Lubi Slovenci, zakaj ste utihnili v hrupu lastnih prepirov?
“Lubi Slovenci ... bom kričal, pa bo vse, vse naokoli molčalo.” Združitev teh dveh stavkov ni literarni eksperiment, ampak gola diagnoza. Prvi del stavka - Trubarjev - nas je pred pol tisočletja postavil na zemljevid z vero, da bomo z znanjem lastnega jezika znali “stati inu obstati”. Drugi, Kosovelov, je tej veri odvzel iluzije. Danes živimo točno na njunem presečišču - v paradoksu naroda, ki je nastal iz velikega evropskega viharja, zdaj pa se v plitvi domači razklanosti izgublja sredi lastnega prepiha.
Zgodovina človeštva ne teče ravno, pač pa se pogosto premika v silovitih sunkih. Eden takšnih se je zgodil 31. oktobra 1517 v Wittenbergu, ko je Martin Luther s svojimi tezami sprožil plaz, ki ni preoblikoval le krščanske cerkve, temveč je temeljito pregnetel politično, kulturno in tudi jezikovno podobo tedanje Evrope. Reformacija ni bila zgolj teološki spor, ampak družbena revolucija, ki je zahtevala, da ima vsak človek pravico brati in razumeti besedo v svojem lastnem jeziku.
Ta evropski plaz je hitro prišel tudi do nas. Brez Primoža Trubarja, Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča bi bila naša pot do bralne in sploh narodne samozavesti verjetno bistveno daljša. Ko je Trubar v Katekizmu zapisal “Lubi Slovenci”, nas ni le nagovoril, pač pa nas je kot narod pripel na zemljevid Evrope. Prve tiskane knjige so nam dale jezikovni in narodni temelj skoraj pol tisočletja prej, preden smo sploh imeli skupno državo.
To je bil trenutek, ko smo se kot skupnost naučili črkovati svojo bit. Danes pa imamo v šolah težave z bralnim razumevanjem. Kot bi prostovoljno pozabili, kako se te prve črke sploh izgovorijo.
Zgodovina človeštva ima čuden smisel za ritem. Letos smo stopili v leto, ko obeležujemo sto let smrti Srečka Kosovela, vizionarskega kraškega poeta, ki je ugasnil star komaj dvaindvajset let. V času, ko je slovenski narod celil rane prve svetovne vojne in ko je Primorska ječala pod fašizmom, bi od mladega pesnika lahko pričakovali le žalostne domovinske verze. A je namesto zapiranja v lokalno nostalgijo slovensko kulturo odprl svetu. Podaril ji je modernost, svetovljanskost in neupogljiv etični kompas. In s tem slovensko besedo postavil ob bok svetovnim smernicam.
To je bil trenutek, ko smo se naučili, kako prepoznati prihodnost naroda in videti njegovo vizijo. Danes z dogodki, ki jih ustvarjajo domači politični akterji, izgubljamo tako vizijo kot duhovno globino. Ujeti smo v hrup lastne apatije in plitkih medsebojnih prepirov, medtem ko se okoli nas po Evropi in Zahodnem Balkanu dogajajo pomembni družbeni premiki.
Zgodovina človeštva ima to moč, da zna brezkompromisno čuvati narodni genski zapis in ga prenešati iz generacije v generacijo. Te dni smo obeležili praznik suverenosti, ki kolektivni slovenski spomin pelje v noč s 25. na 26. oktober 1991 in na zadnjo ladjo z vojaško opremo in pripadniki JLA.
To je bil trenutek, ko je Slovenija po desetdnevni vojni in mesecih pogajanj zadihala s polnimi pljuči kot prvič v zgodovini resnično samostojna in suverena država. Danes pa razmere na domačem političnem parketu kažejo na to, kako hitro znamo težko pridobljeno besedilo raztrgati na nepovezane besede, suverenost pa spremeniti v poligon za domača politična merjenja moči in ponovno ločevanje.
Četudi velik del krivde za to pripišemo slovenski politiki, je treba priznati, da slovenska kriza ni le politična, ampak veliko globlja - je kriza naše prihodnosti. Premalo se zavedamo, da je slovenski narod edinstven fenomen, za katerega bi lahko rekli, da je nastal kot izobraževalni in bralni projekt, kar je ena najbolj zanimivih posebnosti slovenske zgodovine. Večina evropskih narodov je namreč nastala okoli močnih političnih centrov, kraljevin, vojska ali velikih mest. Slovenci pa nismo imeli praktično nič od tega, ne svojih kraljev, ne svoje vojske, svojih plemičev, niti enotnega političnega ozemlja. Imeli pa smo knjigo. Ko torej danes beležimo padec bralne pismenosti in se prepiramo okrog polpretekle zgodovine, to ni le šolska statistika, ampak opomin, da generacije zanamcev ne bodo več znale brati smeri svetovnih tokov. Da bodo znale le še črkovati lastne kratkoročne interese, medtem ko se bo svet okoli nas drastično spreminjal.
Krog, ki se je začel s Trubarjevim odkritjem lastnega glasu, nadaljeval s Kosovelovim vizionarskim nemirom in se pred petintridesetimi leti uresničil v samostojni državi, se zato ne more skleniti, dokler ne presečemo lastne razklanosti. Ti mejniki so dediščina, ki nas zavezuje k širšemu pogledu in nas opominja, da slovenska država nikoli ni bila mišljena kot majhna, prestrašena provinca sredi Evrope, ki se bo pogreznila v lastne razprtije.
Ko danes opazujemo sodobne viharje po Evropi in na Zahodnem Balkanu, bi nam moralo postati jasno, da se usoda naroda ne brani z ograjami ali z ideološkim bojkotom proslav. Brani se z zmožnostjo, da ohranimo globino in skupni jezik. V vseh pomenih besede.
Le od nas je odvisno, ali bomo znali vse prelomne točke, ki so Slovenijo pripeljale do tega, kar je danes, znova povezati v smiseln stavek. Ali bomo v svetu, ki se drastično spreminja, znali ponosno stati in obstati. Ali pa bo sredi hrupne Evrope za nami ostal le tisti Kosovelov molk.