Miha Obit: “Beneško narečje je moj jezik srca, italijanščina je moj jezik glave”

Pesnik, novinar, prevajalec: v kateri vlogi se najbolj prepoznate?

“Težko rečem, morda v vseh treh. Vse vloge so povezane s pisanjem. Najprej sem začel kot pesnik. Novinar sem postal leta 1988, proti koncu tistega leta sem prišel na Novi Matajur. In še danes sem tukaj (manjši vzdih z nasmehom).”

Kot odgovorni urednik.

“Stvari so se razvijale, tako da sem postal odgovorni urednik. Prevajalec sem postal slučajno, ker si v življenju nisem nikoli rekel, da bi želel postati prevajalec. Vendar se je zgodilo.”

Prehod brez razlike

Veliko govorite in tudi pišete o obmejnosti. Kako tolmačite ta pojem?

“Imam poseben odnos do meje, to že iz otroštva. Meja je seveda obstajala, bila je gotovo strožja kot je danes, tu mislim na državno mejo med Italijo in Jugoslavijo, ki je potem postala meja med Italijo in Slovenijo. Nikoli nisem videl meje, nisem je občutil. Zame prehod na drugo stran ni predstavljal nobene razlike, nobene razlike nisem občutil ne kot otrok ne potem, ko sem malo odrasel. Zavedel sem se, kaj pomeni meja, šele ko sem začel delati za Novi Matajur in sem se bolj poglobil v našo realnost. Ko sem se začel ukvarjati s poezijo, se mi je vedno zdelo čudno, da se tukaj tako malo ve o slovenski literaturi, slovenski poeziji. Nisem razumel zakaj. Tako sem poiskal način, da bi slovenska literatura bila bolj prepoznavna tukaj, v naši deželi in na splošno v Italiji.”

Tudi v svojem poklicu se dnevno srečujete z večjezičnostjo, če ob slovenščini in italijanščini upoštevamo še beneško govorico. Katera od teh govoric je bolj vaša?

“Obiskoval sem samo italijanske šole in odraščal v okolju, v katerem se je govorilo italijanski jezik in slovensko narečje. Moji starši so me kot otroka stalno nagovarjali, češ smo v Italiji in moraš govoriti italijansko. Zato sem narečje razumel, vendar sem ga malo uporabljal. Ampak sem ga vedno čutil kot svoj jezik srca, medtem ko je italijanščina jezik glave. Druga stvar je knjižna slovenščina, naučil sem se je, ko sem šel študirat nekaj mesecev v Ljubljano. V uredništvu govorimo slovensko, težava je v tem, da živimo v mešanem ambientu. Osebno živim v pretežno italijanskem okolju.”

Kot pesnik ustvarjate pretežno v italijanščini. Kako ste izbrali ta jezik?

“Nisem ga izbral, tako je prišlo. Italijanščina je jezik, ki ga uporabljam bolj pogosto. Ko sem začel pisati, sem mislil, da moram uporabljati ta jezik. Izjeme so nekatere pesmi, ki sem jih napisal v beneškem narečju. In so tiste, ki govorijo o času, ki ga v Benečiji ni več. To je čas, ko sem bil otrok, ko so me nonoti vabili, da grem grabit z njimi na senožete. To je (bil) kmečki svet. Ko sem želel nekaj napisati o vasi, v kateri se je rodila moja mati, to je vas v občini Sv. Lenart, nisem pomišljal, napisal sem v narečju. Vse me je tako nagovarjalo, me spominjalo na tiste čase.”

Prevajate iz slovenščine v italijanščino.

“Izključno, ker ne obvladam dovolj dobro slovenščine, da bi prevajal tudi obratno.”

“V poeziji bolj uživam”

Prevajate pa tako prozo kot poezijo. Kaj vam gre lažje?

“Poezija. Verjetno zato, ker sem pesnik. V poeziji bolj uživam, počutim se v svojem svetu, v tistem, kjer se čutim doma.”

Se kot prevajalec držite določenih pravil?

“Tukaj je razlika med prozo in poezijo. V prozi je, tako mislim, bolj enostavno. Poezija ima v sebi določena pravila, odločiti se moraš, če jih boš ohranil ali ne. Vzemimo Kosovela: ko so mi predlagali antologijo Quel Carso felice, sem izbral 40 pesmi, ki jih je napisal o Krasu in te pesmi večinoma imajo rime. Odločil sem se, da rime ohranim, to pa prinaša naporno delo, zato ker moraš malo vse spremeniti. Seveda ne spremeniš pomena pesmi, ne spremeniš ali skušaš ne spremeniti pomena besed, se pa moraš igrati z besedami, poiskati sinonime, obrniti besedni red in podobno. Na koncu mora nastati nekakšen puzzle, ustvariti je treba nekaj podobnega originalu. Kot je napisal Umberto Eco v eseju o prevajalstvu Dire quasi la stessa cosa (Povedati skoraj isto): včasih pozabljamo, da prevajalec ne bo nikoli povedal istega, kot je napisal avtor.”

Cankar ga je prevzel

Vaša dosedanja prevajalska bera je bogata. Avtorje predlagate vi ali sledite željam založnikov?

“Večinoma sledim željam založnikov, oni mi predlagajo knjige. Zgodilo pa se je tudi obratno, čeprav bolj redko. Na primer sem predlagal roman Bronje Žakelj Belo se pere na 90 ali v zadnjem času Cankarja. V kratkem bo namreč izšel prevod dela Ivana Cankarja Na klancu. Odkrito povedano, sem slabo poznal Cankarja. Potem pa sem prebral ta roman, prevzel me je in v prevajanju sem prav užival.”

Kateri slovenski avtorji so za italijanske bralce zanimivi?

“Poezija ni zanimiva, ker se v Italiji poezije ne bere. Glede proze sem opazil veliko zanimanje za zgodbe, ki govorijo ali o bivši Jugoslaviji ali o prehodu Slovenije v samostojnost. To se tematike, ki bolj pritegnejo.”

Kaj pa načrti pesnika in prevajalca?

“Kot pesnik nimam trenutno nič v načrtu, kot prevajalec pa nekaj projektov, vedno se kaj premika. Za založbo Multimedia iz Salerna pripravljam antologijo Cirila Zlobca. V zadnjih letih veliko sodelujem z založbo Qudu iz Gorice. Naslednje leto bom za to založbo prevedel pesniško zbirko, avtorja ne bom izdal, in tudi roman. Sedaj pa dejansko že prihaja na trg Cankar.”

Gre na boljše

Je slovenskim založbam do tega, da se dela prevajajo v italijanščino ali so osredotočene na prevode v večje jezike?

“Pred nedavnim sem zasledil podatek, da je italijanščina četrta na lestvici jezikov, v katere se prevaja iz slovenščine. Po angleščini, nemščini in hrvaščini. V zadnjem desetletju se je spremenilo na boljše, na obeh straneh, tako na italijanski kot slovenski.”

Meja se torej podira.

“Želel bi poudariti, da se moje delo ne zaključi s prevajanjem, meni je do tega, da italijanski bralci spoznajo slovenske avtorje. Medsebojno poznavanje je prav tako pomembno, kot je pomemben prevod.” •