Milijon podpisov lahko odpravi nesmiselno trpljenje živali
Britanski radiolog J. F. Brailsford je nekoč zapisal: “V zadnjih 80 letih so znanstveniki v poskusih na trilijonih živali odkrili 900 načinov povzročanja raka pri miših, a niti enega zdravila za ljudi.”
Da poskusi na živalih nimajo znanstvene zanesljivosti, je prepričanih vse več evropskih državljank in državljanov, tudi znanstvenikov, ki so med pobudniki Evropske državljanske pobude proti poskusom na živalih. Ta želi do 1. novembra zbrati milijon podpisov, s čimer bi bila Evropska komisija pravno dolžna preučiti zahteve evropskih državljanov. Špela Šuškovič je predstavnica slovenske organizacije Veganska iniciativa, ki koordinira zbiranje podpisov pri nas. Števec podpisov je v času pisanja članka kazal 834.377.
> Marsikdo je prepričan, da brez poskusov na živalih ni mogoče proizvesti kozmetike ali zdravil, ki bi bili primerni za ljudi. Evropska državljanska pobuda Stop vivisection govori proti poskusom. Kakšni so vaši glavni argumenti za ukinitev vivisekcije?
“V času naše kampanje za ukinitev poskusov na živalih sem imela priložnost o tej tematiki govoriti z velikim številom ljudi in domnevam, da ni le splet naključij, da je bila med njimi le peščica zagovornikov poskusov na živalih. Tudi raziskave javnega mnenja v Evropi namreč potrjujejo, da evropski državljani v veliki večini ne podpiramo trpljenja živali v imenu znanosti. Navsezadnje je dokaz za to že več kot 800 tisoč podpisov v podporo Evropski državljanski pobudi Stop Vivisection. Prvi in najpomembnejši argument ukinitve poskusov na živalih je vsekakor etični. V imenu znanosti in v dobro človeka je po nekaterih podatkih po vsem svetu celo okrog 500 milijonov živali letno podvrženih nepredstavljivemu trpljenju. Živalim v laboratorijih povzročajo bolezni, za katerimi v naravi ne bi nikdar zbolele, namerno jim poškodujejo organe, jih prisilno hranijo ali jim vbrizgavajo različne snovi, izpostavljajo jih električnim šokom, jih do smrti zastrupljajo v testih toksičnosti ali jih prisilijo v gibanje do popolne izčrpanosti. Pogosto na živalih izvajajo boleče posege brez uporabe anestezije, posameznike družabnih vrst, na primer primatov ali psov, pa za potrebe poskusov popolnoma in za dlje časa osamijo. Tudi če je poskrbljeno za čisto osnovne fiziološke potrebe živali v kletkah laboratorijev in tudi, če jim povzročajo le minimalno fizično bolečino, te živali še vedno občutijo strah, so depresivne in živijo v osami, brez kakršne koli možnosti živeti življenje, primerno njihovi vrsti. Veliko večino živali po koncu poskusa seveda ubijejo. Vivisekcija je ena od tistih praks v naši družbi, ki sistematično kršijo temeljno pravico nečloveških živali - kakor pravimo živalim, ki niso človek -, da niso obravnavane kot lastnina in s tem kot vir zaslužka oziroma sredstvo za doseganje drugih koristi. To je posledica globoko zakoreninjenega speciesizma, po katerem naj bi bil človek superiorna vrsta, njegovi interesi pa pomembnejši od interesov drugih živali. Kot vsak drugi -izem temelji na moralno nepomembnem kriteriju, kakršen je vrsta, z njim pa utemeljuje brutalno kršitev temeljnih pravic nečloveških živali, ki so tako kot mi čuteča bitja, zato smo kot družba moralno dolžni ideologijo speciesizma zavrniti.”
> Toda ali so ti poskusi v dobro ljudi?
