poročali - nasilje.
Znani medijski kritik (zdaj pa lastnik trgovine s starinami) John Fiske, je nekoč zapisal, da novinarji ne pišejo o dogodkih, ampak dogodki pišejo novinarje. Novinarje in njihovo pozornost pritegne tisti dogodek, ki ustreza njihovim predstavam o tem, kaj in kako se je nekaj zgodilo.
Prejšnji teden sem bila v Prištini. Moje tamkajšnje delo je povezano s mediji. Bolj natančno s tem, kako v državah, ki so se komaj izvile iz vojne ali (in) za sabo imajo dolga obdobja kratenja človekovih pravic in svoboščin, vzpostaviti razmere, v katerih mediji lahko delujejo svobodno in odgovorno. Kosovo je tipična, če uporabimo birokratski jezik mednarodnih organizacij, ki te probleme rešujejo, “po konfliktna država”. Gre za državo, v kateri je vojna pustila strahotne posledice. Vsakdo v tej državi ima kakšno osebno brazgotino, ki mu je za zmeraj zaznamovala življenje. In v takšni državi ima lahko vsaka napačno izrečena beseda, ali napačno storjeno in razumljeno dejanje, težke posledice. Zato je vloga medijev, kako in o čem poročajo, pomembno orožje, kako takšno skupnost obdržati skupaj ali pa jo popolnoma razklati.
Na Kosovu paralelno ena ob drugi, praktično brez stikov, živita dve skupnosti: albanska in srbska. Ena o drugi ve samo tisto, kar ji sporočajo “njeni” mediji. Podoba vsakdanjega kosovskega življenja, ki jo rišejo mediji v albanskem jeziku, ni identična tisti, ki jo kažejo mediji v srbskem jeziku. Zadnji dogodki, ki so pripeljali na Kosovo številne novinarje, se spet dogajajo na severu, na območju ob meji s Srbijo, kjer živi pretežno srbsko prebivalstvo (pa tudi 5000 Albancev). Pred dobrim tednom je kosovska vlada želela vzpostaviti nadzor nad dvema mejnima prehodoma, prek katerih naj bi potekale tihotapske poti. Zaprtje mejnih prehodov je takoj ustvarilo nepregledne kolone čakajočih vozil in prve poteze lokalne skupnosti proti ukrepom iz Prištine.
Tisti dan sem se pogovarjala s predsednikom stranke SLS (Neodvisna liberalna stranka) in podpredsednikom kosovske skupščine Petrom Miletićem o stališču stranke glede predloga zakona o javnem servisu. Najin pogovor je večkrat prekinilo zvonjenje telefona. Miletić je odgovarjal na vprašanja medijev, ki so se nanašala na njegovo izjavo o skorajšnjem odprtju mejnih prehodov in umirjanju situacije, ki jo je objavil lokalni medij. Izjava naj bi bila popolnoma napačno navedena, izzvala pa je veliko zanimanje medijev in številne klice novinarjev. Kot vsak kosovski politik se Miletić dobro zaveda, kakšno moč imajo izrečene in potem medijsko posredovane besede.
Na železni ograji, ki varuje dostop do skupščinskih poslopij, visijo slike pogrešanih v vojni med letoma 1999-2000. Na stotine fotografij, ki so jih prinesli svojci izginulih, ki še zmeraj nimajo nobenih informacij o tem, kaj se je zgodilo s njihovimi najbližjimi. Nekatere slike so že čisto zbledele, kot da bi osebe na njih izginile že drugič.
Popoldne se odpeljem v Čaglavico. V tej pretežno srbski vasi je sedež Media centra in neodvisne televizijske produkcijske hiše New Press, ki jo vodi Budimir Ničić. Ničić je novinar, ki pripravlja pogovorno politično oddajo “Svobodno srbski”, v kateri naj bi gosti, znane javne osebnosti, odgovorile na vprašanja o prihodnosti kosovske družbe in posebej o položaju nealbanskih skupnosti. Oddajo predvajajo vsako nedeljo na neodvisni TV - mreži, ki jo sestavljajo štiri televizijske postaje. Znan format, dobro narejena oddaja, ki ima veliko gledanost med srbskimi gledalci. Pred meseci so oddajo, v kateri je bil gost Momčilo Trajković, predvajali tudi na programu javne televizije RTK (Radio televizija Kosovo). Po osemnajstih minutah so oddajo brez opozorila prekinili in nato predvajali albanske domoljubne pesmi. Nekoga so motili sogovornik in njegove izjave, pravi Ničić.
