Maja Filipović: “Upajte si pomagati ranljivim”

Maja Filipović, 60-letna diplomirana medicinska sestra, del svojega delovnega tedna preživi v patronažni službi Zdravstvenega doma Izola, del pa v Svitu, društvu za pomoč odvisnikom in njihovim družinam. Kot pravi, nikoli ni sodila v pisarno, “vedno me je vleklo k ljudem”.

Živi v hrvaški Istri, v Zambratiji, nedaleč od meje s Slovenijo. S slednjo je povezana skoraj vse življenje. Tu se je rodila in šolala, tu je rodila oba otroka, tu zdaj dela. Po poklicni poti je sicer sprva stopala na Hrvaškem, a ko se ji je pred leti odprla možnost zaposlitve v Sloveniji, ni dolgo razmišljala.

V Zdravstveni dom Izola jo je pripeljal evropski projekt za zmanjševanje škode med aktivnimi uporabniki prepovedanih drog. Delo, ki ga je opisoval razpis, se ji je zdelo zanimivo. Pritegnile so jo besedne zveze terensko delo, skrb za zdravje, motiviranje ljudi za spremembo življenjskega sloga. “Zdelo se mi je, da bom znala to delati. Vedno sem imela občutek, da znam ljudi motivirati, da jim znam prisluhniti. Mislila sem: tem ljudem bom pomagala,” razloži, zakaj je sprejela izziv.

“Mama” narkomanom

Takrat še ni vedela, kaj jo čaka. Ko je dobila službo, ji je hči, tedaj že odrasla, v šali rekla: “Zdaj boš pa mama vsem narkomanom.” Prve tri mesece je skoraj vsak dan jokala. Ne zaradi dela samega, težke so bile zgodbe ljudi, s katerimi je delala. “Njihove zgodbe so me tako prizadele, da tega sploh ne znam opisati,” je še danes pretresena. “Do takrat v svoji karieri nisem imela priložnosti delati s to populacijo. Delala sem z ljudmi, ki so imeli zdravstvene težave, vendar drugačne, ne takšnih življenjskih zgodb.”

Nesrečne pripovedi so se skoraj vedno začele v otroštvu in ob njihovem poslušanju si je kot mama začela postavljati vprašanja o otrocih, ki nato odrastejo v odrasle s težavami. “Razmišljati začneš, koliko stvari lahko prizadene otroka. Koliko bolečine lahko nekdo nosi v sebi leta in leta, pa tega nihče ne vidi.”

Pri mnogih ni šlo za en sam travmatičen dogodek, ampak za dolgotrajno pomanjkanje varnosti, topline ali sprejetosti. Veliko jih je odraščalo v času Jugoslavije, ko so starši večino dneva delali, otroci pa so bili sami, prepuščeni samim sebi. To je pustilo posledice in vodilo v napačne odločitve, pojasni.

“Seveda so bili tudi takšni, ki so drogo poskusili zgolj iz radovednosti, vendar jih je bilo precej manj. Dovolj je že zelo kratko obdobje eksperimentiranja, včasih le teden dni, zasvojenost se lahko razvije zelo hitro. To je grozljivo. Veliko ljudi reče: 'Sam si je kriv, džanki, škoda metka zanj.' Ampak stvari niso tako preproste,” je spoznala.

Maja Filipović ne pravi, da ljudje niso odgovorni za svoja dejanja. Trdi pa, da človeka ne moremo razumeti, če vidimo samo njegovo najhujšo napako. “Ljudje mislijo, da gre nekdo na zdravljenje, se pozdravi in je vse rešeno. Ampak kaj se zgodi, ko pride nazaj? Pogosto nima več družine, nima več prijateljev, nima podpore. Vrne se v isto okolje, med iste ljudi.” In mnogi se znova znajdejo tam, kjer so bili. “Ne vem, kdo bi bil dovolj močan, da bi to brez težav zdržal,” se sprašuje.

Živeti dan za dnem

Prav zaradi tega danes na “svoje” uporabnike gleda drugače. “Zelo sem hvaležna, da sem imela priložnost spoznati te ljudi. Zaradi njih nimam več predsodkov.” So njeni učitelji, naučili so jo živeti dan za dnem. “Živijo v trenutku, do prihodnosti imajo popolnoma drugačen odnos kot večina. Tudi do smrti. Ne razmišljajo veliko o jutri, današnji dan poskušajo narediti čim boljši. Seveda si vsi ne moremo privoščiti takšnega načina življenja, vendar je v tej filozofiji nekaj lepega,” je prepričana. Ko človek preide prvi vtis, trdi, zmore videti tudi kaj drugega. “Velikokrat so to ranjeni otroci, ki so odrasli. Tisti otrok v njih še vedno obstaja. Samo bolečino so potisnili nekam globoko. Ko ti začnejo zaupati, ti dovolijo, da to vidiš. Takrat ugotoviš, kako zelo nežni ljudje so. Navajeni so živeti na robu družbe, navajeni so stigme, da jih vsi obsojajo. Ko pa pride nekdo, ki jih obravnava kot običajne ljudi, z dostojanstvom in spoštovanjem, so neverjetno hvaležni.”

