“Mislim, da je 80 odstotkov gejev imelo kdaj spolne odnose z žensko - in to uspešne!”

>Prevajalec Rimbauda, Geneta, Foucaulta in drugih “porednih dečkov”, kot jih sam imenuje, je rasel v kleni kraški družini, kjer se o osebnih zadevah ni govorilo in o njih še danes z najbližjimi ne razpravlja, niti s svojim že odraslim sinom. Jih pa zato izpoveduje v poeziji, ki je med drugim leta 2003 prejela Jenkovo nagrado.

> Začniva s Trstom, kjer ste nedavno predstavili prevod romana Zgubljena zgodba. Presenetili ste namreč, ko ste na vprašanje iz občinstva odgovorili, da so razmere pri nas za istospolno usmerjene slabše kot pred osamosvojitvijo. Z vidika Italijana, ki mu zakonodaja ne dovoljuje niti registracije istospolne partnerske zveze, je Slovenija najbrž obljubljena dežela ...

“To je zelo kompleksno vprašanje. V drugi polovici osemdesetih, ko sem prišel v stik z GLBT (mednarodno uveljavljena kratica za populacijo gejev, lezbijk, biseksualcev in transseksualci, op. a), se je socializem poslavljal. V prvi polovici devetdesetih, ko se je šele pojavil, pa je tako imenovani večstrankarski sistem skušal biti še prijazen. Menim, da je bilo to desetletno obdobje eno najbolj liberalnih obdobij v slovenski družbi. Oba politična sistema sta bila zelo dojemljiva do vsega mogočega, in če si takrat koga zmerjal s pedrom ali odklanjal homoseksualnost, si izpadel primitivec. V prvih letih demokracije nam je bila tudi vsa politična elita zelo naklonjena. Spominjam se, da smo takrat delali nekakšno deklaracijo in smo jo nosili podpisovati vsem političnim strankam. Takrat ni bilo nasprotovanja, da bi, denimo, kdo hujskal v parlamentu ali pa celo žalil homoseksualce.”

> Kdaj se je začelo?

“Šele kasneje. Na eni strani zato, ker je Cerkev, ki je prej 40 let morala molčati, zdaj prišla do veljave, se razcvetela, nihče je ni brzdal in je dobila izredno moč, tako v politiki kot v medijih. Nabrala si je kapital, tako da je tudi z njim prepredena, in ima zato moč, da lahko producira določena mnenja, in tudi prostor, da jih lahko razmnožuje. Zelo pomembno je tudi, da je s tako imenovano samostojno državo sčasoma prebivalstvo pridobilo na samozavesti, ki je prej morda ni imelo, kar pa se je do neke mere tudi izrodilo v nekakšno nacionalistično konservativno domoljubno arogantnost in nasilnost. Fantje, pravzaprav najstniki, ki so pred enim letom napadli gejem prijazni lokal Open, bi leta '90 izpadli kot totalni idioti. Zdaj pa so bili v očeh vrstnikov, pa še koga drugega, junaki. To je velik problem, ki ni nastal sam od sebe. Proizvedla ga je družba ali bolje politika. Tako kot je bila politika nekako odgovorna, da ljudje leta '90 niso zmerjali pedrov kar tako počez, vsaj ne javno, tako je za današnje stanje kriva družba. Ko rečem družba, vedno mislim na tiste, ki imajo moč in oblast. Na množico vedno gledam kot na ljudi, ki samo udejanjajo, kar se naučijo od drugih. In to, kar so politiki v zvezi s homoseksualnostjo sejali tudi po parlamentu, so sedaj na tak ulični način prikazali njihovi učenci, in to je problematično. Toliko sovražnega govora … Leta 2001 sem zaradi sovražnega govora v javnih medijih kazensko ovadil dr. Ruglja. Bil je to čas, ko je vsak medij hotel imeti z njim intervju samo zato, ker je pljuval po ženskah in vseh ostalih. Ampak tedaj pojem sovražnega govora sploh ni obstajal. Tožilstvo sploh še ni vedelo, kaj bi to sploh bilo. In so zato ovadbo odklonili kot nezadostno. Danes bi bilo že drugače. Neki mehanizmi se sprožajo, a prepozno.”

>Ampak zdi se, da vsaj formalno zakonodaja nekako skuša slediti dejanskemu stanju v družbi. Bi denimo nov družinski zakon klimo bistveno spremenil? Bi imel tak vpliv?