Z Ničićem se odpraviva do Radia Kim. Ob cesti v vasi rastejo nove hiše. Vanje se bodo vselile albanske družine. Tukaj je cena zemljišča neverjetna, pravi Ničić. Za eno gradbeno parcelo je mogoče iztržiti do 1,5 milijona evrov. Tukaj je zemlja edino, kar ima ceno. Ljudje zemljo prodajajo in se izseljujejo.
Na Radiu Kim slišim podobne zgodbe. Nezaupanje v idejo, da bi pod “isto streho”, v enem javnem servisu imeli albanski in srbski televizijski program. Enostavno ne gre, pravi Predrag Radonjić. Marca 2004 je RTK odkrito pozivala k nasilju. Takrat je veliko srbskih hiš bilo požganih, veliko ljudi je spet moralo bežati. Kar nekaj se jih ni več vrnilo. RTK pa se ni nikoli javno opravičila za svoje hujskanje.
Na poti poslušam radijsko postajo mednarodnih sil KFOR. Odlična izbira glasbe, ki me spomni na znani film Dobro jutro Vietnam, v katerem kot voditelj radijskega programa za ameriške vojake nastopa Robin Williams.
Do konca dneva nasilje na severni meji narašča. Evropska in lokalna policija očitno nista kos razmeram. Zvečer gledam televizijska poročila. Preverim najprej osrednja poročila javne televizije. Večinoma uradni govorci, dolga izjava predsednika vlade in nekaj “televizičnih” posnetkov z meje. Preverim še poročila na komercialni televiziji RTV 21. Bolj podrobna, več virov in več časa nameni dogodku. Preklopim še na poročila dveh postaj v srbskem jeziku. Iz vsega videnega je jasno, da se bo napetost na meji samo še stopnjevala. V naslednjih dveh dneh so bile postavljene barikade, ena smrtna žrtev, KFOR je prevzel nadzor nad mejnima prehodoma in razglasil zaprto vojno območje. Televizijska poročila pa so polnile ponavljajoče se slike zamaskiranih napadalcev, ki so z molotovkami zažgali obmejne stavbe in s kamenjem obmetavali policiste. Zdaj je to postal dogodek, ki je začel živeti svoje neodvisno medijsko življenje. Temeljna novinarska vprašanja - Kdo? Kje? Kdaj? Kako? in Zakaj? - so zamenjale površne zgodbe o premikih vojaških enot, razkazovanje vojaške tehnologije in moči, izjave vojakov v posameznih enotah, razdeljevanje kruha in druženje s domačini. Posnetki, ki ne kažejo nič ali pa povedo zelo malo o tem, kar se dejansko dogaja. Istočasno, le uro stran vožnje, v Prištini življenje teče normalno naprej.
Na ministrstvu za skupnosti in vrnitev razseljenih oseb so mi razlagali, kako s pomočjo tujih donacij obnavljajo hiše in pomagajo ljudem pri njihovi vrnitvi na Kosovo. Težave niso finančna sredstva za obnavljanje hiš. Težava je pomanjkanje kakršnekoli možnosti zaposlitve. Enostavno ni prihodnosti, pravijo. To zgodbo pa je težko spraviti v nekajminutni okvir televizijskih poročil. O tem sem se pogovarjala tudi z lastnico največje komercialne televizije RTV 21 Aferdito Kelmendi. Gospo poznam še s konca 90. let prejšnjega stoletja, ko je kot novinarka začela oddajati neodvisni najprej radijski in potem televizijski program v albanskem jeziku. Iz majhne postaje, ki je delala v nemogočih tehničnih razmerah in pod nenehnim pritiskom srbskih oblasti, je postala velika medijska hiša, ki bo septembra začela pripravljati celodnevni informativni televizijski program z dopisništvi po celem kosovskem ozemlju in dvema v tujini. Pogovor z novinarsko ekipo televizije, ki poroča s severa države, je zame bil zelo poučen. Mladi snemalec mi je razložil, kako so prvi posnetki požiga mejnega prehoda zaokrožili po svetu. Pravi, da je preveril več kot deset tujih televizijskih postaj in ugotovil, da se je večina sklicevala na isti agencijski vir in poročala na skoraj identičen način. Ne želim si, da moja država pritegne medijsko pozornost samo z nasiljem in vojno. Ne želim si celo svoje življenje biti samo kratka televizijska novica v rubriki o vojnah, mi je povedal snemalec, ki je s svojo kamero zabeležil, kot sam pravi, strašne stvari. To tako enostavno željo pa težko razumejo tisti, ki na Kosovo pošiljajo svoje “pridem-grem” novinarje.
SANDRA BAŠIĆ HRVATIN
