Malo drugačni božični filmi

Božična zgodba (Un conte de Noël, 2008)

Če ste navdušeni nad filmom PraznovanjeThomasa Vinterberga, sicer soustanovitelja slovitega filmskega gibanja Dogma 95 z Larsom von Trierjem na čelu, vam utegne dišati tudi Božična zgodba francoskega režiserja Arnauda Desplechina. Ta sicer nima nobene zveze z Dogmo in je zrasel s filmi neumornega francoskega “dolgoprogaša” Alaina Resnaisa, ki je snemal filme še pri 91 letih, a zaradi zasnove zgodbe - disfunkcionalna družina, ki se zbere na skupnem prazničnem kosilu in kjer začnejo prihajati na dan potlačene družinske skrivnosti - utegne biti Desplechinov film bolj humorna, francoska različica Praznovanja s podobnim ciničnim nabojem. Med igralci, ki jih Desplechine zbere na kup, velja v prvi vrsti omeniti večno elegantno zapeljivko Catherine Deneuve, ki ji pri 72 letih prav nič ne pojemajo igralske moči in v Božični zgodbi igra vlogo matere Junon. V vlogi njenega sina nastopi “Jean Pierre Léaud francoskega filma 90. let” Mathieu Amalric, ki v Franciji velja za igralsko institucijo in je tudi na tujem eden najprepoznavnejših francoskih igralskih obrazov, podal pa se je tudi na samostojno režisersko pot - nazadnje je v Sloveniji navduševal s filmom Turneja. Desplechine se v 150 minutah dolgi družinski melodrami o nič kaj “božični zgodbi” izkaže za vrhunskega mojstra dekonstrukcije družine, v kateri blestita prav Amalric in Deneuvevova.

Široko odprte oči (Eyes Wide Shut, 1999)

Široko odprte oči je zadnja mojstrovina Stanleyja Kubricka. Umrl je le štiri dni zatem, ko ga je predstavil producentom na Warner Brosu. Obenem pa je to tudi zadnji film, v katerem sta glavni vlogi odigrala do tedaj še srečno poročena Tom Cruise in Nicole Kidman. Kubrick izkorišča kuliso predbožičnega časa, ko naj bi se vsi konflikti polegli, za umestitev razprtij med finančno in družbeno dobrostoječima zakoncema. Podobno kot v filmu Umri pokončno se tudi v tej erotični temačni drami usodni dogodki začnejo odvijati na predbožični zabavi, ki jo je priredil bogati pacient zdravnika Billa Harforda (igra ga Tom Cruise) in katere se udeležuje tudi vsa newyorška smetana, ki so ji povšeči ritualne seksualne orgije. Ko na zabavi eden od povabljencev, šarmantni madžarski aristokrat Sandor Szavost, začne odkrito dvoriti Billovi ženi Alice (Nicole Kidman), se doma, v “varnem” zavetju zakonske postelje, sproži val vprašanj in dvomov, podkrepljenih s seksualnimi fantazijami, ki Billa pošljejo na temačno odisejado po predbožičnem New Yorku. Nepozabna Harfordova “etapa” je v sposojevalnici kostumov, kjer ga pričakata Srb Milić s hčerko, ki ga je v vsej svoji bizarnosti odlično upodobil Rade Šerbedžija. Film je sicer adaptacija romana Sanjska novela avstrijskega pisca s preloma iz 18. v 19. stoletje Arthurja Schnitzlerja, v katerem se z enakimi težavami ubadata zakonca, pripadnika dekadentne dunajske meščanske družbe fin de siecla Fridolin in Albertina. Z razliko od Kubrickove vizije pa se dunajska zgodba odvija v pustnem času in se med drugim ukvarja tudi s protisemitsko tematiko, ki pa se ji je Kubrick v svojem filmu izognil.

Fanny in Alexander (Fanny och Alexander, 1982)

Mojster analize medosebnih odnosov v filmu (veliko manj pa v zasebnem življenju - imel je pet žena in osem otrok) je tudi veliki švedski režiser Ingmar Bergman, ki se je sprva spoprijateljil z gledališčem, kmalu za tem pa ga je film na polno zaposlil, a gledališče ga je vedno spremljalo (ustvaril 120 gledaliških del). V filmu je Bergman začel z družinskimi dramami, končal pa s psihološkimi. Če Bergmanova Persona velja za ljubljenko filmskih kritikov in eno od temeljnih del modernističnega filma, je družinska drama Fanny in Alexander finančno najuspešnejši Bergmanov film, ki je Švedski leta 1982 prinesel štiri oskarje. Gre za televizijski film, ki je bil sprva načrtovan v štirih delih, a so ga za potrebe kinematografov skrajšali na 188 minut (director's cut je dolg kar 312 minut). Bergman zgodbo postavi na začetek 20. stoletja, v božični čas, v katerem spremljamo življenje dvojčkov Alexandra in Fanny in njunih staršev, ki sta zaposlena v gledališču. Srečno družinsko življenje prekine nenadna smrt očeta. Kmalu zatem se mati poroči s pastorjem, dvojčka pa iz liberalnega aristokratskega okolja trčita v svet askeze, vzbujanja občutka krivde in kaznovanja. Fanny in Alexander črpa precej iz režiserjevega otroštva, saj je bil tudi Bergman sin pastorja in je odraščal ob zelo strogi vzgoji. Na začetku 80. let je bila Bergmanova filmska kariera precej v zatonu, že v 70. letih je na primer film Kriki in šepetanja posnel z lastnimi prihranki, s filmom Fanny in Alexander pa se Bergmanu ponovno odprejo vrata v svet filma.

Čudovito življenje (It' s a Wonderful Life, 1946)

Kateri film pa je absolutna božična klasika? To je nedvomno Čudovito življenjeFranka Capre iz leta 1946, ki ga še danes v ZDA in drugod po svetu redno umeščajo na praznični televizijski program. A pot do filmske klasike je bila zelo trnova. Zapletlo se je namreč že pri genezi filma. Scenarij je nastal po kratki zgodbi Philipa Van Dorna Sterna - The Greatest Gift iz leta 1939, ki pri založnikih ni bil uslišan. Ko je avtorju dokončno prekipelo, je decembra 1943 svojo zgodbo še skrajšal in jo v obliki božične kartice razposlal na 200 različnih naslovov. Ta poteza je končno obrodila sadove: v zelo kratkem času so ga kontaktirali hollywoodski producenti in začela se je pisati zgodba o enem najuspešnejših božičnih filmov v zgodovini. A film je bil kmalu po realizaciji skorajda “bunkeriran”. V času McCharthyjeve vsesplošne paranoje naj bi v FBI-jevem arhivu našli poročilo iz leta 1947, iz katerega so povlekli zaključek, da je Čudovito življenje delo komunistov, ker so v filmu bankirji predstavljeni negativno. Šele konec 60. let se Čudovito življenje odreši te stigme in v božičnem času zavlada na ameriških televizijskih programih.

BILJANA PAVLOVIĆ