“Debata okoli družinskega zakona, zlasti protikampanija, je izredno močna, izjemno organizirana. Spušča se tudi na različne nivoje. Tudi v šole. Zahteva ovaduštva, celo to, naj ljudje prijavljajo, kdaj ima v šolah Legibitra (nevladna organizacija, ki si prizadeva za izboljšanje položaja in odnosa do istospolno usmerjenih, op.a) svoj program v okviru izbirnih predmetov. Zadnjič smo imeli težave, ko so na ptujski gimnaziji želeli dijakom v okviru projektnega dela prikazati dva filma s Festivala gejevskega in lezbičnega filma. Težav ni bilo na šoli, ampak okrog nje, tako da se je potem celo policija odločila varovati projekcijo. To je žalostna stvarnost. Lani in letos smo imeli Festival gejevskega in lezbičnega filma v Kinoteki. Ves čas festivala je policija varovala lokacijo festivala. To Slovenijo uvršča tja nekam na sredino Afrike ali bogve katere nazadnjaške dežele. Grozljivo je, da mora policija varovati ljudi, ki želijo gledati film. Le zato, ker obstajajo na ulici ljudje, ki se jim tako omračijo možgani, da mislijo, da lahko vsakega napadajo, pretepajo, zmerjajo.”

>Od kod strah pred homoseksualci? Kaj je za našo družbo tako nepojmljivega, strašljivega?

“Mislim, da strah, tako kot vse ostalo, vedno prihaja od oblastnikov. Oblastniki proizvedejo strah in ga razširijo naokrog, potem pa načrtujejo tudi obrambo. Bistvo vsega pa je strah oblastnikov, da bi zgubili oblast. Vse se lahko zgodi tudi pod krinko demokracije ali pa ne vem pod katerim drugim imenom. Vedno pa gre za skupek ljudi, ki imajo oblast, in se jo bojijo izgubiti, zato hočejo vse določiti. In prav seksualno življenje je bilo eno tistih, ki so ga že čisto na začetku oblastniki hoteli določati in nam ga skozi zgodovino še vedno. Tudi danes. V svojem seksualnem življenju namreč nikakor nismo svobodni. Vemo, kaj lahko delamo, česa ne smemo, kje lahko in kdaj. Če to kršimo, smo lahko kaznovani. Naše seksualno življenje je disciplinirano z nekakšnimi zakoni in redom, ki so bili v različnih obdobjih in okoljih drugačni. To je zelo zapleteno.”

>Michel Foucault v Zgodovini seksualnosti (Lambda, 2010) pravi, da se je spolnost šele v 17. stoletju z viktorijansko vzgojo začelo potiskati v “območje molka” ...

“Drži, a po drugi strani Foucault tudi dokazuje, da so ravno v 19. stoletju začeli največ o tem govoriti. O tem, o čemer naj bi se molčalo, je izšlo ogromno knjig in misli. Zakaj strah pred homoseksualnostjo? Z njo so imeli težave že Grki, ki so bili nagnjeni k poveličevanju ljubezni do dečkov. Že takrat so razvili zelo jasna pravila, kdaj je ljubezen do dečkov sprejemljiva in kdaj ni. Skratka, spet je bilo vse v rokah oblastnika. Svoboden državljan v Atenah je bil moški, ženske so bile drugorazredne. Ta moški je moral biti sposoben voditi državo in se bojevati, moral je biti aktiven. Ta moški ni smel biti nikoli v pasivnem položaju, tudi seksualno ne, zato je bil lahko le v razmerju z mlajšim, nedoraslim, še ne docela pravim moškim. Ko je nekdo postal pravi moški, pa ni smel nikoli biti v razmerju, če govoriva o istem spolu, z moškim iste starosti ali pa starejšim, ker njegova vloga ni nikoli smela postati podobna ženski vlogi, sicer je bil zaničevan kot drugorazredni državljan, ki ne bi mogel odločati o državi, o njihovi demokraciji. Pravi moški ne sme biti seksualno pasiven. Če je v seksualnem življenju, mora biti vedno aktiven, kar je lahko le s tistim, ki še ni pravi moški, a obenem tudi ni več otrok. Torej je bil že v Grčiji ta razpon zelo ozek. Zanimivo je, da celoten mediteranski predel pozna tako imenovano mediteransko homoseksualnost. To pomeni, da so vsi moški kot aktivni partnerji zelo dovzetni tudi za seks s pasivnimi moškimi in sebe ne bodo nikoli imeli za homoseksualce. To velja predvsem za Italijane, Grke in celo za severnoafriške moške.”

