Menjava generacij v oljkarstvu

Slovensko oljkarstvo je sredi velike zamenjave generacij. Marsikoga od tistih, ki so zasnovali renesanso oljkarstva, ni več med oljkami, žal niti več na tem svetu. Vse skupaj se je namreč začelo sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Prej je bila polstoletna vrzel, saj je do resne obnove po uničujoči pozebi leta 1929 prišlo šele pred kakšnimi štirimi desetletji. Takrat so vzniknili prvi večji oljčni nasadi, prej so bile oljke bolj za korone. Navdušenja je bilo dovolj na vseh straneh, tako med tistimi, ki so si želeli biti oljkarji, kot med onimi, ki so oljkarstvo pomagali omogočiti.

V slovenski Istri je le malo stoletnih oljk, nekaj več jih je, če prištejemo tiste, ki so zrasle iz starih drevesnih panjev. Prvi oljkarji nove dobe se niso mogli nasloniti na neko tradicionalno znanje in veščine. Spodbudno pa je, da so razumeli, da je oljkarstvo dolgovečna tradicija in podoba sredozemske Slovenije, da so oljke najlepša razglednica tukajšnje krajine in tudi, da ukvarjanje z njimi ob neki prav posebni pomirjenosti ni celoletni pritisk.

Oljkarstvo je raslo, porajala so se vprašanja, iskati je bilo treba odgovore. Ne le v agronomiji, tudi v predelavi in glede kakovosti oljčnih olj, ki so ključni smisel in pridelek v oljkarstvu. Začelo se je z navdušenjem in ljubiteljsko, bolj kot so se odstirale plasti novega, bolj je šlo zares. Navdušenje nad prvimi steklenicami in etiketami je danes videti kot igra, ko so prišla prva mednarodna priznanja, so se začele uresničevati sanje. Sledili so šampionski naslovi, z izgovorjavo priimkov najbolj izpostavljenih pridelovalcev je bilo na tujem vse manj zagat.

Škoda, da se niso izšli skupnostni načrti ambicioznejših pridelovalcev in vsaj v Istri ni bila oblikovana močnejša oljkarska zadruga. Morda je bilo v tistem času kljub številnim argumentom preveč nekega napuha in želje po lastnem dokazovanju, kar konec koncev sploh ni narobe. Še posebej upoštevaje dejstvo, da je komaj kakšen slovenski oljkar pred dobrim desetletjem živel zgolj od oljk.

Ker je oljčno olje zaradi velike izpostavljenosti potvorbam in goljufijam najbolj reguliran kmetijski izdelek v EU, ga je morala tudi v Sloveniji spremljati ustrezna analitika. Dokaz njene kakovosti je bil elaborat za zgodovinsko prvo zaščito slovenskega kmetijskega pridelka na ravni EU. Žal jo za svoja oljčna olja dve desetletji po uveljavitvi uporablja le dobra trideseterica istrskih oljkarjev. Gre namreč za najbolj verodostojno dokazilo o ustrezni kakovosti in pristnosti oljčnega olja, ki ga razumejo povsod v državah EU in tudi izven nje. Tako kot razumejo priznanja, ki jih brez vrhunske (in učinkovite) strokovne spremljave in podpore na dolgi rok ne more biti. Za domačo rabo je dobro vedeti, da se zaščitna znamka ZOP in najvišja priznanja skoraj vselej prekrivajo.

Skrb za primorske oljčnike prehaja na tiste, ki jih sicer niso sadili, a morajo v oljkarstvu videti smisel in zadoščenje. Rekreativni razlogi o gibanju na svežem zraku in o biblični pomirjenosti niso dovolj, odhajanje med oljke mora biti vsaj stroškovno vzdržno. Za to je v slovenskem oljkarstvu precej ovir. Pomembni sta majhnost in razdrobljenost, stroške dviguje veliko ročnega dela v nasadih, pa energetska draginja in predelava, nenazadnje stane tudi analitika, ki je ključna za razvrščanje oljčnih olj. Dostop do kmetijskih subvencij je omejen, vsaj v Istri pa oljkarji delujejo na parcelah, ki so iz ljubljanskih pisarn videti kot nalašč za vikend.

Oljkarstvo je ključni del sredozemskega kmetijstva v Sloveniji in bistveni dejavnik urejene krajine, ne le v Istri, vse bolj tudi v Brdih in na Goriškem. Gledano izpod oljke je krivično, da odločevalci v slovenski politiki oljkarstva ne dojemajo kot nekaj posebnega, kar je treba razumeti v njegovi širini in z vsemi specifikami. Manj čustven in širši pogled pa v marsičem pritrdi sporočilom kmetijske politike, da izjeme rojevajo nove izjeme in da naj v oljkarstvu strnejo vrste za enotni načrt, kako naj ga država pomaga ohranjati in razvijati.

Časa je malo. Prihajajo prva sporočila o opuščanju oljčnikov, nekoč nalezljivo strast najedajo skrbi o shrambah za orodje in opremo, o preprečevanju bolezni, preganjanju škodljivcev … Potrošniki, četudi sosedje, kolebajo med nakupom domačega oljčnega olja ali pridelka iz gigantskih oljčnikov v Španiji in Italiji, ki mu globalna tržna cena pada globoko pod stroškovno.

Čas je dozorel za skupni oljkarski nastop. Ne le do države, tudi za medsebojno povezovanje, morda celo za združevanje oljčnikov, seveda tudi za pritegnitev domačih in nenazadnje kupcev iz sosednjih držav, kjer oljke ne rastejo. Dodano vrednost prinašajo jasno izraženo poreklo, kakovostna gastronomska raba in z oljkami povezana doživetja. Čim širša bo fronta, večji bo uspeh. Čas je za mlade, smo neštetokrat slišali v iztekajoči se predvolilni kampanji. Tudi pri oljkah!