Med trupli detektiva, na spletu pa božanstvi

Woody Harrelson in Matthew McConaughey v glavnih vlogah sta si zgolj po nekaj delih med ljubitelji televizijskih serij pridobila status “TV božanstva”. Na številnih forumih in socialnih omrežjih pa se je razbesnela pravcata detektivka glede tega, kako se bo serija končala.

Glavni snovatelj serije, v filmskem svetu sicer dokaj neznan Nic Pizzolatto, ki je napisal scenarij za prvi dve epizodi TV-serije Umor (The Killing), ni postavil v ospredje razrešitve uganke, kdo je serijski morilec. Najpomembnejša komponenta zgodbe je namreč odnos, ki se razvije med glavnima igralcema, detektivoma Rustom Cohlom (Matthew McConaughey) in Martinom Hartom (Woody Harrelson), ki sta si značajsko diametralno nasprotna in je vsak obseden s svojimi demoni.

McConaughey najbolj vroče ime v Hollywoodu

McConaughey, ki je bil v zadnjih desetih letih nekakšen sinonim za klišejske romantične komedije, je v zadnjem letu s tremi markantnimi vlogami poskrbel za največje igralsko hollywoodsko presenečenje. Najprej je na kratko, a zelo sladko zablestel s stransko vlogo “šamanskega” mentorja Leonarda di Capria v Volku z Wall StreetaMartina Scorseseja, nato je sledila še glavna vloga z virusom HIV okuženega razpečevalca vitaminov in proteinov v Klubu zdravja Dallas, popolnost pa je dosegel z vlogo čudaškega, asocialnega, skrivnostnega in filozofsko navdahnjenega detektiva Cohlea, za katerega bo nedvomno pobiral številne nagrade. Woody Harrelson, ki je imel v preteklosti nekaj več sreče z bolj izbranimi filmskimi vlogami (Rojena morilca), pa v Pravem detektivu igra skorajda tipičnega Američana, za katerega se zdi, da ima urejeno in klasično družinsko življenje. A vse to je le fasada, ki se začne rušiti z njegovimi skoki čez plot in alkoholom. V vlogi zveznih detektivov pa naletita na pomemben primer, ki je zelo vznemiril lokalno skupnost, in sicer vse kaže, da imata opravka s serijskim morilcem, ki uprizarja nekakšne okultistične ritualne umore. Nadaljevanka skače med letom 1995, ko se je zgodil prvi tovrstni umor mladenke, letom 2002, ko se pojavijo nove sledi, ter letom 2012, ko spremljamo bolj plešastega Harta in skorajda nerazpoznavnega Cohlea, ki štiri dni na teden dela kot natakar, ostale dneve pa prebije v družbi alkohola.

Zakaj je Pravi detektiv presežek?

V poplavi odličnih televizijskih serij, o katerih smo že pisali na teh straneh (Hiša iz kart, Uredništvo, Domovina, švedsko-danski Most, Umor …), je HBO s Pravim detektivom ustvaril svojevrsten presežek. Zakaj? Prvič, Nic Pizzolatto je profesor književnosti in cenjen ameriški literat (roman Galvestone), ki je za potrebe Pravega detektiva za nameček prečesal še vrsto obskurnih avtorjev iz žanra grozljivke in nadnaravnega. Oboževalci tako trenutno najbolj hlastno posegajo po zbirki kratkih zgodb The King in Yellow ameriškega avtorja Roberta W. Chambersa s konca 19. stoletja, po kateri naj bi Pizzolatto zasnoval lik serijskega morilca. Pravi detektiv je namreč to knjigo izbezal iz 120-letne pozabe, in ta je sedaj na 10. mestu najbolj prodajanih knjig pri spletnem velikanu Amazonu.

Drugič, televizijski format antologija, ki v eni sezoni ponudi sklenjeno celoto, je dolgo veljal za preživetega. Najbolj slavne antologijske TV-serije iz zlate dobe tega TV-formata, 50. in 60. let minulega stoletja, so na primer: Območje somraka, Tales From the Crypt, Alfred Hitchcock Presents. Prvi, ki so antologijo po dolgem času obudili od mrtvih, so ustvarjalci TV-serije Ameriška grozljivka. Edini, ki pa se bo ohranil v naslednji sezoni Pravega detektiva, bo kot kaže samo Pizzolatto, na vse ostalo lahko pozabimo.

Ali se bo HBO ustrelil v koleno?

S tem se bo HBO glede na silni uspeh prve sezone morda ustrelil v koleno, dejstvo pa je, da se bo na ta način najverjetneje izognil sfiženju zgodbe, kot se je že velikokrat poprej zgodilo marsikateri televizijski seriji, ki se je začela zelo obetavno (na primer Skrivnostni otok).

Tretjič, avtorji ne bi mogli najti bolj prikladne lokacije, kot je depresivno, skrivnostno in opustelo podeželje Louisiane, kjer so svoj dom dejansko našle številne okultistične prakse, ki sobivajo s katolištvom. Ta “tretji svet” na ameriških tleh je v vseh svojih niansah ujel zelo talentirani direktor fotografije Adam Arkapaw, ki je med drugim bdel nad fotografijo še ene odlične TV-mini serije Skrivnost jezera, s katero se je po dolgem zatišju oglasila oskarjevka Jane Campion.

Petič, zelo prefinjena in izčiščena režija Caryja Fukunage (Jane Eyre, Sin Nombre), ki je po koncu 4. dela na spletu sprožil val navdušenja nad spektakularno šestminutno kader-sekvenco, ki se je ne bi branile niti prvovrstne akcionade.

Šestič, za glasbenim izborom se ne skriva nihče drug kot veliki T Bone Burnett, ki je najbolj znan po dolgoletnem sodelovanju z bratoma Coen.

Pravi detektiv ni naslednik Twin Peaksa

Edino, kar je za lase privlečeno, so primerjave s kultno TV-serijo Twin Peaks, ki žal še vedno ni našla svojega naslednika (morda čaka prav na Lyncha in radodarne producente). Vsakokrat, ko se namreč pojavi nova temačnejša TV-serija, ki obravnava umor mičnega dekleta, se takoj razširijo primerjave z Lauro Palmer (nazadnje so se razpihovale z Umorom). Twin Peaks je multižanrska mojstrovina, ki spretno prehaja iz enega žanra v drugega ter pri tem zelo konsistentno gradi na sugestivni atmosferi, Pravi detektiv pa je polnokrvna kriminalna drama. Primerljiva je edinole evforija v iskanju referenc in aluzij, ki sta jo sprožila Pravi detektiv in Twin Peaks, slednji v začetku 90. let predvsem po revijah, Pravi detektiv pa na spletu.

BILJANA PAVLOVIĆ