Med koprskimi brezdomci: “Jezen si. Pa niti ne veš na koga”

Tudi Jarov teritorij je tržnica, kjer prodaja ulični časopis brezdomcev Kralji ulice. Jure je na ulici redko. Večino časa preživi okrog Dijaškega doma, pred kratkim pa je dobil tudi službo.

42-letni Jure si je po kosilu, ki ga brezdomci lahko vsak delavnik dobijo v koprskem Dijaškem domu, iz tobaka zvil cigareto, jo prižgal in začel pripovedovati: “V Koper sem zaradi službe pred petimi leti prišel iz Krškega. Prišel sem s trebuhom za kruhom. Eno leto sem delal v lunaparku, pa še malo pri nekom na črno. Potem sem si našel redno službo za eno leto.” Brez službe ni bil skoraj nikoli. Ko je lani propadlo podjetje v Sežani, v katerem je bil redno zaposlen, pa je šel na zavod za zaposlovanje in (p)ostal iskalec zaposlitve.

Dokler je imel delo, je imel tudi streho nad glavo. Ko pa službe ni mogel več dobiti, je pol leta živel v nekdanjem Indeju. “Nekakšna streha je bila. Sicer pa nisem imel izbire, nisem imel kam iti,” pripoveduje Jure, ki prav na ulici ni bil nikoli. Čeprav mu ni bilo lahko, tega ne jemlje preveč tragično: “Hudo je po eni strani. Po drugi pa nisem imel problemov s stanarino, šel in prišel sem, kadar sem hotel,” našteva Jure in pristavi, da je občutke, ko se znajdeš na ulici, težko opisati. “To je veliko razočaranje. Jezen si. Pa niti ne veš na koga. Še najbolj na samega sebe.” A pravi, da se da vseeno preživeti, le znajti se moraš.

Denarja od mimoidočih ni prosjačil nikoli. “Tako daleč še nisem prišel, da bi šel pred trgovino in fehtal za sendvič,” pravi Jure, ki je prepričan, da mu tega tudi nihče ne bi verjel. “Vsak bi rekel, da hočem za liter vina, da se ga bom nažrl.” Vendar ni tako. Jure namreč že 14 let ni poskusil niti kapljice alkohola. “Klasični brezdomec je pijanček, ki sili v starejše tetke, da mu dajo kakšen evro za liter vina,” ob tem povzame stereotipe o brezdomcih. Sam se je vedno znašel drugače. “Na kosilo hodim k Rdečemu križu, pa po pakete na Karitas. V njih dobiš par konzerv pa kakšen majhen sokec. Tako, da se da preživeti.”

Danes s “cimrom” stanuje v stavbi za koprskim Dijaškim domom, že kak mesec pa ima tudi službo - v Luki Koper dela kot viličarist. Poklicali so ga med stavko v Luki. “Vzeli so nas, ker so njihovi ljudje štrajkali. Šel sem, čeprav sem ves čas razmišljal o tem, da sem kot stavkokaz,” priznava Jure, ki mu je delodajalec obljubil službo za eno leto.

Dopoldneve, kadar ni v službi, preživlja v Mladinskem, kulturnem, socialnem in multimedijskem centru (MKSMC), kjer v okviru dnevnega centra za brezdomce karta, igra pinkponk in biljard. “To je fajn, ker se imamo kam dati in se družimo med sabo,” pravi Jure, ki poskuša čim manj misliti na to, da je brezdomec. “A kljub temu ne smem pozabiti na to, kje sem in kje sem bil. Tako grem potem nekako lažje naprej.” Kljub težki preteklosti so njegove želje za prihodnost skromne. Želi si le stanovanje. Garsonjero. In da bi mu z denarjem uspelo “iti čez mesec”. Rad bi imel tudi avto. Kakšnega takega za tristo, štiristo evrov.

Po slabe pol ure pogovora je začel pogledovati na uro. Bila je tri minute do enih in počasi se je moral odpraviti. Čez slabo uro je moral biti že v Luki.

Brezdomec z univerzitetno izobrazbo

Jaroslav, za prijatelje in znance Jaro, na koprski tržnici prodaja ulični časopis Kralji ulice. Včasih zanj napiše tudi kakšen članek. Je prodajalec in novinar, ves čas poudarja. Iz Slovaške je v Slovenijo prišel pred petimi leti. Doma je končal fakulteto za menedžment, a kljub univerzitetni izobrazbi ni dobil službe. V Slovenijo pa je prišel zaradi dela v Preventu. Ko je šla družba v stečaj, je delal prek zasebnikov, od katerih ni dobil niti centa. Kljub temu pa pravi, da je na Slovaškem še slabše.

V prodajanju časopisa uživa. “Ljudje me pogosto sprašujejo, zakaj sem postal brezdomec. Najprej jim odgovorim, da sem izgubil delo. Potem pa jim povem, da hočem biti brezdomec, saj lahko tako brezdomcem tudi pomagam.” Polovica vsote, ki jo dobi za časopis, se namreč vrne h Kraljem ulice in brezdomcem, polovico pa dobi prodajalec sam. Ljudje mu ponavadi dajo od enega evra (kolikor časopis dejansko stane) do nekaj evrov. Za en sam izvod pa je že dobil tudi 20 evrov.

Pomoč brezdomcem ves čas izpostavlja kot svoje poslanstvo. “Vedno pomagam brezdomcem. Hodim naokrog in gledam, kaj počnejo. Če kaj ni v redu, jim pomagam,” vlogo “samooklicanega nadzornika” opisuje Jaro.

