Metod Pevec: “Z razdaljo se marsikaj pozabi”

Tako izvemo iz dokumentarnega filma Aleksandrinke, pod katerega je kot režiser in scenarist podpisan Metod Pevec. Ko so ga spomladi prvič pokazali v Novi Gorici, je dvorano zajela skupna emocija, ljudje so se skupaj smejali, skupaj jokali, predvsem pa močno občutili to, kar se je dogajalo njihovim mamam, (pra)nonam, tetam, sosedam, znankam in predvsem tistim, ki so ostajali doma. Čeprav je bila emocija skupna, je imel vsak pri sebi svojo lastno. Spomini so še zelo živi.

Pevec se je z omenjeno žensko emigracijo, ki je z revne domačije v bogato Aleksandrijo, živopisno prestolnico ob Nilu, popeljala marsikatero dekle in ženo iz spodnje Vipavske doline, ukvarjal več kot tri leta, prav danes pa se ta film predstavlja na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Pevec je film zgradil na dveh bregovih: na enem so slovenski otroci iz Vipavske doline, ki so ostali brez mater; na drugi otroci v Egiptu, ki so to mater dobili. Na enem bregu valovi žito v vetru, na drugem butajo valovi v pomol mesta.

> Doslej so bile aleksandrinke skoraj izključno primorska tema raziskovanja. Kako so prišle do vas? Do moškega in do Ljubljančana?

“Izbrala me je pravzaprav Dorica Makuc, in to v trenutku, ko mi je pred leti v Gorici podarila svojo knjigo o aleksandrinkah. Ko sem jo prebral, sem bil presenečen nad temo in sploh nad zgodovino tega pojava. Začel sem se zanimati, a ves čas sem razmišljal o igranem filmu. Zdelo se mi je, da te zgodbe v dokumentarnem smislu ni več mogoče oživiti, da je enostavno zamujena. Sanjal sem o igranem filmu, o veliki evropski zgodbi, a žal za kaj takega slovenska kinematografija nima denarja, jaz pa ne evropskega imena, na katero bi se dalo nabrati dovolj denarja. V mislih imam evropsko koprodukcijo, ki bi omogočila filmu, da stopi v zgodovino, v svet, na morje, na parnik, v razkošno Aleksandrijo tistega časa. Navduševal me je pa neverjeten razpon teh zgodb in navduševalo me je to, da so glavne junakinje ženske, in to v upornem, precej upornem odnosu do moškega sveta, institucij in avtoritet.”

> Kaj imate v mislih, ko govorite o razponu?

“Ko sem začel raziskovati te zgodbe, sem pogosto naletel na stereotipe, ki so se pojavljali, predvsem v časopisih. To so bile precej površne predstave, denimo o aleksandrinkah kot lepih Vidah. Iz vseh teh zgodb je vel tipično slovenski patos, slutiti je bilo neko blasfemijo, ki so jo oznanjali moški. V mislih imam govorice o grešnicah in lahkomiselnih ženskah. Ko pa sem začel raziskovati, sem ugotovil, da je vsaka zgodba svoja zgodba, da ni množičnega pojavljanja niti enega od stereotipov. Da so ti nastali zaradi medijske potrebe ali morda zaradi prikrivanja družinskih resnic. S tem razponom imam v mislih usode, ki so zares neverjetne; težko si je namreč predstavljati slovensko dekle, še ne polnoletno, ki zapusti revno, obubožano slovensko vas in kmalu zatem že služi na egiptovskem dvoru pri sami kraljici Faridi ali da postane najbogatejša tujka v Egiptu ali pa povsem izgubi svoje življenje. Gre za neko nenavadno soočenje ženske s svetom, za intenzivno svetovljansko kulturno preobrazbo, ki je tem ženskam nastežaj odprla svet, in to brez varstva avtoritet in patriarhalnega pokroviteljstva. V tem soočenju s svetom so se neverjetno spremenile, in prav ta sprememba je mnogim onemogočala vrnitev domov, včasih celo preprost čustveni stik s svojci ali celo z otroki. Pri aleksandrinkah ni ene zgodbe, ampak jih je tisoč. Lahko bi posnel nadaljevanko vrhunskega formata.”

> Ko govorimo o ženski, ki je odšla, se kar samo postavi vprašanje: kaj pa moški, ki je ostal?