“To je že naš drugi argument, ki izhaja iz dokazovanj in opozarjanja dela strokovne javnosti o neuporabnosti in celo nevarnosti nekaterih poskusov na živalih za dobro človeka. Ne smemo pa pozabiti, da se poskusi na živalih izvajajo tudi ali predvsem zaradi tega, ker tako zahteva zakonodaja. Toda ti zakoni so bili pisani pred 50 in več leti, danes pa na dejstvo, da živalski modeli niso uporabni za napovedovanje nastanka, poteka in zdravljenja bolezni pri ljudeh, opozarja vse več uglednih znanstvenikov po svetu. Morda se sliši presenetljivo, a tudi glavni pobudniki pobude Stop Vivisection so ravno znanstveniki, med njimi veterinar, celični biolog, molekularna biologinja, bioetik in drugi. Tudi statistike na primer kažejo, da zelo visok odstotek zdravil, po nekaterih podatkih celo več kot 90 odstotkov, ki so uspešno prestala preizkuse na živalih, nikoli ne prestane tudi kliničnih testov na ljudeh, saj nimajo želenega učinka ali pa se izkažejo kot nevarna za človeško zdravje. Torej je manj kot 10 odstotkov zdravil, ki delujejo na živalih, uporabnih tudi za ljudi. To je seveda logično, saj ljudje nismo miši ali psi. Razlike med vrstami so prevelike, da bi lahko iz odziva živalskega organizma napovedali odziv človeškega. Še več, če si izposodim primerjavo zoologa in veterinarja dr. Andréa Ménacha, direktorja združenja Antidote Europe, je testiranje na živalih zanesljivo približno tako ali še manj kot metanje kovanca. Znanost je v pol stoletja izjemno napredovala, zakonodaja pa žal še vedno zaostaja daleč zadaj. Raziskovalne metode, ki ne vključujejo uporabe živali in so relevantne za ljudi, morda še niso popolne, a s stopicanjem na mestu in pobijanjem milijonov nedolžnih živali sprememb zagotovo ne bo.”
> Kako poteka zbiralna akcija in kakšen je odziv v Sloveniji?
“Ko smo se sodelavci Veganske iniciative pridružili kampanji Stop Vivisection ter prevzeli vlogo centralnega odbora za Slovenijo, smo si zastavili cilj 6.000 podpisov, kar je tudi uradno določen minimum za našo državo. A čakalo nas je presenečenje, saj je bil odziv državljanov izjemen in je bila Slovenija za Italijo druga država, ki je dosegla zahtevano kvoto podpisov. Takrat smo si zastavili naslednji cilj, in sicer 12.000, verjamem pa, da bomo presegli tudi tega. Trenutno je pobudo podpisalo že preko 11.000 slovenskih državljanov, kar je velik uspeh, saj je treba pri podpisu državljanske pobude dati tudi nekatere osebne podatke, poleg tega pa je ta novi instrument participativne demokracije med ljudmi še dokaj nepoznan. Pred začetkom zbiranja si res nismo predstavljali, da bodo ljudje pred stojnicami čakali v vrsti za podpis. Morda je k temu pripomogla tudi večja teža pobude v primerjavi s peticijami, saj milijon podpisov Evropsko komisijo tudi pravno zavezuje k preučitvi zahtev evropskih državljanov. Poleg zbiranja podpisov na terenu in številnih dogodkih smo prebivalce Slovenije obveščali o pobudi tudi na naših spletnih straneh in družabnih omrežjih ter v nekaterih, sicer redkih, medijih, ki so pokazali zanimanje za pobudo in poskuse na živalih nasploh. Že spomladi smo se povezali s Facebook skupino Pes moj prijatelj, s katero po različnih krajih pomagamo organizirati predvajanje dokumentarnega filma Green Hill: zgodba o svobodi, ki prikazuje reševanje psov pasme beagle iz vzrejnega centra v Italiji. Predvsem po zaslugi skupine Pes moj prijatelj se na nekaj radijskih postajah predvajali tudi radijski oglas, v katerem državljane pozivata k podpisu pobude pevca Jadranka Juras in Jan Plestenjak. Zelo smo veseli, da se je našim prizadevanjem pridružilo tudi več slovenskih društev za zaščito živali in posameznikov, ki vsi pomembno prispevajo k uspehu pobude in ukinitvi poskusov na živalih. Uspeh pobude pri nas znova dokazuje, da smo slovenski državljani zelo občutljivi za vprašanja pravic živali, kar bodo morali že prav kmalu upoštevati tudi zakonodajalci na slovenski in evropski ravni.”
> Kdo v Sloveniji uporablja živali za poskuse?