Tako kot Jure tudi on dopoldneve najraje preživlja v MKSMC-ju. Zvečer pa se odpravi v zavetišče za brezdomce ob železniški postaji. Pa ne samo zato, ker je tam spanje bolj varno in topleje. “Tja grem, ker so tam sami dobri ljudje,” pravi Jaro in dodaja, da jih ima tako tudi ves čas na očeh. Ve, kaj počnejo, se nasmeje.

Doma na Slovaškem ima brata, o katerem pa ni želel govoriti. Vsaj dokler je trajal formalen pogovor. Ko je bil snemalnik ugasnjen, so ga ob spominu na družino premagale solze. Da je prišel k sebi je trajalo nekaj trenutkov, nato pa je veselo, kot da se pred nekaj trenutki ni zgodilo nič takšnega, odšel do MKSMC-ja, da pozdravi kolege, preden gre na tržnico in si s Kralji ulice prisluži kakšen evro.

Prišel je na koncert in ostal

Pri Emilu je bilo takoj jasno, da je poln znanja in izkušenj. Kar tudi ni čudno, saj je med najstarejšimi koprskimi brezdomci. Tako po stažu kot po letih. Svojo zgodbo je pripovedoval na klopci v parku, medtem pa so ga mimoidoči ves čas pozdravljali, mu prikimavali in ga nagovarjali.

V Koper je prišel pred dvajsetimi leti iz Ljubljane, kjer je živel, dokler mu ni umrla žena. Potem se je zaradi službe odpravil v Nemčijo; ko se je poročila njegova hči, pa je ostal brez doma. Spoznal je novo prijateljico, a se njuna zgodba ni srečno izšla: “Ker sem bil vdovec, je bil pritisk nanjo prevelik. Zato sva se razšla in tako sem ostal na cesti,” popolnoma mirno, kot bi govoril o najbolj vsakdanjih stvareh, pripoveduje Emil. Videti je, kot da je zgodbo povedal že večkrat.

Brezdomsko življenje je začel na ljubljanskih ulicah, kjer je zdržal pet let. In morda bi še kakšno, če ga ne bi nekega dne prijatelj Gorazd Štrukelj - Kuzla (pevec nekdanjega punk banda Kuzle, navrže mimogrede) povabil na koncert v Žusterno. “In ta koncert zdaj traja že 20 let,”se nasmeje.

Tudi če je življenje v koprski klimi bolj prijazno kot v kakšnem drugem slovenskem mestu, na ulici ni vedno najbolj udobno. Zato si je zbil barako in v njej živel dve leti. Nekega dne, ko je prišel s Škofij, barake ni bilo več. Potem je osem let še z nekaj kolegi živel pod mostom. Bivališče so jim, kot pravi, verjetno po naročilu zažgali. “Nobeden od nas ni nikoli nič zažgal, čeprav smo si tudi kuhali. Pa tudi kadili smo. Zanimivo, ne?” Potem sta bila s kolegom v majhni stari hiši pri železniški postaji. “Ko sva se nekega dne vrnila, sva našla zazidana okna in vrata.” Živel je tudi tam, kjer danes stoji Tuš, in v neki stari hiši v Kopru. A vsaka zgodba se je končala podobno - na koncu je znova ostal pod milim nebom. Zato je z ostalimi brezdomci strnil vrste in si na Rdečem križu ter Karitasu prizadeval za zavetišče. “Drugje imajo to boljše urejeno. Pri nas ni najboljše, a vsaj nekaj je,” pravi Emil, ki zdaj občasno spi v zavetišču za brezdomce pri železniški postaji. V smehu pravi, da imajo še nekaj prostora, če kdo ostane brez doma. Čeprav življenja na cesti ne privošči nikomur. “Vsakemu želim, da tega ne bi doživel, ker je preveč kruto,” pravi. “Na svoj jaz moraš v bistvu pozabiti. To je stalna igra, gledališče na prostem. Vedno moraš biti dobre volje, drugače slabo voljo prenašaš naprej.” Sam pa je tak način življenja enostavno sprejel. “Moraš ga sprejeti. Nimaš druge izbire. Ne gre za to, da si vrgel puško v koruzo, enostavno se moraš sprijazniti. Star sem 57 let in bil sem operiran na hrbtenici. Kdo me bo vzel v službo?” se sprašuje Emil, ki te dni pomaga trgati grozdje, kamor ga povabijo. Jesen in pomlad sta tudi sicer dobra letna časa za opravljanje priložnostnih del. Trganje grozdja, obrezovanje trt, čiščenje vinogradov. Vedno se kaj najde. Čez leto pa na tržnici pomaga branjevkam prelagati gajbice. Tako zasluži kakšen evro, ali dobi kaj za pod zob. “Kakor kdaj.” Tudi zato, ker ga tu že vsi poznajo in ga sprejemajo takšnega, kot je. Iz Kopra ne bi več odšel. Saj če bi se preselil, bi moral znova začeti od začetka.

Ko je končal, je odhitel na tržnico. Vmes je srečal gospoda, ki mu je sporočil, da ga tam že nestrpno pričakujejo. In tako je z manjšo zamudo začel še en dan na koprskih ulicah. TINA LEKAN

Jure živi s cimrom v hiši za Dijaškim domom. Stanarino kompenzira z opravljanjem različnih del. Tina Lekan

Jarotov edini zaslužek je prodajanje uličnega časopisa Kralji ulice. Septembrska številka mu je že pošla in komaj že čaka na oktobrsko.Tina Lekan