Mira Ličen Krmpotić: Le pesek smo, a kljub temu unikati

Vsepovsod barve. V njih pleše svetloba. Luč.

Luč v umetnost Mire Ličen Krmpotić - akademskeslikarke in magistre restavratorstva, ki je lani za svoj opus prejela stanovsko nagrado Združenja društev slovenskih likovnih umetnikov, pred kratkim pa so ji podelili tudi zlati grb Občine Piran - ne vstopa od zunaj. Na platna, steklene objekte, akvarele in opremo sakralnih prostorov, se zliva iz avtoričine notranjosti. “Umetnost enačim z iskanjem Absolutnega. Sama jo razumem kot harmoničen splet lepote, dobrote, ljubezni in resnice. Holisti bi rekli, da je človek Eno, da je celota, sestavljena iz različnih koščkov, tudi takšnih, ki jih morda sploh ne zaznamo oziroma se jih racionalno ne zavedamo. Mislim, da je največji izziv za vsakega od nas, kako osmisliti lastno bivanje. Težava, s katero se pri tem soočamo, pa je tudi to, kako izraziti Luč, ki jo nosimo v sebi. V tem svojem iskanju mnogokrat prav na tej točki pademo.”

Kot pravi, je tudi sama večkrat padla. In v takšnih trenutkih se je spraševala, raziskovala in iskala. In slikala. Odločilnih točk na ustvarjalni poti umetnice, ki živi in dela v Piranu, je precej, posebej prelomni pa sta bili vsaj dve. Ko je bila stara pet let in je s starši še živela v rojstnem Pulju, jo je očaral prizor, ki ga je uzrla med igro. “Stanovali smo v bližini Arene in mama nas je večkrat peljala v bližnji park. Nekega dne je tam svoje stojalo postavil nek slikar. Še zdaj se spomnim, kako me je prevzelo, ko sem ga videla: vame se je naselil nek čisto poseben mir. Ko je mešal barve in jih v zamahih nanašal na platno, se mi je zdelo, da delam z njim. Precej nenavaden občutek je bil; kot da bi šla v neko blaženost, zasanjanost.”

Leta 1967 spozna duhovnost edinosti in Chiaro Lubich, ustanoviteljico Gibanja fokolarov. To je zaznamovalo vsa polja njenega življenja, tudi umetnost. Mira Ličen Krmpotić sodi med najvidnejše predstavnike slovenskega sakralnega slikarstva. Umetnostna zgodovinarka in kustosinja Obalnih galerij Nives Marvin je o njeni umetnosti med drugim zapisala: “Likovni opus Mire Ličen Krmpotić je globoko iskrena pripoved in izpoved osebnih življenjskih izkustev, velikokrat nepredvidljivih in tudi nepomembnih v širnem univerzumu. Ta intimno senzibilna, poduhovljena in kontemplativna metaforična govorica nam je dana v presojo: lahko jo sprejmemo in podoživimo kot lastno osebno izkušnjo ali kot univerzalno izpoved ali kot estetsko dražljivo doživetje. Vsekakor nas ne pušča indiferentne.”

> Kaj je leta 1967 pravzaprav vstopilo v vaše slikarstvo?

“Srečanje z idejami Chiare Lubich ni bilo prelomno le za moje slikarstvo, marveč je zaznamovalo vse moje življenje. Odraščala sem v času Beatlesov in mladinskih protestov. Imela sem občutek, da vsi - morda se mi to zdi, ker sem bila takrat pač mlada - tako ognjevito iščemo, odkrivamo. Da hočemo razkriti, zakaj smo tu, čemu smo poslani, zakaj živimo. V svojem iskanju sem prišla v stik z ljudmi, ki so me povabili v Rim, kjer sem spoznala Chiaro Lubich in njeno duhovnost. Takrat sem dobila odgovor na svoje iskanje.”

> Kako se je glasil?

“Da je največja vseh vrednot Ljubezen. Morda je res slišati klišejsko, a to je bilo zame takrat odkritje, spoznanje, s katerim hodim skozi življenje. Za kristjane je najstrašnejša in najmočnejša bolečina ta, ki jo je Jezus prestal na križu. Ujeta je v Jezusovem kriku 'Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil'. Iz spoznanja, da kljub zapuščenosti, samoti in bolečini, pride Vstajenje, kristjani gradimo upanje in svojo vero. Ni važno kolikokrat si padel, šteje to, kolikokrat si vstal, se odločil začeti znova oziroma nadaljevati svoje življenje. In za to je odločilna prav moč ljubezni.”

> Je takšno spoznanje vselej lahka popotnica?

