Mesto, kjer straši na vsakem koraku
Ko govorimo o mestih z dušo, se skorajda moramo obregniti ob škotsko prestolnico Edinburgh, eno zgodovinsko najbolje ohranjenih in kulturno bogatih evropskih mest. V svoji zgodovini, vse od nastanka v 7. stoletju, je Dùn Èideann, kot mu pravijo v škotski gelščini, postal domovanje številnih zgodb velikih in malih ljudi, pa tudi tistih mitov in legend, ki še najpogumnejšemu ljubitelju grozljivk poženejo kri po žilah.
Edinburgh je s svojimi tlakovanimi ulicami in gotskimi stavbami zagotovo eno najbolj slikovitih evropskih mest. Tako stari kot novi del mesta sta uvrščena na Unescov seznam arhitekturne dediščine. Že ob prihodu na Prinčevo ulico (Princes street), zagledamo Edinburški grad, ki sicer leži na Kraljevi milji (Royal mile). Slednja ga povezuje s kraljevo rezidenco na drugem koncu mesta. Prav na Kraljevi milji lahko najdemo številne trgovine, cerkve, predvsem pa slikovite pube, v katerih pivo in viski tečeta v potokih. Zanimivo dejstvo pa je, da kljub temu da ob Škotski navadno pomislimo na viski, po izsledkih nekaterih raziskav v prestolnici popijejo več gina kot piva in viskija skupaj.
Kultura pitja je na Škotskem izredno močna. V mestu s slabega pol milijona prebivalcev in veliko turisti težko najdemo pub, ki ne bi zaradi števila gostov pokal po šivih. Ko je govora o viskiju, so Škoti izredno občutljivi. Smrtni greh zagrešimo, če naročimo kozarec viskija z ledom ali - bog ne daj - s kokakolo. Na svoje viskije so zelo ponosni. Edinburgh je tako dom številnih destilarn viskija, med katerimi velja izpostaviti znamenito Johnny Walker, pa še Holyrood, Glenkinchie in Deanston.
O kraljevi družini ne duha ne sluha
Škotska je, kot znano, del Združenega kraljestva, skupaj z Anglijo, Walesom in Severno Irsko. Od leta 1999 pa ima celo svoj parlament. Leta 2013 so na referendumu glasovali o svoji samostojnosti in odcepitvi od Velike Britanije. 55 odstotkov volilcev je bilo proti temu. Škoti so glasovali tudi na referendumu za izstop iz Evropske unije in v nasprotju z Anglijo glasovali proti izstopu. Od Anglije se razlikujejo tudi po odnosu do kraljeve družine. “J*ebeš kraljevo družino,” završi med mladimi, ko jih vprašamo po odnosu do monarhije. Prav tako po prestolnici ni zaznati simbolov in fotografij kraljeve družine. Edina, ki se je prikradla v imena stavb in trgovin, je pokojna princesa Diana.
Dom Jekylla, Hydea in Harryja Potterja
“Krepčilni” napitki pa gotovo niso deležnik, ki bi povečini zaznamoval drugo največje škotsko mesto. Za Edinburgh lahko rečemo, da je mesto, zgrajeno na knjigah. Prav škotska prestolnica se je uveljavila kot vir navdiha za znamenita dela Charlesa Dickensa (Božična pesem), Sira Arthura Conana Doyla in zgodbe o Sherlocku Holmesu ter J.K. Rowling in sago o Harryju Potterju, ki jo je avtorica začela in končala pisati v Edinburghu. Celo zgodba o doktorju Jekyllu in gospodu Hydeu je nastala po življenju diakona Brodyja, znanega edinburškega objestneža.
Lahko bi rekli, da ima ravno zaradi svoje temačne zgodovine Edinburgh močno inspirativno noto. Samo mesto velja za eno tistih, kjer straši tako rekoč na vsakem koraku. Edinburški grad, ki kraljuje na neaktivnem vulkanu, je dom ene najbolj pretresljivih evropskih legend o izginulem igralcu na dude.