Ena prvih lekcij, ki jo je bila deležna v novi službi, je bila precej vsakdanja in ena od tistih, ki jih z veseljem deli. Eden izmed uporabnikov Svita ji je v prvem tednu ponudil jakno. Povedal ji je, da jo je kupil, vendar mu je premajhna, prodal bi jo za 15 evrov. Cena se ji je zdela ugodna, poleg tega mu je hotela pomagati in kupila jo je. Doma jo je pokazala hčerki in ji povedala, kako je prišla do nje. “Mama, to je gotovo ukradeno,” jo je oštela. Sogovornica se je še branila, češ da ji je vendar dejal, da je njegova. Šele kasneje je dojela, da so se uporabniki v Svitu najverjetneje zabavali na njen račun. “Verjetno so si mislili: poglejte to novo. Zdaj jo bomo,” se danes nasmehne. Takrat pa se je naučila, da delo z ljudmi, ki so se morali in se morajo pogosto znajti sami, zahteva odprtost, a tudi zdravo mero previdnosti.

Najtežji trenutki zanjo niso tisti, ko jo kdo prosi za denar ali pomoč. Najtežje so izgube. Prve smrti uporabnika se še vedno dobro spomni. Dan prej sta se pogovarjala, pripovedoval ji je o dekletu, ki mu je bilo všeč. “Deloval je, kot da razmišlja o prihodnosti. Naslednji dan sem izvedela, da je umrl zaradi predoziranja. Takšne zgodbe ostanejo,” je žalostna.

Ko poleg društva Svit dela tudi v patronažni službi, vidi še drugo plat življenja in umiranja. Tam spremlja ljudi, ki ne odidejo hitro, ampak se poslavljajo počasi zaradi bolezni, starosti ali izčrpanosti. “Takrat začneš na smrt gledati drugače. Ne moreš soditi, lahko samo razumeš, da ima vsak svojo zgodbo,” razmišlja.

Rešila bi vse

Drugi pomemben del življenja Maje Filipović se začne z laježem. Psi so bili del njenega življenja, odkar pomni. V Zambratiji, kjer je bila dolgo edini otrok v vasi, je ob nedeljah čakala na pobegle lovske pse. Ujela jih je in odpeljala v garažo. Za vsakega je zapisala ime in datum, kdaj ga je našla. “Bil je moj vsaj za nekaj ur,” se spominja. Ko so k njim prišli lovci in iskali svoje pse, ji je oče zaklical: “Maja, imaš spet novega psa!?” Ko sta starša sčasoma uvidela, kaj počne, sta ji ga kupila.

Kasneje je začela pomagati zavetiščem. Prvič jo je zaznamovala izkušnja z leglom mladičev v puljskem zavetišču. Vsi so zboleli za parvovirozo. Vsak dan jih je vozila na zdravljenje, vendar niso preživeli. Vrnila se je v zavetišče, odločena, da bo rešila vse mladiče v njem. “Lahko bi jih bilo 20, a bila sta le dva,” pripoveduje. Eden od njiju je hitro dobil družino, Milica pa je ostala pri njej. “Imam srečo, da živim v hiši z dvoriščem. Veliko ljudi bi pomagalo, a preprosto nimajo možnosti. Jaz sem jo imela in sem jo izkoristila,” je zadovoljna.

Prihajali so še drugi psi. Čeprav je skrbela tudi za mopsa, edinega kupljenega psa, ki pa je zaradi bolezni postal nepokreten in so mu priskrbeli voziček, je denimo vzela še Zalo, psičko, ki so jo našli ob cesti in so jo bile le kosti in koža. Sprva je hotela samo, da si opomore in da ji najde dom. A Zala je bila povsem prestrašena, bala se je vsega in vseh. Ostala je. “Takrat sem si rekla: 'Dobro, očitno bom reševala border collije',” se zasmeje sogovornica.

Maja Filipović se še vedno loti tekaških izzivov.

Foto: Osebni Arhiv Maje Filipović

Še ena od zgodb, ki jo je posebej zaznamovala, je zgodba psičke, ki je skoraj leto dni živela privezana na njivi. Uspela jo je rešiti in ji poiskati nov dom. Nato je našla še njeno mamo, ki je prav tako živela v slabih razmerah. Lastnika je dolgo prosila, naj ji jo prepusti. Vsak mesec mu je poslala sporočilo, da je ne bi pozabil. “Če jo bom komu dal, jo bom dal tebi,” ji je obljubil. Nazadnje je obljubo držal. Njena hiša je začasno zatočišče tudi za mačke, s hčerjo sta skrbeli celo za ptiča. Dobra dela v človeku porajajo posebne občutke in zadovoljstvo, pravi, zato sporoča: “Upajte si pomagati ranljivim - ljudem in živalim.”

Občasno ji zmanjka časa za vse, kar bi rada naredila. “A saj tako ali tako nikamor ne grem, ne potujem, ne potrebujem veliko,” skomigne z rameni. Rada pa teče. Začela je šele malo pred svojim 50. letom, a si je kmalu zastavila visok cilj. “Rekla sem si: 'Pred petdesetim rojstnim dnevom bom pretekla maraton.' In sem ga. V Berlinu.” Danes sicer teče manj, a dokazala je, da nikoli ni prepozno začeti - ne s tekom ne s čim drugim.

“Najlepše pa mi je, ko po celem dnevu vpijanja in dajanja energije vzamem pse in gremo v gozd. Tam je vse pozitivno, veselo, oni mahajo z repom in vse je dobro,” sklene Maja Filipović. •