Midve, medve, mi dve, me dve - kaj je boljše?

Jezik je pač živ in se ves čas izpopolnjuje tako, kot se spreminja in kipí življenje. Kakršno človekovo življenje, takšen tudi njegov jezik. Zapleten in poln izjem. A zmerom vreden spoštovanja.

Številne so posebnosti slovenskega jezika, tako da je že marsikdo dejal, da je zato težak. Poglejmo nekatere: ohranjena dvojina, ki so jo zahodnoevropski jeziki pozabili; razlikovanje nedoločnika (je treba delati) in namenilnika (gremo delat); množica ostankov starih sklanjatev, ki smo jih nekoč imeli kar devet, danes pa le štiri, a s številnimi izjemami. Te izjeme in posebnosti so večinoma ostanki izginulih petih sklanjatev. Pa še: razlikovanje vseh treh spolov v sklanjatvi samostalnikov in spregatvi glagolov.

S čim podobnim se romanski in germanski knjižni jeziki ne morejo pohvaliti, ker vsega tega ne premorejo ali pa imajo ohranjeno samo v sledovih. Zato pač niso toliko natančni, kot je naš (in vsi slovanski), na kar smo malokrat dovolj ponosni in svoj jezik podcenjujemo.

Te posebnosti in odlike našega jezika velja imeti zmerom pred očmi, posebej še takrat, ko nas obide malodušje v gneči med velikimi, bolj imenitnimi in vplivnimi jeziki večjih narodov. Tako se nam povrneta samozavest in ponos, da ga govorimo. Noben še tako majhen, slovnično razvit in v knjigi usidran jezik ni tako majhen, da ne bi mogel biti velik, če so njegovi narodnjaki nanj dovolj ponosni.

Nekatere izmed teh posebnosti našega jezika sta opazila tudi dva med vami, spoštovane bralke in bralci, kar kažejo vprašanja, ki sta jih zastavila.

Boris Strle, naš “zvesti bralec iz Kopra”, kot se je predstavil, se dotika posebnosti v zvezi z rabo števnika “dva, dve”:

“Spoštovani profesor, pred kakšnim letom sem vam pisal o rabi 'dvojke', pa mi niste utegnili odgovoriti. Še zmeraj me muči vprašanje, zakaj je po novem (recimo v nogometu, kjer štejejo gole ali zadetke, ki so moškega spola) rezultat označen npr.: 'dve proti ena' in ne 'dva proti ena'. Ali so nas tovarišice pred 40 - 50 leti v šoli napačno učile šteti: ena, dva, tri, štiri itd.? Kar občutek krivde me daje, ker še zmerom rečem, da je bil rezultat 'dva proti ena'!”

Zadreg pri rabi števnika “dva” (moški spol) in “dve” (ženski in srednji spol) je kriva posebnost našega jezika, da pri golem štetju številke uporablja le kot značke, ki ne označujejo spola. Pri glavnih števnikih (samo do štiri) pa na spol pokaže, kadar je omenjen šteti predmet: npr. dva zadetka (moški spol) z eno žogo (ž. sp.). Tudi v rezultatu 2:1 (dva proti ena) sta številki samo znački in ne določata spola štetega predmeta. To se vidi v tem, da 2:1 lahko preberemo v ženskem spolu (dve proti ena) ali pa v moškem in ženskem spolu (dva proti ena). Ne prvo kakor tudi drugo ni narobe.

Tudi bralka Magda s koprskega konca sprašuje o dveh podobnih posebnostih našega jezika:

“Spoštovani profesor! Nikoli se ne dogodi, da ne bi prebrala naše Minute, kje pa! Resnica je ta, da težko čakam na petke, ko izide v 7. valu. Oglašam se zato, da vam posredujem dve vprašanji ljudi, ki me kot učiteljico večkrat kaj sprašujejo o jeziku.

Prvo: Kdaj in kako rabimo besedi 'bliže' in 'bližje'?

Drugo: Zakaj ne pišemo narazen, ampak skupaj: 'midve' in 'medve'? Ali sta ta dva zaimka sploh pravilno narejena? 'Mi' in 'me' sta v množini, pomenita pa dvojino. Je to prav?

Veselim se vašega odgovora. Želim vam mnogo ustvarjalnega zagona pri Minuti še naprej!”

Najprej “bližje” in “bliže”. Da bomo bolje razumeli, kakšna je razlika med “bliže” in “bližje”, si prikličimo v spomin pravilo, da iz pridevnikov lahko izpeljujemo tudi prislove. Iz pridevnika lep, ki odgovarja na vprašanje kakšen (npr. lepo cvetje), lahko naredimo še prislov, ki odgovarja na vprašanje kakó (npr. domá je lepo). Do tu gre gladko. Zapleti pa nastanejo, ker take prislove srečamo tudi pri pridevnikih v primerniku. Rečeno z zgledom: primernik boljše (npr. boljše zdravje) ima tudi vzporedni prislov bolje (npr. bolje se počutim). Tako še: višje, više; nižje, niže; težje, teže; hitrejše, hitreje; bližje, bliže.

Še pred pol stoletja smo ti dve obliki, pridevnik in njegov prislov, dosledno ločevali tudi v zapisu. Toda že Slovenski pravopis iz leta 1962 in za njim še Slovenski pravopis iz leta 2001 dovoljujeta, da prislov zapišemo na oba načina: bliže in bližje. Pridevnik pa seveda samo na edini pravilni način: bližje. Danes to razliko le poredko označujemo v zapisu, zato prislov “bliže” spremenimo kar v “bližje”. Ni pa narobe, če razliko označujemo v zapisu: “bliže” je prislov, “bližje” pa pridevnik srednjega spola v primerniku.

Še o drugem Magdinem vprašanju. Pri osebnem zaimku “midve” spet srečamo prastaro dediščino. Takoj se vprašamo, kako je sploh nastala oblika “midve”, saj zaimek “mi” kaže na moške v množini, števnik “dve” pa na samostalnik ženska v dvojini. In sklepamo: To ne bo šlo skupaj. A nekoč je šlo: ljudje so rekli, da je ženski spol dovolj nakazan že v števniku “dve”, zato ga je odveč navesti še v zaimku “mi”. Tako se je namesto oblike “medve” uveljavila oblika “midve”, ki jo danes radi spremenimo v “medve”. Ker je oblika “midve” v živih govorih pogosta, je ne preganjamo.

Slovenski pravopis 2001 dovoljuje obe in ju piše skupaj. Če pa ju kdo piše narazen, to ni kaj hudega. Utemeljitev: “mitrije” (možje) nihče ne bo zapisal, ampak le “mi trije”, pa tudi “metri” (ženske) ne, ampak zmerom “me tri”. Torej ni preveč narobe, če zapišemo “me dve”. “Medve” ali “me dve”, pomen se nič ne spremeni. Prav to pa je za pravopis merilo, ki določa, kaj je prav in kaj narobe. A o tem kdaj drugič.

Toliko za danes, spoštovane bralke in bralci, več pa, ko dobim še več vprašanj od vas. Lepo pozdravljeni! JOŽE HOČEVAR