“Ne, seveda ni. V določenih življenjskih trenutkih, še zlasti takrat, ko je hudo in težko, ko si zlomljen, se človeku zazdi, da je to nekaj tako utopičnega, da ni uresničljivo. A v takšnih trenutkih obenem tudi spoznaš, da je pravzaprav le Ljubezen tista, ki lahko premaga Temo. Nič drugega je ne more. Nič drugega je ne more in to spoznanje mi daje mir.”

> Lahko bi rekli, da umetnost poganja pravzaprav človekova želja po preseganju lastne minljivosti. Od kod v vašem slikarstvu toliko luči?

“Ko delam, vzpostavljam v sebi nek red, harmonijo. Vtis imam, da mi je bilo v življenju marsikakšno spoznanje podarjeno; da sem sicer začela brskati, iskati, a so se mi stvari potem razprle same od sebe. Povedati želim, da si vseh spoznanj nisem zaslužila sama in to občutim kot poseben dar. Težko bi rekla, da je v mojem slikarstvu kaj racionalnega - to počnem instinktivno, prepustim se notranjemu vzgibu. Vprašanje je, koliko je moja umetnost v skladu s sodobnimi likovnimi tokovi, a to me pravzaprav niti ne zanima. Ko sliko končam, se mi zdi pomembno, da sem mirna, v sozvočju sama s seboj.”

> Koliko duha sedanjosti, tega našega časa, je na vaših slikah?

“Meni se zdi, da veliko. Bolj ko so zunanje okoliščine krute, bolj sem prepričana, da moram energijo vložiti v to, da bi dala drugim Luč. Ne znam govoriti, ne znam prepričevati z besedami, kot politik zagotovo ne bi bila uspešna. To, v kar verjamem, vnašam v svoje delo. V mrkih, turobnih, težkih časih, imamo vsi ljudje, a zdi se mi, da še posebej umetniki, večjo odgovornost. Mislim, da moramo prav zaradi družbenih razmer v katerih živimo, svoje odgovore nanje še toliko bolj premisliti, preveriti in jih šele potem posredovati okolici. Kot slikarka imam večkrat občutek, da sem v družbenem smislu nemočna. Da se mojega sporočila ne vidi in ne sliši, četudi relativno veliko razstavljam, torej imam precej priložnosti za javno predstavitev svojega dela.”

> Bi lahko rekli, da je osrednji motiv vašega opusa pravzaprav odkrivanje bivanjskega smisla? Koliko se zavedamo svoje lastne minljivosti?

“Mislim, da se človek racionalno dejansko lastne minljivost ne zaveda. Prav tako ne tega, kaj pravzaprav potrebuje za življenje, za svoj obstoj. Če bi se ovedli svoje zemeljskosti, potem svoje notranje, duhovne praznine ne bi polnili z materialnim. Razmere, v katerih živimo, nam poskušajo pravzaprav povedati, kje ga lomimo.”

> In kje ga lomimo?

“V tem, da dajemo prednost materialnemu, pri tem pa zanemarjamo najbolj temeljno stvar, ki je potrebna za sobivanje - medčloveške odnose. To je tisto, kar nas osmišlja in kar nas lahko konec koncev tudi osreči. Kot kristjan verjamem v dva zakona: ljubi Boga in ljubi bližnjega. Samo to šteje.”

> Kako naj si neverujoči osmisli to, naj ljubi Boga?

“Tako, da ljubi stvarstvo - vse, kar je okoli nas. Da je skrben in ljubeč do narave, do okolja, v sodobnem jeziku bi rekli, da je usmerjen ekološko. (nasmešek) Ljubiti bližnjega pomeni delovati v duhu solidarnosti in socialne pravičnosti. Če je za človeka prvenstveno, da ima, potem se ne moremo čuditi, da smo tam, kjer smo. Ta dva zakona veljata za vse, za vsakega - vsak si lahko izpraša vest - zdaj malo pridigam - koliko je bil v svojem ravnanju iskren, predvsem do sebe. Kaj pravzaprav ostane po človekovi smrti? Sama verjamem, da je edino, kar nas preseže, edino, kar pustimo za seboj, Ljubezen. In to je polnina, ne praznina.”

> V teh dneh se morda večkrat kot sicer sprašujemo po smislu bivanja. Slovenci veljamo za narod, ki porabi največ nagrobnih sveč na število prebivalcev ...

“Rekorderji smo tudi v številu samomorov.”

> Zanimiv paradoks. O čem vam govori?

“O neznosni dvojnosti. O življenju, ki ga ne moremo ogreti, ki mu ne zmoremo dati luči smisla. In o mrzlem grobu, neznosno mrzlem grobu v naši zavesti. Ki je tako zelo mrzel zaradi tega, ker onkraj njega vidimo le Nič. In nanj postavljamo sveče, lučke, da bi grele spomin, da bi morebiti uzrli še kaj drugega. Da me ne bi narobe razumeli - to, da gojimo spoštovanje do pokojnih, se mi zdi prav in lepo.”