“Ni enega vzorca, čeprav obstaja stereotip o moškem, ki je ostal sam in ki ni več mogel gospodariti in je zapil denar, ki ga je pošiljala aleksandrinka, njegova žena. Tudi to se je dogajalo, je bilo pa tudi veliko požrtvovalnih moških oziroma tistih, ki so prevzeli celotno breme gospodarjenja in gospodinjevanja; ki so bili oče in mati. Srečal sem veliko otrok aleksandrink, ki so imeli izjemno nežne odnose z očetom. Nekateri so bili do konca predani svojim ženskam in znali pravilno razumeti, nekateri pač ne. Splošno pravilo nekako pravi, da je pri tistem moškem, ki je znal sprejeti žensko, ki se je spremenila, in ki je znal uporabiti denar, ki ga je pošiljala, družina imela še kakšno prihodnost, drugje pa ne.”

> So se zveze med moškim in žensko po odhodu v Egipt pretežno vzdrževale ali ne? V film ste vtkali zelo lepo pismo, ki ponazarja čudovit odnos med možem in ženo.

“V zapuščinah še vedno obstaja neverjetno veliko lepih pisem. Če bi se s tem še ukvarjal, bi si upal narediti antologijo teh pisem...”

> So to večinoma ljubezenska pisma?

“Ja, velikokrat so to simpatična ljubezenska pisma, pomešana z vsakdanjimi skrbmi. Tu spoznamo njihove težave, opisane na liričen, velikokrat pa tudi na tragičen način. Žal je veliko korespondence ohranjene le v eni smeri, saj je kar nekaj hiš med drugo svetovno vojno pogorelo in z njimi tudi pisma. Pa še nekaj veje iz teh pisem: neverjeten trud za slovenski jezik. Pisali so zelo lepo slovenščino, četudi niso hodili v slovenske šole, če seveda govorimo o času fašizma. Ta pisma so zato še bolj ganljiva, ker se v njih čuti potreba po jeziku, iskanje primerne besede, ki včasih prinese nekoliko okornosti, predvsem pa veliko iskrenosti.”

> Kakšna je izkušnja, spoznanje, ki ste ju dobili pri preučevanju tega fenomena?

“Omenil bom precej presunljivo spoznanje, do katerega sem prišel po vsem tem študiju in srečevanju z ljudmi. Gre za materinstvo. Materinstvo, ki smo ga vsi mi doživljali kot nekaj nedvoumnega, kot nekaj biološko danega in najbolj gotovega na tem svetu. Spoznal sem, da materinstvo ni prirojeno, da je privzgojeno ali pridelano; da mati in otrok ta odnos vzpostavita v vsakdanjem življenju, iz dneva v dan; da ta ljubezen nastane po rojstvu. Očitno je namreč, da so bile aleksandrinke sposobne vso materinsko nežnost posvetiti tujim otrokom in da so se enako odtujile od svojih bioloških otrok.”

> Otroci, ki so tukaj ostajali brez matere, pa so trpeli?

“Seveda, a matere tega trpljenja niso razumele, niso ga bile sposobne sprejeti. Številne so izživele materinstvo na drugih otrocih. In ti so imeli probleme s svojimi pravimi starši, ker so se pač navezali na varuške, guvernante. Materinstvo očitno ni neka velika in nesporna ideja, ampak nekaj, kar se generira v času.”

> Pa vendarle, otroci, ki so tukaj ostali, so še kako čutili to praznino.

“Otroci, ki so ostali brez mater, so največja žrtev in skoraj vsi so plačali visoko ceno. V tem je največja krutost te ženske emigracije. To, da so ženske stopile v svet in pridobile svetovljansko držo, je bilo plačano z generacijo otrok. Na tem mestu lahko posplošimo, da je šlo pri vseh za bolečo, zelo bolečo žrtev, pri nekaterih je ta bolečina še vedno tako živa, da so odpovedali nastop pred kamero. Tisti pa, ki so si upali pred kamero, jasno pokažejo, s kakšno težavo in bolečino še vedno govorijo o svojih mamah, pa tudi če imajo že osemdeset let.”

> Ali res mislite, da matere, ki so pustile otroke doma, niso tudi same trpele zaradi tega?

