Miroljubno želijo do svoje države

Pred poslopjem ni ne novinarjev niti policistov. Vrata mi odpre mosso, pripadnik katalonske policije, ki je zadolžen za varnost, pozdravi pa me bradati Josep Maria Matamala, ki Carlesa Puigdemonta spremlja vse od časa, ko je odšel v Belgijo. Katalonski policisti, mossos, ki skrbijo za njegovo varnost, to počnejo v prostem času. Obiskovalce sprejema v veliki dnevni sobi v pritličju ob kuhinji, spalnice pa so v gornjem nadstropju. Dnevna soba je okrašena s posterji katalonskega osamosvojitvenega procesa, na mizi pa je veliko knjig, med drugim Mi Baski, veliki baskovski zgodovinski atlas. Na polici sta tudi dve električni kitari, eden Puigdemontovih konjičkov. Sam redko zapušča hišo, saj je bil vedno velik ljubitelj doma. Vsi v hiši skrbijo za gospodinjska opravila, sam pa najraje kuha. To opravilo je edini čas v dnevu, ko tudi počiva. V hiši z njim bivajo trije sodelavci.

Carlesa Puigdemonta je obiskal in se z njim pogovarjal Martxelo Otamendi, urednik baskovskega dnevnika Berria, 6. novembra pa so intervju z njim objavili vsi manjšinski dnevniki v Evropi, tudi Primorski dnevnik. Pogovarjala sta se 31. oktobra, preden je tožilstvo sporočilo zahtevke za visoke kazni aretiranih katalonskih politikov. Intervju smo za objavo v Primorskih novicah priredili po prevodu Bojana Brezigarja.

“Španska vlada v zvezi s katalonsko krizo ni ravnala odgovorno in je ni jemala resno; delovala je nedemokratično.”

Leto je naokrog, odkar ste zapustili Katalonijo. Kako gledate na dogajanja po tem času?

“Nič še ni dorečeno, dogodki se nizajo in prezgodaj je, da bi podajal kakršne koli zgodovinske ocene.”

Vendar si prizadevate, da bi ustalili stanje ...

“Seveda. V preteklosti smo delali napake, v zadnjem letu pa smo dozoreli. 1. oktober, dan referenduma o samoodločbi Katalonije in 27. oktober, razglasitev neodvisne katalonske republike, sta ključna datuma. Seveda ti odločitvi še vedno veljata in nam dajeta moč. Začeli smo proces, kakršnega dotlej še nikoli nikjer niso začeli.”

“Na ulicah je velika enotnost, ljudje jo terjajo tudi od nas. Kdor koli bi rušil enotnost, bo moral prevzeti odgovornost za svojo odločitev.”

Bilo pa je veliko dvomov.

“Da, bili so, ker česa takega niso nikoli nikjer naredili in nismo mogli ničesar napovedovati. Nekatere dvome bomo lahko razjasnili šele s časom.”

Česa ste se naučili?

“Da Španija vara.”

Kako to mislite?

“Španska vlada v zvezi s katalonsko krizo ni ravnala odgovorno in je ni jemala resno; delovala je nedemokratično. Mislili smo, da se bo država obnašala bolj demokratično, glede na to, da živimo v času, ko je v veljavi španska ustava, je Španija del Evrope. Ugotovili smo, da so na oblasti še vedno posamezniki, ki želijo ustavno krizo rešiti z avtoritarnostjo in s silo. V prihodnje bomo vedeli, da španskim voditeljem ni mogoče verjeti. Do rešitve bo moralo priti z mednarodno mediacijo.”

Kaj ste dobro naredili?

“Veliko zadev. Veliko več je bilo dobrih stvari kot slabih. Katalonija je danes politična entiteta, politični dejavnik, je na evropskem dnevnem redu, je dobro poznana v svetu. V preteklosti tega ni bilo.”

In kaj še?

“Katalonsko revolucijo smo izpeljali na sodoben način. Razprava o organizaciji družbe, ki poteka, pa je inovativna, horizontalna in ne odraža okvirjev nacionalizmov 20. stoletja.”

Kako so vse to sprejeli državljani?

“Naš proces v veliki meri pripada državljanom. Tisoči in tisoči so se intimno odločili za neodvisnost; pri velikem številu je ta odločitev dozorela že poleti 2010, po odločitvi španskega ustavnega sodišča, ki je zavrnilo statut. Številni ljudje so takrat rekli: 'Dovolj je dovolj'.”

Ali ste tako postali model za druge narode brez lastne države?

“Da, natanko tako, ker želimo svojo doseči miroljubno. To je novost. In poleg tega, ker prenavljamo koncept pravice do samoodločbe. Ta pravica ne more biti samo za dekolonizacijo, čeprav je bila v zgodovini zaradi nje vzpostavljena. Zdaj morajo imeti prednost tisti narodi, ki želijo samostojnost doseči po miroljubni poti.”