> Kaj naj torej postavimo na mesto sveče?

“Morda spomin na najdragocenejša spoznanja, ki so nam jih naši pokojni dali. Ali pa da svoje moči vložimo v to, da bi njihova spoznanja, morda tudi kaj takega, česar niso uspeli uresničiti, poskušali živeti in uresničiti sami. Tako bi se njihova dela in misli pravzaprav nadaljevala v življenje. Si pa lahko to veliko porabo sveč pojasnimo tudi kot željo oziroma potrebo po notranji luči. Morda je sicer malce nespretno izražena. Ko grem na grobove, se počutim zelo praznično. Kot da bi šla na nek zelo poseben obisk. Prevevajo me misli o minljivosti - o tem, da smo le pesek, a ne glede na to unikati.”

> Družba, v kateri živimo, prisega na mladost, zunanji videz in lepoto. Velike probleme ima že s staranjem - smrt pa sploh odriva v kot. Kako sami gledate na to?

“To je bolezen našega časa. Ne zavedamo se, koliko mlada generacija izgublja s tem, ko potiska na rob starejše. Vso njihovo modrost in izkušnje. Smrt se dogaja izven življenja skupnosti. S tem je, kako naj se izrazim, veriga življenjskega toka na nek način prekinjena. Staranje in smrt sta v zavesti ljudi vse manj naravni ciklus in vse bolj bolezen in tabu. Menim, da mladi res veliko izgubljajo, ker niso v stiku s starejšimi in njihovimi spoznanji. Mislim, da nas bodo same okoliščine pripravile do tega, da bodo v prihodnje starejši enakopravno vključeni v družbo. Najti moramo neko pravo obliko, v kateri bodo lahko tudi tisti, ki so jim ob izteku življenjske poti pošle moči, živeli dostojno, predvsem pa vključeni v družbo. Navsezadnje so s svojim delom in življenjem družbo sooblikovali. Družba pač niso le mladi od 25 do 40 leta. Družba so vse generacije državljanov. Močni in nemočni. Brez medsebojne pomoči ne moremo naprej.”

> Kako se kot kristjanka spoprijemate z očitki, ki letijo na RKC? V zadnjih letih javnost pretresajo pričevanja o spolnih zlorabah otrok in mladostnikov, ki so jih zagrešili posvečeni, priča smo bili tudi finančnemu škandalu mariborske škofije.

“Cerkev je moralna institucija in zato od nje pričakujemo, da bodo njeni dostojanstveniki lahko vzor. Če ga polomijo, morajo za to odgovarjati, tako kot vsi drugi. Zaradi napak, ki jih dela Cerkev pa moja vera ni nič manjša. Morebiti je še večja, saj se mi zdi, da mora biti prav zaradi takšnih napak moje osebno življenje še bolj pravilno. Ob stvareh, ki niso pravične in moralno sporne, sem ogorčena, ne glede na to, kdo jih naredi - laik ali cerkveni dostojanstvenik. Če so bile storjene napake, jih je treba popraviti. Je pa narobe, če se napake Cerkve zlorablja v politične namene. Mislim, da je naš čas to presegel. Vsi smo na istem vlaku.”

>> V 80. letih, torej v prejšnjem režimu, ste začeli s sakralnimi cikli. Ste imeli zaradi tega kdaj težave?

“Ne, nobenih težav nisem imela. Vsaj opazila jih nisem. Večkrat si mislim, da je mogoče, da ničesar takšnega nisem zaznala, ker se v to nisem poglabljala, še pomislila nisem na kaj takega. Zdi se mi, da smo ljudje velikokrat oziroma prevečkrat žrtve lastnih predstav in predsodkov oziroma samocenzur. Veste, jaz svojega slikarstva nikoli nisem čutila kot religioznega. Meni se vsako umetniško delo zdi sakralno, kajti če govori o kategorijah, ki človeka presegajo, je na nek način sveto. Tudi odziv na moje takratne razstave je bil dober - predvsem iz laičnih krogov.”

> Kako naj človek obrani svojo svobodo?

“S starši sem večkrat prihajala v konflikt, saj sta me hotela na nek način obvarovati. Videla oziroma slutila sta, da silim na pot, ki ni lahka in da se jo tudi lotevam tako, da utegne biti naporna in boleča. Živela sem tako, kot sem čutila in staršem sem hvaležna za to, da sta mi omogočila lastne odločitve, torej svobodno izbiro. Mislim, da prav to občutje človeku nakloni izkušnjo ljubezni.

> Pod vašimi prsti so v novo življenje stopile številne slike, freske, plastike, stropi, štukature, ne le po Primorskem, marveč tudi drugod. Kako se kot ustvarjalka spoprijemate s tem svojim “dvojnim življenjem”?