“Na spletni strani VURS so na vpogled podatki o številu in vrstah živali ter namenu uporabe teh živali v poskusne namene med letoma 2003 in 2010. Za leto 2010 tako poročajo, da je bilo v Sloveniji uporabljenih nekaj več kot 9.000 živali, predvsem miši, pa tudi podgan, kuncev, morskih prašičkov, prašičev in koz. Še pred nekaj leti so pri nas delali poskuse tudi na psih. Med nameni prevladujeta testiranje in razvoj zdravil, sledijo temeljne biološke raziskave, pri katerih proučujejo zgradbo in delovanje živih organizmov ter organov, tkiv in celic, diagnostika bolezni, ocene toksičnosti in varnosti snovi ter poskusi v izobraževalne namene. Po naših podatkih poskuse izvajajo predvsem na nekaterih fakultetah Univerze v Ljubljani, na Inštitutu Jožef Stefan ter v farmacevtski industriji. V okviru Biotehniške fakultete deluje Center za laboratorijske živali, v katerem poleg izvajanja poskusov tudi vzrejajo miši za prodajo laboratorijem. Žal pa podatki o posameznih poskusih niso javno dostopni, razpredelnica na strani VURS pa že nekaj let ni bila posodobljena. Po uradnih podatkih za leto 2008 je v celotni Evropski uniji v te namene uporabljenih okrog 12 milijonov živali letno, vendar pa je treba upoštevati, da uradni podatki ne prikazujejo dejanskega stanja, saj niso vse živali, ki so žrtve vivisekcije, zajete v to številko.”
> Se mi samo dozdeva ali dejansko ni glasnih nasprotnikov akcije Stop Vivisection ? Zagovorniki poskusov na živalih niso ravno glasni.
“Najbolj bode v oči pravzaprav odsotnost razprave o tej pomembni temi, ki zadeva tako živali kot tudi nas, državljane. To je seveda v prid zagovornikom poskusov na živalih, predvsem tistim, ki imajo od teh poskusov določene, predvsem finančne koristi. Tisti redki, ki se pojavijo v medijih, pa poudarjajo domnevne koristi vivisekcije za zdravje ljudi, zatrjujejo, da so poskusi na živalih v biomedicini še vedno nenadomestljivi, prebivalstvo pa poskušajo pomiriti z izjavami o dobri skrbi za živali v laboratorijih. Milijon podpisov evropskih državljanov bo nedvomno močno razburkal politično dogajanje v EU. Pričakujemo ne samo živahno razpravo, temveč tudi resno borbo, da se bo mnenje državljanov in dela strokovne javnosti uveljavilo nasproti interesom farmacevtske in kemične industrije ter podjetij, ki se ukvarjajo s prodajo živali ali s poskusi na njih. Ravno za to namreč gre - sporna direktiva 2010/63 o zaščiti živali, ki se jih uporablja v poskusne in znanstvene namene, je bila v tej obliki sprejeta ravno po hudem pritisku lobijev, mnogo predlogov, ki so bili naprednejši, pa so po več letih razprav zavrnili. Tako je še vedno dovoljeno na primer testiranje na psih, mačkah in primatih, celo na predstavnikih ogroženih vrst, dovoljena je ponovna uporaba živali, na katerih so že izvajali poskuse, od raziskovalcev pa ne zahtevajo objavljanja povzetkov raziskav, ki bi vsebovali informacije o številu in vrsti uporabljenih živalih ter o namenu, za katerega so bile uporabljene. Še posebej velik korak nazaj pa je odsotnost zapovedi obvezne uporabe alternativnih metod, kadar te obstajajo in so na voljo. S pobudo Stop Vivisection imamo sedaj enkratno in najbrž neponovljivo priložnost pozvati Evropsko komisijo, naj obstoječo direktivo razveljavi ter ponovno začne razpravo.”
> Po eni strani smo vse bolj ozaveščeni, vse tenkočutnejši v odnosu do živali, obenem se po svetovnih modnih brveh še vedno sprehajajo manekenke v krznu.