To ne bo zelo lahko ...

“Če si gverila in si odgovoren za smrt tisočev ljudi, imaš mednarodno potrditev, da sedeš k pogajalski mizi in se pogajaš. Če si miroljuben narod, čeprav tudi zelo številčen, pa te prezirajo.”

Ali ste, ko ste šli na Finsko, pričakovali, da bo špansko vrhovno sodišče izdalo za vas mednarodni zaporni nalog?

“Še prej sem šel na Dansko in dan, preden sem odpotoval, je vrhovno sodišče napovedalo, da bo izdalo evropski zaporni nalog, ampak tega ni naredilo. Imeli smo seznam držav, kjer naj bi bili varni.”

Boste šli v Francijo?

“Ne, ne bom. Francija in Španija imata poseben sporazum in bolje je, da ne tvegam.”

Torej se ne zanašate več na evropsko diplomacijo ...

“Tako je, saj ni posegla takrat, ko bi morala. Vendar je v evropskih državah v zadnjem letu dozorela drugačna perspektiva pogledov na dogajanja v Kataloniji. Ne gre več samo samo za tisto, kar jim Španija pove. Če želimo doseči priznanje, morajo najprej vedeti, kakšno je stanje in zdaj smo v fazi, ko seznanjamo o tem, kar se res dogaja.”

Jasno je, da so med obema največjima katalonskima strankama neodvisnosti veliki nesporazumi. Kako se s tem ukvarjate?

“Katalonija ni izvzeta iz sveta s sektaškim genom. Veliko sem si prizadeval za dosego sporazuma za neodvisnost znotraj celotne skupnosti.”

Vendar se to še in še dogaja.

“Biti moramo razumevajoči do strank in posameznikov, ker preživljajo zelo težko obdobje. Voditelji strank so v zaporu in v izgnanstvu, kar vodi k objektivnim težavam in tudi k napakam.”

H katerim napakam?

“Opuščanje enotnosti v konfliktu neizogibno vodi v šibkost. Biti moramo zelo previdni, dokler ne vemo, kakšno kazen bo sodišče določilo, če želimo preprečiti delitve znotraj našega tabora. Na ulicah je velika enotnost, ljudje jo terjajo tudi od nas. Kdor koli bi rušil enotnost, bo moral prevzeti odgovornost za svojo odločitev.”

Taktični cilj španske države pa je bil in še vedno je, da bi vi izgubili parlamentarno večino, mar ne?

“Absolutno. Prav to so imeli v mislih, ko so razpisali volitve za 21. december. Vendar je naklep spodletel, ker smo kljubovali močnim pritiskom in pridobili še 100.000 novih glasov.”

Ali je 47-odstotna podpora neodvisnosti najvišja meja?

“Ne, daleč tega. Pot je še dolga.”

Je sodni postopek močno vplival na politično stanje?

“Proces bo političen. Vsi bodo delovali v skladu s to logiko. Koordinacija pa je zelo težka, ker so nekateri ljudje v zaporu, drugi pa v izgnanstvu.”

Ali namerava država uporabiti proces za razbitje vaše enotnosti?

“Seveda, to je bil vedno njen namen.”

Ali pričakujete, da bo tožilec, ko bo proces pri koncu, zmanjšal svoje zahtevke kazni?

“Obstaja celovita strategija, da bi ljudje verjeli, da je nizka kazen nekakšno darilo. Na to je treba biti pozoren. Ne bomo sprejeli ničesar razen oprostitve. Ponujali bodo mnogo korenčkov, vendar jim ne moremo zaupati. Ali bodo tisti, ki so pred letom odobravali obtožbo upora, zdaj dejali, da ni bilo nobenega upora?”

Obsodba bi še bolj oddaljila dogovor, kajne?

“Mi želimo dogovor, ker smo odrasli, ampak če oni še vedno počnejo, kar so počeli doslej ...”

Ali vidite kakšno tveganje, da bi se podporniki neodvisnosti umaknili, če cilj ne bo dosežen dovolj hitro?

“Ne, ne vidim ga. Ni alternative, živeli bi v slabši državi, če bi opustili neodvisnost.”

In Sanchez, novi predsednik španske vlade?

“Nima projektov ne glede Katalonije in niti glede Španije. Glede kočljivih vprašanj ne vidim nobenih mogočih sprememb.”

Svet republike je nov izziv, kajne?

“Ta izziv se je porodil že pred veliko časa, preložen je bil zaradi dogodkov v Nemčiji. Namen je, da to postane javna institucija, ki bi delala in sporočala stvari, ki jih v Kataloniji ni mogoče narediti in o katerih ni dovoljeno govoriti; vse z namenom, da se doseže neodvisnost. V začetku bi ga sestavljali samo člani parlamenta, 8. decembra pa bomo na množični skupščini izvoljenih predstavnikov v Belgiji predstavili in obrazložili drugo fazo.”