Minister Mramor pa nič

“Če voziš avto, bom obdavčil cesto. Če skušaš sesti, bom obdavčil tvoj sedež. Če te preveč zebe, bom obdavčil gretje. Če boš šel na sprehod, bom obdavčil tvoje noge ...” so sredi šestdesetih let, jezni na angleško davkarijo, ki jim je pobrala skoraj ves prihodek, v pesmi Taxman (v prostem prevodu dacar), zapisali legendarni Beatli.

Nekoliko pozneje je Gordon Kahl, kmet iz Severne Dakote in vojni veteran, nehal plačevati davke. S trditvami, da so davki nelegalni, ker ameriška vlada deluje pod vplivom komunističnega Manifesta in s tem krši njegova verska načela, je k davčni nepokorščini pozival tudi ostale. Njegova zgodba se je končala tragično - ubili so ga med poizkusom aretacije, pred tem pa je sam ustrelil dva policista. Pred kratkim pa jeZlatan Ibrahimović, z milijoni evrov poplačan nogometaš, napovedal, da bo letno plačo v izogib visoke francoske obdavčitve tistih, ki na leto zaslužijo več kot milijon evrov, doniral - samemu sebi.

Dogodki med seboj seveda niso povezani. Jasno pa kažejo na odnos posameznika - pa naj bo reven ali bogat - do plačevanja davkov.

Davki so večni nebodigatreba. Kako sicer razumeti boren uspeh javne objave imen davčnih neplačnikov, ki so bili “očrnolisteni” ravno zato, da bi sramežljivo sklonili glave in plačali davčne dolgove. Spodbuda k plačevanju skoraj milijarde evrov nepobranih davčnih obveznosti ni obrodila posebnih sadov.

Še manj dozorela pa je bila očitno najnovejša davčna reforma, ki jo je v rekordno hitrem času predstavil in umaknil aktualni finančni minister Dušan Mramor. Sam je umik reforme označil z besedami, da se je med negativnimi odzivi nanjo zvrstilo največ pomislekov na predlagane spremembe pri obdavčitvi kapitalskih dobičkov. Če gospodarstveniki kljub temu trdijo, da si želijo le razvoja, se samo po sebi postavlja vprašanje, zakaj se na reformo, ki bi med drugim omogočila tudi nagrajevanje zaposlenih iz dobička določenega podjetja (in davčne olajšave pri tem) - kar bi nedvomno pripomoglo k povečanju potrošnje in s tem dvigu gospodarske rasti -, odzvalo tako ostro in predvsem hitro.

Lastnike podjetij je seveda mogoče razumeti, da bi jim reforma, kot si jo je zamislil Mramor, mnogo več vzela kot dala. S strogo kapitalskega vidika bi to seveda držalo, saj je tudi minister zagotovil, da bi izpad prihodkov zaradi olajšav pri nagrajevanju zaposlenih v proračunu zagotovili z ukinjanjem nekaterih ugodnosti podjetjem.

Odziv gospodarstva je še toliko bolj nenavaden, če si podrobneje ogledamo, kje bi Mramor jemal. Med drugim bi reforma okrnila olajšave podjetij za donacije političnim strankam (!) in prepolovila olajšave za vlaganja v raziskave in razvoj. Res je, da Slovenija slednje morda potrebuje še najbolj od vsega in resničen poklon vsem podjetjem, ki v raziskovanje in razvoj še vlagajo denar.

A hkrati bi bilo smiselno preveriti tudi upravičenost do olajšav pri teh vlaganjih, vsaj pri tistih podjetjih, kjer je denar izpuhtel v vse druge kraje prej kot v raziskave in razvoj. (Žal se je treba tu znova ustaviti pri tajkunih, ali, če hočete, tistih, ki so državo ogoljufali. Gospodarstvo se bo moralo slej kot prej sprijazniti, da je imelo v svojih vrstah tudi gnila jabolka, in se o tem jasno izreči.)

K temu pritrjujejo tudi izsledki poročila o razvoju iz izvajanja Strategije razvoja Slovenije 2005-2013, kjer je pristojno ministrstvo zapisalo, da “Slovenija ni uspešna pri doseganju ključnih ciljev na gospodarskem, socialnem in okoljskem področju”. In to velikim vložkom v raziskave in razvoj navkljub.

Kako torej urediti slovenske davke, da bo enkrat za vselej prav vsaj večini in da bo država resnično deležna razvoja, ki si ga vsi tako želimo?

Do Pikketyjevega univerzalnega svetovnega progresivnega davka na premoženje in dediščino smo Slovenci (in tudi svet) najbrž tako daleč kot potovanju na Mars. Za vse vmesne etape oblikovanja davčnih reform pa se že tako zdi, da so šle bolj v prid kapitalu kot delavcu, saj se že skoraj desetletje bolj ali manj znižujejo davki na kapital in visoke dohodke (ukinitev dveh dohodninskih razredov, znižan davek na dobiček, ukinjen davek na izplačane plače, nižja stopnja davka na dobiček podjetij, gospodarstvo pa si želi tudi uvedbe socialne kapice).

Kahlovih in Ibrahimovićevih potez se zaenkrat velja izogibati. Ne le iz moralnih razlogov, pač pa preprosto zato, ker neplačevanje davkov (v poštenih državah) dejansko pomeni hkrati tudi manj javnega zdravstva, šolstva, infrastrukture ...

Zato je toliko pomembneje, da svoje povedo in najdejo enakomerno zadovoljivo rešitev vsi tisti, ki jih davki zadevajo - od sindikatov, zaposlenih do lastnikov podjetij in gospodarstvenikov. Ne pa tako, da ima besedo le gospodarstvo. Minister Mramor pa nič.

TINA M. VALENČIČ