“Močne dobičkonosne industrije se le redko ozirajo na pravice ljudi in živali ali na okolje. Zato je, ne glede na modne trende, ki jih v sodelovanju s krznarsko industrijo postavlja peščica vidnih zapovedovalcev modnih smernic, zelo pomembno, da je vsak posameznik pozoren na to, kaj plačuje s svojim denarjem. Trenutno smo priča poplavi izdelkov in modnih dodatkov s krznom, zato se je potrebno pred nakupom takšnega izdelka temeljito prepričati, ali je krzno umetno ali pravo. Z lanskim majem so začela veljati nova pravila za označevanje izdelkov, ki zahtevajo jasne oznake, če izdelek vsebuje kaj živalskega. Ker pa so izdelki pogosto napačno označeni kot umetno krzno, moramo biti zelo pozorni. Letošnjega marca smo v Sloveniji sprejeli zakon, ki bo od 1. januarja 2015 prepovedoval rejo in lov živali za njihovo kožo. V Sloveniji je krznarstva malo in tudi veliko naših modnih oblikovalcev se glasno opredeljuje proti uporabi krzna. Mislim, da bi Slovenija z lahkoto sledila West Hollywoodu, ki je nedavno postalo prvo mesto v ZDA, ki je prepovedalo celo prodajo krzna.”
> Veganka ste devet let, še prej ste bili devet let vegetarijanka. Pri nas se zdi, da je med vsejedim prebivalstvom veganstvo še vedno nekaj nepojmljivega, predvsem pa nekaj, kar je težko. Kakšne so vaše izkušnje?
“Iz lastne izkušnje lahko rečem, da je biti vegan danes ali pa pred enim desetletjem približno tako različno, kot sta si različna dan in noč. Takrat je bilo občutno težje najti, denimo, vegansko hrano ali čevlje, vegani smo bili tudi precej osamljeni in nerazumljeni. Dandanes vsak supermarket ponuja široko paleto veganskih izdelkov, o samem veganstvu se tudi vedno več govori tako v medijih kot v stroki, veganstvo je v porastu, predsodki pa se počasi razblinjajo. Moja pot do veganstva je bila pravzaprav zelo dolga, razlogi zanjo pa so bili vseskozi etični. Moja želja je bila s svojim obstojem povzročati čim manj trpljenja drugim živalim. Žal pa se ob pomanjkanju informacij v času, ko še ni bilo socialnih omrežij na internetu, nisem zavedala, da ima uživanje kravjega mleka in mlečnih izdelkov še hujše posledice kot, če bi jedla meso. Ko sem navsezadnje le povezala dejstva, je bila edina možnost seveda odločitev za veganstvo. Biti vegan pomeni zavračati nasilje in izkoriščanje vseh živali, vključno s človekom, zato drugega vzgiba kot etičnega seveda ni. Kdor se odloči za rastlinsko prehrano iz zdravstvenih razlogov ali iz skrbi za okolje, seveda še ni vegan. Veganstvo namreč ni dieta, tudi ni osebna odločitev - če bi jo sprejeli kot takšno, bi morali tudi odločitev jesti živali sprejeti kot osebno odločitev, kar pa seveda ni, saj ima takšna 'izbira' vsaj 120 milijard žrtev letno, ki nimajo nobene možnosti izbire. Bistvo veganstva je zahteva po odpravi vsakršne diskriminacije, nasilja in izkoriščanja, kot takšno je v temelju emancipatorno gibanje, ki zahteva prazne kletke, in nič manj kot to.”
> Omenili ste kravje mleko. Odpovedati se mlečnim izdelkom je za marsikoga še težje kakor črtati meso. O nemogočih razmerah, v katerih živijo kokoši in piščanci, smo v zadnjih letih že marsikaj slišali, tragedija krav mlekaric pa je menda ena najbolj zamolčanih.