Na gradu stoji top, ki ga vsak dan sprožijo ob 13. uri. Ko so v zgodnjem 14. stoletju med popivanjem stražarji v šali sprožili top ob enih ponoči, se je top - ki so ga pijani stražarji pozabili pričvrstiti - odbil in v steni naredil luknjo. Tam so odkrili stopnišče, ki vodi v neznano. Zato so vanjo poslali mladega igralca na dude, da bi odkril, kam vodi stopnišče. Z igranjem na dude naj bi stražarje sproti obveščal, kako dolgo je stopnišče. Ko je po nekaj deset minutah igranje utihnilo, so se stražarji v strahu odpravili za njim. Odkrili so le nekaj stopnic in zid, ki je preprečeval nadaljnjo pot. Mladi dudist je izginil neznano kam. Legenda pravi, da še danes okrog enih pod Kraljevo miljo odmeva zvok dud.
Ulica Mary King in duh deklice Annie
Na Kraljevi milji lahko vidimo ogromno stranskih uličic, ki jim Škoti pravijo “close”. Ena najbolj znamenitih je Mary King's close, kjer je bivala znamenita trgovka Mary King, ob njej pa še približno 800 revežev, ki so se v majhnih stanovanjih stiskali in - kot se za 16. stoletje spodobi - množično umirali za kugo. Mary King's close danes upravlja ena od turističnih agencij in obiskovalcem ponuja izjemen vpogled v življenje v Edinburghu za časa 17. stoletja.
Kot je pred časom ugotovila ena izmed japonskih paranormalnih raziskovalk, je tam živela tudi deklica Annie, ki je zbolela za kugo - kar deset kug je skozi zgodovino prizadelo Edinbugh. Annie so starši zaradi bolezni zapustili, se odselili in jo zaklenili v stanovanje, kjer je deklica naposled umrla. To so potrdili tudi dnevniški zapisi, ki so jih kasneje našli v eni izmed hiš na ulici Mary King. Raziskovalki je dekličin duh, ki straši po ulici, zaupal, da še danes išče eno izmed svojih lutk. Prav zato deklici turisti in drugi paranormalni raziskovalci, ki množično obiskujejo ulico, v njeni sobi puščajo igrače. Vzdušje v sobi z lutkami je milo rečeno neprijetno in še največjega skeptika pusti odprtih ust.
Kuga je, kot rečeno, močno zaznamovala zgodovino Edinburgha. Kar 35.000 ljudi je izgubilo bitko s hudo boleznijo, ki je imela odlične pogoje za širjenje med ljudmi. Mestna higiena je bila na izredno nizkem nivoju. Tako kot v ostalih srednjeveških mestih so tudi v Edinburghu nočne posode praznili kar skozi okno in odplake zlivali na ulico. “Gardyloo!” se je zaslišalo z okna, preden so iztrebki prekrili cestne tlakovce ... ali kakega nič hudega slutečega mimoidočega.
Iz kože serijskega morilca so naredili učbenik
Ulica Mary King pa ni edina podzemna atrakcija, ki jo ponuja škotska prestolnica. Tu so še podzemni trezorji, ki so jih v 19. stoletju uporabljali za shranjevanje vina, viskija, hrane in čevljev, pa tudi trupel, ki so jih plenilci grobov prodajali tamkajšnji medicinski fakulteti. Edinburška fakulteta je veljala za vodilno v svetu na področju kirurgije in patologije. To so izkoristili plenilci grobov, ki so trupla profesorjem prodajali za 30 funtov po mrtvecu, kar je takrat predstavljalo letno plačo. Ena najbolj znanih plenilcev, ki sta do trupel prišla tudi s pomočjo umorov, sta bila William Burke in William Hare.
Novembra 1824 sta morilca začela svojo “kariero”, ko je umrl Hareov podnajemnik. Knox mu je za truplo plačal, pohlep Burkea in Harea pa je narasel do te mere, da sta kmalu začela moriti klateže in pijance - kar 17 sta jih “pospravila”. Čez čas sta postala vse bolj površna, tako da ju je policija po štirih letih morije končno prijela. Hare je zaradi sodelovanja s policijo odšel na prostost - izgnali so ga v London, kjer so mu neznanci iztaknili oči in ga pustili umreti na ulici -, Burkea pa obesili na očeh javnosti. Kar 35.000 ljudi si je ogledalo njegovo usmrtitev. Da bi bila zgodba še bolj ironična, so njegovo truplo podarili fakulteti, kjer so ga študentje secirali, iz njegove kože pa napravili ovitek za učbenik anatomije. Tega si lahko še danes ogledamo v muzeju anatomije.