>Ali v tem primeru sploh govorimo o homoseksualcih?

“Vprašanje homoseksualnosti se njih ne tiče. Homoseksualci so zanje tisti, ki so poženščeni in ki so v odnosu tako kot ženska, vedno pasivni, s tem drugorazredni. Celotna severna Afrika ima zakonodajo, ki homoseksualnost kaznuje. Istočasno pa je teh odnosov skoraj več kot drugje. V Italiji, v Maroku, v Tuniziji je tega ogromno. A tega se tako kot v antični Grčiji ne obravnava kot homoseksualnost. Danes se homoseksualnost vse preveč vidi le kot drugo obliko istega, večinskega sveta. Kot homoseksualni par si predstavljamo dve osebi istega spola, približno istih let, morda približno iste izobrazbe, socialnega statusa, vere, rase itd. Nekaj podobnega kot heteroseksualen par.”

> Pravite, da homoseksualci postajajo vse bolj heteroseksualni geji. Da pristajajo na heteronormativnost, torej na norme, ki veljajo znotraj heteroseksualnih parov?

“Recimo. Ampak zakaj je do tega prišlo, je poseben problem. Želim povedati, da je ta podoba para nastala šele tako, da so se leta partnerjev zbližala, kar se je zgodilo konec devetnajstega stoletja. Prej tega ni bilo. Prej je bilo grško pojmovanje, da mora biti razlika v letih velika. Podoba para, ki ga sestavljata posameznika podobnih starosti, se je razvijala v dvajsetem stoletju, vse do tako imenovane gejevsko-lezbične osvoboditve v sedemdesetih, ki je bila povezana s splošno seksualno revolucijo, s celotno idealizacijo ideje, kaj se bo v prihodnosti v družbi dogajalo, ki pa jo je dejansko prekinil pojav aidsa. Ta je zaznamoval naslednja desetletja. Sprožil je en velik revival družine in tradicije, najprej seveda pri heteroseksualcih. V sedemdesetih se namreč ni govorilo o tradiciji in družini. Takrat se ljudje niso toliko poročali, odklanjali so tradicionalno obliko družine. Mnogi so živeli v komunah. Sanjali so o lepši družbi in bili precej nastrojeni proti kapitalizmu. Aids, ki se je na zahodu najbolj širil prav med homoseksualci, je med njimi porušil idejo svobodne ljubezni in svobodnega seksa. Ostala družba ga je označila za božjo kazen umazanim pedrom. Na zahodu je dal velik zagon ideji monogamne družine, se pravi zvestobi, tradiciji, otrokom. Tudi GLBT gibanje se je nekako prilagodilo tej ideji, ki se je pojavljala desetletja in končno dobila moč. Prišlo je do idej o partnerstvu, o družini, in logično nadaljevanje tega so istospolni pari z otroki, ki so za večinsko populacijo absolutno bolj sprejemljivi kot nebrzdane GLBT seksualne orgije. Dosti bolj je bila sprejemljiva zveza dveh moških z otrokom ali pa dveh žensk z otrokom kot pa razpuščenost, ker slednja ogroža njihov sistem. Zato je GLBT gibanje tudi politično zelo premišljeno začelo poudarjati to plat, ni pa to edina podoba populacije, kar mnogi pozabljajo. Samo en del GLBT populacije ima želje ali pa jim je vcepljena zamisel para s posvojenimi otroki. Obstaja drugi tip lezbijk in gejev, ki nimajo tovrstnih želja. A aktivizem to bolj potiska v ospredje, ker je straight večini bolj domače. Slednje ne moreš prepričati, da je čisto v redu, če nekje skupaj živi trideset gejev, ki imajo vsak dan orgije. To je zanjo drug svet. Navkljub nasprotnikom je za večino taka ureditev sprejemljivejša, česar pa si pred stotimi leti noben gej ali lezbijka ne bi predstavljal. Kje neki, da bi se z nekom istega spola poročil ali imel z njim otroke! Še v sedemdesetih so zlasti na zahodu na tiste, ki so dalj časa imeli istega partnerja, gledali kot na črne ovce.”