“Postati vegan, tudi čez noč, je mnogo lažje, kot pa je videti na prvi pogled. Poznam precej ljudi, ki so napravili točno to, ko so se enkrat zavedeli, kakšna je usoda živali, ki končajo na naših krožnikih ali naših telesih. Odločitev je lahko povsem preprosta, če spoznaš, da se težave, na katere morda lahko naletiš, ko se odpoveš proizvodom živalskega izvora, ne morejo primerjati s trpljenjem živali, ki so živele in umrle v grozljivih in nikogar vrednih razmerah samo zato, da bi človek lahko jedel in pil nekaj, kar mu nikoli ni bilo namenjeno ali mu lahko celo škoduje. Človek je edina živalska vrsta, ki pije mleko druge vrste, in to celo v odrasli dobi. Ali, kot se je lepo izrazil dr. Orel pred kratkim v oddaji Dobro jutro, človek je edina žival, ki parazitira na mleku druge živali. Naučeni smo, da naj bi krave dajale mleko, meso, kožo, redkokdaj pa podvomimo o tem, kar smo se že v otroštvu naučili verjeti. Tisto, kar je mene kot žensko najbolj pretreslo, je način, kako pravzaprav pride mleko do trgovin. Za to, da ima krava, tako kot vse samice sesalcev, mleko, mora imeti najprej potomca. Da pa se to zgodi, jo nasilno umetno oplodijo, kar dejansko ni nič drugega kot posilstvo. Njeno mleko je seveda po naravi namenjeno njenemu potomcu, a tudi tega ji nasilno odvzamejo, da bi lahko človek pil njegovo hrano. Ob tem trpita oba - mati krava, ki je v resnici zelo inteligentna, socialna in čustvena žival, in teliček, ki tako kot človeški otrok potrebuje materino bližino. Med kravo in njenim potomcem se spletejo zelo močne vezi, prav tako kot pri ljudeh, zato po ločitvi še dolgo žalujeta. Krave mlečna industrija leta dolgo izčrpava s ponavljajočim se umetnim oplojevanjem in intenzivnim molzenjem, zaradi česar pogosto zbolijo. Ko niso več dobičkonosne, gredo v zakol. Kmalu po rojstvu zakoljejo tudi teličke moškega spola, ki ne dajejo mleka in so kot takšni stranski proizvod mlečne industrije, njihova telesa pa prodajajo kot 'teletino'. Industrija se dobro zaveda, da so ljudje občutljivi na trpljenje živali in da ga ne želijo s svojimi odločitvami aktivno podpirati, zato jih poskuša pomiriti z miti o srečnih kravah in prosti reji ter humanem zakolu. Enako velja za poskuse na živalih, ko vivisektorji hitijo zatrjevati, kako lepo je poskrbljeno za živali v laboratorijih. A v resnici v mlečni, mesni in jajčni industriji ter povsod drugje, kjer so živali obravnavane kot predmeti, ni ničesar humanega. So le čuteča bitja, izkoriščana in ubita za profit, ne glede na velikost kletk ali hlevov, v katerih preživijo svoja kratka in žalostna življenja, oropana svobode in vsakršnega dostojanstva, dokler jim nasilno ne odvzamejo tudi življenja. Zelo pomembno se mi zdi poudariti tudi moč, ki jo imamo kot potrošniki.”
> Eno najbolj hecnih vprašanj, ki jih vegancem postavljamo vsejedci, je najbrž: Kaj sploh jeste? A te dni se vse bolj aktualno zdi vprašanje: Kako vam finančno uspe? Biti veganec ni poceni, drži?
“Mi pa v šali odgovarjamo, da jemo le travo. Dejstvo pa je, da je v času krize vprašanje draginje aktualno za večji del prebivalstva, ne glede na to, kako se prehranjuje. Koliko je hrana draga ali poceni, je med drugim odvisno od tega, ali smo pozorni na njen izvor, način pridelave in podobno. Procesirana hrana, kot so veganski siri ali hrenovke, je seveda za marsikoga luksuz, ki si ga težje privošči, čeprav je ponudba tudi te vrste hrane vedno bolj ugodna. Vse ostalo, torej sadje, zelenjava, testenine, žita, stročnice, oreški in podobno, pa je sicer enako drago za vse. Navsezadnje pa si vsakdo lahko pripravi mnogo živil kar sam, če ima le voljo in nekaj časa.