“Žal jih nisem imel priložnost vprašati, a kot sem izvedel posredno, bodisi preko njihovih otrok, ki so jih imele v Egiptu - gotovo so trpele in gotovo je tudi, da se z razdaljo marsikaj pozabi. Treba je upoštevati, da družina v tistem času ni bila enaka današnji, na deželi so bile družine razširjene, tu so bili nonoti in none, morda so se matere s tem tolažile. Nekatere matere so dale otroke v ustanove in tako poskrbele zanje. Težko je zares vedeti, očitno pa je bilo zraven še nekaj. Teh žensk je bilo tako strah vrnitve v revščino, iz katere so ušle. Strah vrnitve v okolje, ki so se mu odtujile; strah vrnitve k ljudem, ki so izhlapeli iz njihovih src; strah zapustiti življenje, ki so ga vzljubile. V tem neravnovesju so otroci potegnili kratko.”

> Iz Egipta ste prinesli cel kup zanimivih zgodb. V filmu nastopi tudi Vana Silič, lepa ženska pozne starosti, ki govori zgledno slovenščino, kljub temu da je bila tam rojena. Kakšna je njena zgodba?

“V Egiptu ni bilo ljudi s tako težkimi zgodbami. Vana Silič je tipična aleksandinka, že rojena v Aleksandriji, v tipični aleksandrijski, mešani družini. Mama je bila Slovenka, oče Grk, Vana govori oba jezika. Ostala je kot dragulj slovenskega izseljenstva in v tem smislu ni bila ranjena, imela je očeta in mamo, imela je svojo družino in izživela tisti najlepši svetovljanski blišč Aleksandrije. Upoštevati moramo, da so slovenske ženske v emigraciji, za razliko od moških, ki so emigrirali v južno in srednjo Ameriko in od tam prišli kot največji garači, bile gospe, v dveh, treh korakih so prestopile v buržoazijo, pa čeprav so delale.”

> Goričanke so v Egiptu slovele kot poštene, prijazne ženske, ženske s toplino in vredne zaupanja. V kakšni luči ste jih spoznali vi, ki ste poslušali pričevanja otrok, za katere so skrbele?

“Absolutno so bile takšne. Vipavska dolina je imela za seboj kar burno zgodovino, nekaj avstroogrske discipline, šolstva, potem je tu še katoliška morala, prihajale so iz družin, v katerih je bila osnovna vrednota trdo delo in poštenje, in to so bile tudi kvalitete, ki so bile v Egiptu zelo cenjene in zelo iskane. Bogati ljudje so iskali ženske, ki jim bodo res lahko zaupali; ženske, ki se bodo prilagodile, in ženske, ki bodo družini v ugled, in večina teh žensk je to bila. Ob avstroogrski ostrini so imele še mediteransko toplino, česar druge ženske niso premogle. Sicilijanke ali Grkinje so, denimo, imele toplino, a jim niso zaupali.”

> Je bila za tista dekleta, ki so odhajala in niso puščala otrok doma, Aleksandrija dežela sanj, morda tudi osvoboditve izpod strogosti in patriarhata?

“Dekleta so bila, že ko so odraščala, namenjena Egiptu. Vedelo se je, da bodo, ko postanejo polnoletne, odšle, vsaj v vaseh Gradišče, Prvačina je bilo tako. Cele vasi so svoja dekleta vzgajale za to pot, in zdi se mi, da so se tega veselile. Občudovale so druge aleksandrinke, ki so prihajale na obisk, lepe, ozaljšane, lepega vedenja. To je bil zanje gotovo osebni napredek. Večina jih je šla zato, da bi tam odkrile Ameriko, da bi tam odkrile svoje novo življenje in ta želja je marsikdaj izključevala željo po vrnitvi.”

> Kako ste prišli do vseh teh pričevalcev, kako ste jih odkrili?

“S pomočnico Barbaro Brezavšček sva hodila po vaseh, beseda je dala besedo, kontakt je dal kontakt. Zgodb sva nabrala zelo veliko in žal mi je, da mi nekaterih ni uspelo vključiti v film.”

> Ženskam ste se postavili v bran. Morda zato, da bi razbili stereotipe, ki so se prikradli v pripovedi vselej, ko so v teh krajih govorili o aleksandrinkah?

