“Minuta” se izteka - zadnja še: o glagolu

Tako me je, ne prav s temi besedami, večkrat vprašal marsikdo od vas, spoštovane bralke in bralci, skozi vsa leta od junija 2008, kolikor že trajajo naša razmišljanja o jeziku. A se nikoli nismo zaustavili pri glagolu. Dohitimo zamujeno vsaj sedaj, ko je Minuta na izteku.

V slovenščini, ki je z vseh vidikov do popolnosti razvita, je glagol res najpomembnejša besedna vrsta. Močnejši je kot samostalnik. To se na zunaj vidi že po tem, da ima naš glagol neprimerno več slovničnih oblik (npr. spregatev, štiri čase, več naklonov, več načinov itd.) v primerjavi s samostalnikom, ki pozna samo sklanjatev.

Teh jezikovnih posebnosti sva se večkrat dotaknila s Tonetom Pavčkom v njegovi Seči nad Sečoveljskimi solinami. Tudi takrat, pred petimi leti, ko sva se pogovarjala o tem, kako urediti knjigo Univerza na Primorskem v zgodovinskem jedru mesta Koper, ki naj bi bila kljub znanstveni vsebini vabljiva tudi nestrokovnim bralcem.

“Predvsem se je potrebno pri taki knjigi izogibati kopicam samostalnikov, ki so zadnje čase vedno bolj pogosti v znanstveni, novinarski, govorniški in vsaki drugi slovenščini, namesto da bi čim več uporabljali glagole. Naš jezik je jezik glagola. Izvor našega okornega jezikovnega izražanja je tudi v kopičenju samostalnikov, to je v samostalniškem slogu,” je takoj pokazal eno izmed gnezd, v katerem se redi trdota našega današnjega jezikovnega sloga.

Kot primer, da je slog njegovih verzov glagolski, ne samostalniški, sem mu omenil dve njegovi pesmi: Glagoli in Še enkrat glagoli. V prvi, dolgi dvanajst verzov, je uporabil šestnajst glagolov: misliti (dvakrat), domisliti, žvečiti, rušiti, rvati, zbrati, rasti, zasloniti, sršati, biti, ljubiti, odstopiti, plavati (dvakrat) in nesti. V drugi, obsegajoči šestintrideset kratkih, večkrat le enobesednih verzov, pa ima enaindvajset glagolov. A bolj kot njegovi lastni glagoli, ki mi jih je sicer takoj naštel na pamet, so ga navdušili glagoli Otona Župančiča v optimistični pesmi Prebujenje:

Mi pa pod njimi se bijemo, vijemo,

sijemo, gasnemo,

škodimo, hasnemo,

v kupe medu in otrova si lijemo,

prostor vesoljni z željami prepletamo,

večnost v trenutek begoten ugnetamo,

z duhom za zadnjimi zvezdami grabimo,

grozo izzivamo, v dušo jo vabimo,

vriskamo, jočemo -

hočemo, hočemo.

S šestnajstimi glagoli, ki so nanizani v desetih verzih, je Župančič prikazal brezmejno zagnanost in razgibanost človeka, ki hoče s pomočjo znanosti, umetnosti, filozofije, dela in umnega gospodarjenja doseči vse, kar je le mogoče. Glagol namreč slika gibanje, delovanje, spreminjanje, medtem ko samostalnik upodablja mirovanje, negibno stanje, togo vztrajanje na mestu.

Slog, v katerem je nakopičenih mnogo samostalnikov in mu zato pravimo samostalniški, ne riše naglega hitenja, kot ga Župančičevi glagoli, ampak niza gola dejstva, opisuje suho stvarnost, življenje, ki miruje in ga s tujko označujemo kot statično. Primer take nepremičnosti nam ponuja Srečko Kosovel v tesnobni pesmi Slutnja:

Polja.

Podrtija ob cesti.

Tema.

Tišina bolesti.

V dalji

okno svetló.

Kdo?

Senca na njem.

Nekdo gleda za menoj,

z menoj nepokoj

in slutnja smrti.

Z dvanajstimi samostalniki v enajstih verzih in z enim samim glagolom (gleda) je Kosovel upodobil potovanje, ki je žalostno, ker za popotnikom z osvetljenega okna gleda senca smrt.

Primera glagolskega sloga iz Župančiča in samostalniškega sloga iz Kosovela spadata v poezijo. Povsem drugačna pa je slika teh dveh slogov v vsakdanjem sporazumevanju, v poljudnih zapisih, časopisnih člankih, javnih govorih, razpravljanju na okroglih mizah, v publicističnem, esejističnem in znanstvenem pisanju. Na teh področjih samostalniški slog pomeni nizanje dejstev iz življenja, brez njihovega vzročno-posledičnega, časovnega, sklepalnega in drugega povezovanja. Glagolski slog pa, nasprotno, pomeni, da dejstva povezujemo glede na vzrok, namen, posledice, čas itd.

Najbolje oboje ponazarjajo primeri, vzeti iz časopisov:

> Samostalniško: “S ciljem hitrejšega izboljšanja medsebojnih odnosov v podjetju je bilo v upravi načrtovano sprejetje sklepa ...” - Glagolsko (boljše): “Da bi se hitreje izboljšali medsebojni odnosi v podjetju, se je uprava odločila, da sprejme sklep ...”

> Samostalniško: “Po prejetih neugodnih rezultatih opravljene ankete zavoda za raziskovanje javnega mnenja je predsednik stranke prebledel ...” - Glagolsko (boljše): “Ko je predsednik stranke prejel neugodne rezultate iz ankete, ki jo je opravil zavod za raziskovanje javnega mnenja, je prebledel ...”

> Samostalniško: “Ob nezadostni prisotnosti članstva je delovno predsedstvo zaradi ohranjanja ugleda društva preložilo občni zbor ...” Glagolsko (boljše): “Ker je bilo prisotnih premalo članov, je delovno predsedstvo preložilo občni zbor, da bi društvu ohranilo ugled ...”

Iz takih pogovorov s Tonetom Pavčkom se je, zelo po njegovi zaslugi, srečno porodila kolumna Minuta, dve za boljši jezik v 7. valu. (Ni pa srečnega poroda imela knjiga Univerza na Primorskem v zgodovinskem jedru mesta Koper, ker so njeni botri in porodničarji okoli nje lomastili z nečistimi nameni in kužnimi rokami.) Minuto sem od lanskega oktobra, ko je Tone Pavček za zmerom odšel izmed nas, pisal po njegovem naročilu - in v njegov spomin. Ob najinem poslednjem srečanju v izolski bolnišnici mi je zabičal: “Jože, naj 'Minuta' ne umolkne!”

Spoštovane bralke in bralci, lepo vas pozdravljam!

JOŽE HOČEVAR