> Se vam kdaj zdi, da je veganstvo demonizirano? Te dni se je, denimo, v medijih pojavila novica, da je malček umrl zaradi veganstva staršev, v resnici pa je zdravnik potrdil, da je šlo za pljučnico, ki ni posledica prehrane …
“Ne bi rekla ravno demonizirano, res pa je, da so veliko pisali o tem dojenčku, o smrti dojenčkov, katerih starši se ne prehranjujejo vegansko, pa se ne govori. Na ta način se med prebivalstvom širijo netočne informacije in morda celo strah, kar pa ima lahko tudi negativne posledice, še posebej, če starši zaradi strahu pred nerazumevanjem svoje otroke neradi peljejo k zdravniku. Dejstvo je, da je veganstvo v porastu, torej bo tudi vedno več otrok veganov. Zato pozdravljam dialog in izobraževanje prebivalstva tudi glede veganske prehrane, prav tako si želim, da bi stroka še bolj aktivno pomagala staršem pri premisleku o najbolj optimalni veganski prehrani zanje in za njihove otroke. Tudi velike nutricionistične zveze, kot so ameriška, kanadska in avstralska, potrjujejo, da je veganska prehrana primerna za vsa življenjska obdobja, torej tudi za nosečnice, doječe matere in otroke. Seveda tudi vegani zbolimo in umremo. V nobenem izmed primerov bolnih otrok, ki so se v zadnjih letih znašli na poročilih, pa ni bilo krivo veganstvo. Šlo je za izkrivljanje resnice, pogosto celo sploh ne gre za veganske starše.”
> Koliko mislite, da so učinkovite agresivne kampanje, kakršne so se pojavile pred leti s prašičjimi glavami? Marsikdo je bil zgrožen. Ljudje smo dvolični - nočemo videti, kaj se resnično dogaja v klavnicah, laboratorijih ...
“Nekatere bodo kruti prizori iz klavnic ali laboratorijev morda odvrnili, nekaterim drugim pa bodo spremenili življenje. A zatiskanje oči še ne pomeni tudi, da človek ni odgovoren ali da žrtve ne obstajajo. Vsakdo je odgovoren za svoje odločitve, pa čeprav se njihovih posledic morda ne zavedamo. Zato se mi zdi predvsem nujno pokazati pravo resnico izkoriščanja živali, ki je tako varno skrita pred našimi očmi. To, da jih jemo in se oblačimo v nekatere živali, druge pa varujemo in rešujemo iz neprimernih razmer, je nekaj, kar je kulturno pogojeno, ni pa nujno, naravno in normalno. Smo žrtve karnizma, torej sistema prepričanj, ki nam omogoča jesti in uporabljati nekatere živali, medtem ko druge sprejemamo kot člane družine ali spoštujemo kot prebivalce divjine. Vprašanje, ki bi si ga moral zastaviti vsakdo, je: če ni prav vkleniti, molsti, ubiti in pojesti psa, zakaj bi torej bilo prav enako storiti s pujsom, kravo ali piščancem, ki so tudi čuteča in inteligentna bitja?”
> Gandhi je dejal, da je veličino in moralni napredek naroda moč ocenjevati po načinu ravnanja z živalmi. Kje smo pri nas dandanes?
“Že uspeh pobude za ukinitev poskusov na živalih in nedavna prepoved reje živali za krzno pri nas sta dokaz, da slovenski državljani premoremo dokaj visok etični čut do nekaterih živali in da ob trpljenju ne ostajamo ravnodušni. Zavedati pa se moramo, da večina žrtev naše družbe ostaja skrita - za trdno zaprtimi vrati laboratorijev, za zidovi farm in klavnic. Teh živali ne vidimo skoraj nikoli, dokler so še žive, njihova razkosana telesa pa so razpostavljena po policah trgovin in zrejo v nas skozi izložbena okna, z vseh strani pa nas reklamna sporočila vabijo, naj kupimo izdelke živalskega izvora. Samo v Sloveniji za prehrano ljudi na leto umre tri milijone živali, po celem svetu pa vsaj 60 milijard kopenskih živali in vsaj še enkrat toliko vodnih. Morali bi torej vprašati žrtve našega sistema, ki si jemlje pravico zasužnjevati in ubijati druge prebivalce našega planeta, kako moralna je naša družba. Resda so vse glasnejši in vse številnejši tisti, ki zahtevajo pravice živali, in to je vsekakor razlog za optimizem, a dokler se števec žrtev prehrambne industrije na naši spletni strani veganstvo.net vrti s takšno hitrostjo, bomo težko govorili o kakšni veličini v Gandhijevem smislu.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
