Medtem ko svet ne more brez Slovenije, je doma vse več problemov
Pomnimo rojstvo Slovenije in njeno napotitev proti Švici ali vsaj v nekaj velikega. Minuli teden je končno postala velika ob menjavi zapornikov. Kljub omembi Slovenije ameriškega predsednika Bidena, žal le v svojih očeh. Prav je, da so bili izpuščeni krivično zaprti, a Slovenija z abotnimi tolmačenji dogodka ostaja majhna. Velika bo, ko bo rešila bistvene probleme svojih ljudi.
Slovenska vlada zmore ogromno. Sredi dopusta je aktivirala sodnike, jim naložila obsodbo ruskih vohunov na ravno toliko mesecev, kot sta bila za zapahi, in jih posedla na letalo za Rusijo. V kompleksni, čez pol sveta segajoči enačbi menjave zapornikov, je rešila vse neznanke. Torej bo zmogla odpraviti tudi domača plačna nesorazmerja v javnem sektorju, zagotoviti znosne pokojnine, dolgotrajno oskrbo, končno postaviti kakšno bivališče lani odplavljenim ... Medtem ko svet končno vidi, kako velika je Slovenija, kot je bilo razumeti hvalisava tolmačenja, se zdijo domača tla za reševanje neznank v problemih zelo majava.
Sredi počitniškega avgustovskega tedna se je zgodilo nepredstavljivo. Vsestransko usposobljenemu, a vendarle iz vladajoče Svobode delegiranemu kandidatu za evropskega komisarja Tomažu Veselu, po predstavitvi na pristojnem državnozborskem odboru ni nasprotoval nihče. Pravzaprav so že junija presenetili z vlado mesece pogajajoči sindikati javnih uslužbencev, ko so se na oddih razšli s podpisom neobvezujočega dokumenta z manjšinsko rešenimi zagatami v svojem plačnem sistemu. Brez resnega napredka pri ključnih nesorazmerjih v plačah, ki so bila spomladi vir vsemogočih stavk.
“Slovenija ne potrebuje izkušenih preživetih politikov. Ne potrebuje nemira in strežbe podjetnim stranhodcem Janševih vlad. Potrebuje znanje in moralno integriteto.”
Vlada ve, da bo morebiti dogovorjena odprava nesorazmerij davkoplačevalce stala skoraj poldrugo milijardo evrov. Le to, kje jo bo, sicer do leta 2028, našla, ji še ni jasno. Dolg javne blagajne se krepi ob sicer nekritičnih 72 odstotkih dolga v BDP, a ob v nebo vpijočih strukturnih zadregah.
To pomeni, da nas jeseni čaka alivišji dolg ali pa poglobljen stavkovni kaos. Vmes pa še nekaj pogajanj sindikatov, vlade in delodajalcev o pokojninah, ki bodo upokojencem in državi sočasno pustile dihati ter o za starejše bolj dostojni dolgotrajni oskrbi. Morda slednjih sploh ne bomo dočakali. Starejši so v “veliki” državi bolj ali manj odpisani, čeprav tudi mladih vanjo še niso povsem “vpisali”.
Delodajalci so se na pogajanja res vrnili, a je le vprašanje časa, kdaj jih bodo spet zapustili. Oni in lastniki v javnem in zasebnem sektorju so tisti, ki državi zares vladajo in jo z vsemogočimi mahinacijami in legalnimi goljufijami delajo veliko za sebe.
Pa bomo zaradi vse te mizerne majhnosti dočakali predčasne volitve? Navkljub davno začetim pripravam nanje in obljubi, da bo vse naredil zanje, celo starosta z več kot 40-letnim stažem v politiki Janez Janša ve, da so možnosti zanje pičle. To ve tudi za vse resorje in vlade primeren Karel Erjavec. Ko volitve bodo, pa bo na voljo s svojimi veščinami in izkušnjami.
Slovenija ne potrebuje izkušenih preživetih politikov. Ne potrebuje nemira in strežbe podjetnim stranhodcem Janševih vlad. Ne potrebuje ne omahovanja in praznih obljub vseh ostalih (ne)svobodnih vlad. Potrebuje znanje in moralno integriteto.
Takih ljudi v politiki ne bomo dočakali. Premierja Goloba, ki je že večkrat razložil, da ob 6500 evrih bruto plače živi od prihrankov, je v politiko nesmiselno porinil Janša. Herojev, ki bi ga nasledili brez nepotrebnih prekucij, ni na obzorju. Ob omenjenih lastnostih bi prav prišla zmernost. To premore na videz cincajoči Anže Logar. Čeprav v javnosti prevladuje mnenje, da cincanje poteka v soglasju z Janšo, je vse več znamenj, da to ni res.
Najbolj skrajni, desni del SDS, kot smo lahko videli, je sposoben najbolj krutih dejanj zoper ljudi. Bržčas se tudi kakšnemu tovrstnemu grehu zoper “svojega” človeka ne bi odrekel.
Katerega iz množice problemov bo naplavila na vrh politična jesen, torej ne vemo. Preveč jih je. Nad vsemi visi brezizhodnost vojnega sveta in globlji poseg (tudi) v slovensko državno blagajno za oborožitev. V blagajno, ki jo bo sočasno po evropskih postavah nujno ukrotiti.
Vprašanje je samo, na čigav račun jo bodo krotili. Čeprav je zaradi višjih obrambnih stroškov pričakovati spore z Levico, zaradi razmetavanja denarja in še česa tudi s SD, predčasnega padca vlade ne pričakujemo. Pravzaprav upamo, da ga ne bo. Kajti padca iz slabega na slabše, si v svetu domnevno velika, politično zmagujoča Slovenija, na račun svojih ljudi res ne sme več dovoliti.