“Tabu, ki jih je spremljal, je bil zelo močan. Mislim, da se je zgodil konflikt med spoloma. Ženske so v kulturnem razvoju prehitele moške in moški so se pač odzvali na takšen način. Govorice, o katerih pravite, so večinoma skovali moški. Čeprav sem se s to tematiko ukvarjal tri leta, še vedno vsega ne vem, nekatere stvari samo slutim. In upoštevati moramo tudi dejstvo, da je marsikatera aleksandrinka svojo resnico ali pa svojo skrivnost odnesla s seboj v grob. Čas enostavno ni bil pravi, da bi povedale svoje zgodbe. Še danes sem naletel na zanimive zgodbe in ljudi, na primer na mamo, ki še vedno ne govori s svojo hčerko, in na hčerko, ki še vedno ne govori s svojo mamo, pa čeprav živita v istem mestu, imata pa bolečo zgodbo in je nočeta povedati. Vse te zgodbe so nenazadnje tudi zelo osebne in vsak človek ima pravico, da jo pove, in pravico, da jo zamolči ali da se poslovi z njo.”

> Kljub temu, film kaže, da so se vam pričevalke in pričevalci zaupali.

“Ja, mnoge oziroma mnogi so povedali. Marsikdaj sta bila potrebna čas in potrpežljivost, in zelo sem hvaležen vsem. Nihče pa ni nastopil zato, ker bi rad bil v filmu, ampak zaradi notranje nuje.”

> Med zanimivejšimi liki v filmu je Joša Sedmak iz Križa nad Trstom, ki je svojega bodočega moža spoznala na tržaškem pomolu. Po premieri v Novi Gorici ste dejali, da bi bilo že samo o njej zanimivo posneti film. Kdo je torej bila Joša?

“Ja, to je popolnoma pravljična, hollywoodska, filmska zgodba. Gre za žensko, ki začne iz popolne ničle (in na tej točki nič je polno zlonamernih govoric), in gre do točke, ko postane najbogatejša tujka v Aleksandriji, potem ko se poroči z Oswaldom Jamesom Finnijem. Veljala je za družabno kraljico Aleksandrije, bila je prva dama buržoaznega sveta. To ni majhna reč, njeno bogastvo je bilo tako veliko, da se je angleška vlada po Naserjevi revoluciji ukvarjala samo s tremi premoženji, da bi jih rešila, eno je bilo njeno. Je pa seveda njena zgodba bistveno bolj kompleksna. Ko ji je mož med drugo svetovno vojno umrl, je ostala sama, a ljubezen je očitno bila zelo velika, saj mu je po smrti zgradila kripto, jo opremila z dragocenimi umetninami in poskrbela, da so potem tudi njo pokopali zraven njega. V tej kapeli počiva precej neverjetna zgodba, žal ni podrobneje zabeležena. Prepričan sem, da takega življenjskega vzpona ni doživela nobena druga Slovenka.”

> Ali je Lawrence Durrel svoj znameniti roman Aleksandrijski kvartet res napisal po dogajanju na njenem dvoru?

“Durrel je med vojno prišel v Aleksandrijo in tam pisal knjigo. Nekatere podrobnosti, predvsem ples, je seveda posnet po plesu, ki se je dogajal na dvoru Joše Sedmak Finni. Tako trdi raziskovalec Michael Haag in tudi sam sem ponovno prebral te odlomke v knjigi in bi se strinjal z njim. V Aleksandriji preprosto ni bilo druge opcije, ki bi služila za vzor.”

> V vaših filmih prevladujejo ženske zgodbe, predvsem pa zgodbe o tem, kar se zgodi “potem”, po odhodu, po poroki ...

“Vedno me mika, da bi bil zvest tistemu, kar je v življenju največkrat res. In največkrat je v življenju res to, da so vse stvari, ki jih živimo, relativne. Ne živimo ne tragedije, ne komedije, ne romantične komedije ali popolne sreče. To, kar živimo, je največkrat relativno in zelo odvisno od tega, kako sami gledamo na življenje. Film si zasluži podobno strukturo, gledalec pa ima vedno pravico skozi vsa vprašanja in dvome, ki sem jih v filmu postavil, najti svoje sporočilo, svoj odnos. Film enostavno mora pustiti ta prostor gledalcu.”

> Je pa ljubezen vedno v vaših filmih. Tudi v filmu Lahko noč, gospodična, ki se bo nocoj odvrtel na Festivalu slovenskega filma v Portorožu.

“Mislim, da se človek težko zares uresniči brez ljubezni. Moški sicer nekaj časa verjamemo, da ljubezen lahko nadomesti poklicni uspeh, a v resnici je ljubezen tista, ki človeku daje človeka.”

KLAVDIJA FIGELJ

Joša Sedmak iz Križa nad Trstom je bila najbogatejša tujka v Egiptu

Dekleta so bila že ob rojstvu namenjena Egiptu. Fotografija iz filma Metoda Pevca Aleksandrinke.