“Pri slikarstvu gre za mojo izpoved, za nadaljevanje nečesa, kar je v meni. Pri restavriranju pa gre v nekem smislu prav tako za ohranjanje torej za omogočanje nadaljevanja. Le da je to malce drugačno. (nasmešek) Tu ne gre za kontinuiteto avtorske izpovedi, ampak za nadaljevanje verige. Za ohranjanje kulturne, umetniške in arhitekturne dediščine, ki so nam jo zapustili predniki. Gre za zavedanje, za sprejemanje odgovornosti, pravzaprav - mi smo tisti, ki lahko dediščino naših prednikov ohranimo in posredujemo našim potomcem.”

> Je družba po vaši oceni do dediščine pozorna?

“Velikokrat se mi zdi, da sem se restavratorstva lotila zaradi lastnega ogorčenja. Želela sem prispevati za to, da se pomembna obeležja, ki so obenem tudi dediščina, ohranijo. Ni dovolj reči, da ljudi ne briga, če se pred njihovimi očmi kulturni spomenik seseda in tone v nepovratno izgubo. Ker sem imela ustrezno osnovno izobrazbo, torej diplomo na Akademiji za likovno umetnost, sem se odločila posvetiti se še temu. Želela sem konkretno prispevati k temu, da se dediščina ohranja.”

> S čim imamo glede dediščine največje težave?

“V prepoznavanju. Velikokrat rušimo kaj, kar bi morali obnoviti, obnavljamo pa tisto, kar nima velikega smisla, kar bi bilo bolj pametno zrušiti. Mnogokrat se mi zdi, da sem v svojem opozarjanju, kaj bi bilo treba narediti, kaj je bilo narejeno prav in kaj ne, prestroga. A moj prispevek je tudi v temu, da opozarjam. Mislim, da dediščini ne posvečamo dovolj pozornosti. Velikokrat se kot restavratorka počutim nemočna.

> Kakšen odnos imamo do dediščine?

“To je kompleksno vprašanje. Zdi se mi izjemno pomembno in dobro, da je v zadnjih dveh desetletjih tudi na področju ohranjanja dediščine zelo velik in opazen prispevek ljubiteljskih skupin. Paziti pa je treba, da ne spregledajo strokovnih stališč.”

> Kaj pa država?

“Tu je malo manj dobro. Mislim, da so institucije, zadolžene za ohranjanje dediščine v času, ko živimo v samostojni državi, nekoliko izgubile kompas.”

> V kakšnem smislu?

“Tudi za to, ker tisti, ki so zadolženi za ohranjanje dediščine, izgubljajo zagon in energijo. Mislim, da se politika ne zaveda, kakšno napako dela na tem področju. Pred dvajsetimi leti je bilo to področje bolj urejeno, v institucijah pa je bilo glede tega več zagnanosti.”

> Gre torej tudi tu za preveč zapleteno državo, za preveč birokracije?

“Prav gotovo. Meni se zdi problematično, če mora restavrator posvetiti glavnino časa pregovarjanju o pomenu varovanja določenega spomenika. Rezultat tega je, da utemeljevanje postopka na papirju pogoltne čas, ki je namenjen reševanju spomenika oziroma posegom na terenu. Na tem področju bi morali ubrati pristope, ki bi spomenik postavili na prvo mesto.”

> Koliko lahko spomeniško-varstvena stroka, sploh še drži jez, ki ga preko politike, lokalne in državne, uveljavlja kapital?

“V stroki se moči kapitala, marsikdaj tudi premoči kapitala, ki želi uveljaviti svoje interese, zavedamo. In smo velikokrat nemočni. Lahko opozarjamo, dajemo strokovne ocene - to so tudi naše pristojnosti. A te stvari malokdaj padejo na plodna tla, strokovnjaki smo pa največkrat razumljeni kot ovira na poti, ne kot sogovorniki. Vam dam primer: fasadni del Pretorske palače, torej tisti del, ki gleda na Titov trg, je restavriran, prav tako tudi notranjščina. A za Pretorsko palačo se skriva povsem zanemarjen del - tam je kompleks gotskih stavb, ki je še dovolj dobro ohranjen, da ga bi bilo smiselno obnoviti. Pa se nič ne zgodi. Vsakokrat, ko grem mimo, me zaboli srce. Patriarhov stolp je tudi tak primer - navsezadnje gre za objekte, ki so oziroma bi z obnovo postali turistično izjemno zanimivi.”

> Zakaj se po vašem mnenju nič ne zgodi?

“Mislim, da zato, ker med politiko, kapitalom in stroko ni pravega dialoga. Delati je treba skupaj, če tega ne bomo počeli, bo edini rezultat vsega skupaj nepopravljiva škoda.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

Ptujski Križev pot, 1988

Mira Ličen Krmpotić

Drevo življenja, 1997