Skrivnostne krste kot simbol čarovništva
Podzemni trezorji danes veljajo za prostor z najvišjo frekvenco paranormalnih aktivnosti v Evropi. Tam naj bi domoval duh Modre gospe, ki obiskovalcem sledi ob sprehodu po podzemnih rovih, še bolj zastrašujoč pa je duh Opazovalca - plenilca grobov z zlomljeno čeljustjo. V sobi, kjer naj bi strašil, je temperatura znatno nižja kot v drugih prostorih, nekateri pa so prav v tisti sobi začutili Opazovalčev dah na vratu in slišali glasove. Prav zato je Edinburgh priljubljena destinacija za številne paranormalne raziskovalce in ljubitelje grozljivega.
Burke in Hare sta tako pomemben kamenček v mozaiku Edinburghove temačne zgodovine. Nekaj let po umorih so na Arthurjevem sedežu (Arthur's seat - klif v neposredni bližini mesta) odkrili 17 miniaturnih lesenih krst, vsako s svojo majhno, oblečeno človeško figurico v notranjosti. Nihče ne ve zagotovo, kdaj in zakaj so bile narejene. Nekateri jih povezujejo prav z umori Burkea in Harea, saj število krst sovpada s številom žrtev serijskih morilcev, obstaja pa tudi teorija, da so krste, ki jih danes hranijo v Škotskem narodnem muzeju v Edinburghu, povezane s čarovništvom.
Tega je bilo na Škotskem na pretek. Usmrtili naj bi več kot 1500 ljudi, od tega tri četrtine žensk. Procesi pri ugotavljanju krivde čarovništva so bili naravnost brutalni. Domnevne čarovnice so več dni ohranjali budne, jim kožo prebodli z iglami, s posebnimi napravami zdrobili gležnje, za nameček pa jih še zažgali na grmadi.
Eden izmed inkvizitorjev, George MacKenzie, naj bi se po nekaterih navedbah še danes sprehajal po pokopališču Greyfriars Kirkyard. Po nekaterih navedbah naj bi leta 1999 neki brezdomec vdrl v njegovo grobnico in tako MacKenzijevega duha izpustil na prostost. Prav to pokopališče pa vsako leto privabi številne ljubitelje knjig o Harryju Potterju, saj naj bi J.K. Rowling prav tam dobila navdih za Godrickov Dol - kraj, kjer je Mrlakenstein ubil starše mladega čarovnika.
Visela ... in preživela
Nedaleč stran od pokopališča Greyfriars pa se nahaja slavni trg Grassmarket, kjer stoji pub Maggie Dick-son, ki ima, tako kot večina kotičkov Edinburgh, tudi temačno zgodovino.
Maggie Dickson je živela za časa zgodnjega 18. stoletja. Mož jo je kmalu po poroki zapustil, Maggie pa se je znašla v ljubezenski aferi s sinom lastnika enega izmed edinburških pubov in hitro zanosila. Zaradi narave takratne družbe je nosečnost skrivala, novorojenčka pa po rojstvu umorila. Ko so pristojni organi to ugotovili, so jo obsodili na smrt z obešanjem.
Maggie Dickson so 2. septembra obesili na trgu Grassmarket in njeno truplo po obešanju pospravili v krsto. Še preden so jo utegnili odpeljati do mrtvašnice, se je iz krste zaslišalo trkanje. Maggie je obešanje preživela. Vstala je iz krste in odkorakala na prostost. No, nekateri pravijo, da se je sprehodila do najbližjega puba in si naročila viski. Prav tam danes stoji pub, kjer turist, ob pogledu na ostanke vislic, lahko uživa ob kozarčku dobrega, dimljenega škotskega viskija.
Škoti so narod, ki v svoji temačni zgodovini vedno najdejo kanček ironije in skozi prizmo humorja pripovedujejo še tako bizarne in grozljive zgodbe. Zajeli smo jih le peščico. Za več njih bo pa potrebno obiskati Edinburgh in to temačnost izkusiti na lastni koži.