> A homoseksualno zvezo stereotipno vendarle dojemamo kot manj stanovitno, na spolnosti temelječo, promiskuitetno. Zakaj je tako?

“To ni enostavno vprašanje, saj je povezano z vprašanjem, ali je res v naravi človeka, da živi v paru. Ali je to človeku prirojeno? Vemo, kako je s pari v živalskem svetu, kjer so vseživljenjski pari prava redkost. Če se prav spomnim stara odkritja pri ljudeh vedno govorijo o skupnem življenju, kjer pa očitno ni šlo za par in otroke, ampak za manjšo skupnost, kjer so bile stvari razdeljene in kjer ni bilo čisto jasno, ali je moški imel eno ženo ali je imelo taisto ženo več moških ali je moški imel več žena. Šele kasneje so začeli vpeljevati pravila, predvsem zato, da ne bi prihajalo do incesta, saj so se v takih razmerah pojavljale tudi bolezni. Najverjetneje je šele krščanstvo določilo eno ženo enemu možu. Gejevsko-lezbična misel nasploh izhaja iz vse te zgodovine, in tudi mi izhajamo iz teorij, ki so falocentrične, moške. Moškega so religije vedno postavljale nad žensko in mu določale, koliko jih lahko ima. Pri islamu vemo, da jih je lahko več. Torej tu ne velja ideja, da mora biti par, moški, ženska in otroci. A gejevsko-lezbična teorija si z vsem tem sploh ne more pomagati. Ko se opira na podobo para, pade pod tako imenovano heteronormativnost ali pa celo falocentrično razmišljanje in razlaganje sveta. Mislim, da se je največja osvoboditev dogajala ravno v povezavi s seksualno revolucijo, ki je bila na zahodu vsesplošna in ki je odklanjala tradicionalno družino, poroke, kapitalizem, tudi religijo, kar je bilo idealno za družbeno politično osvoboditev, svobodno ljubezen, svobodni seks. Na to še vedno gledam z nostalgijo, kot na nekaj, kar bi lahko v prihodnosti vodilo družbo, pa ne samo gejevsko in lezbično. Današnja rigidnost je vsekakor korak nazaj. Gejevska ali lezbična poroka pomeni korak naprej pa malo nazaj, a vsekakor je sprememba. Seveda se s tem tradicionalna oblika družine spremeni, a po drugi strani lahko rečemo, da je družina kot družbena enota vedno nastajala v funkciji oblastnika, nekoga, ki je potreboval ljudi, da so zanj delali.”

> Ali ni vsaj smešno, da se v družbi, kjer je spolnost na vsakem plakatu, kjer je do pred kratkim celo Cerkev služila s pornografskimi kanali, o seksu zelo težko govori. Tudi Foucault pravi, da smo edina civilizacija, ki plačuje nekoga, torej psihiatra, da se z njim pogovarja o seksu. Gejevska skupnost pa v glavi heteroseksualcev takoj sproži besedo seks in občutek, da se s poudarjanjem spolne usmerjenosti zapirate v geto.

“To sta dve različni stvari. Glede seksa je jasno, da smo zlasti Slovenci zelo zafrustrirani in nič ne kaže, da se bo kmalu kaj spremenilo. Samo seksualno življenje Slovencev je zelo konvencionalno in dolgočasno in tako je tudi razmišljanje o seksu. Tudi če pogledava z vidika založništva - spominjam se, da je na začetku osemdesetih let pri Državni založbi Slovenije začela izhajati zbirka Dotik. Prinašala je erotično literaturo, ki ji danes desničarji - teh je vse več - pravijo pornografska literatura. Ta zbirka je potem neslavno crknila. Pomenljivo je tudi dejstvo, da v teh dneh izide komaj druga knjiga Markiza de Sada v slovenščini, ali prah, ki se je dvignil ob zadnji knjigi za odrasle Vitana Mala. To nam daje misliti, da je družba seksualno izredno nezrela. Take opazke sem imel tudi do gejevske populacije, zato sem z velikim veseljem pri zbirki Lambda izdal knjigo Radosti gejevskega seksa. Da bi tej populaciji nudil spolno vzgojo. Ko sem jaz hodil v šolo, smo še imeli spolno vzgojo. Seveda imajo danes vsi zelo polna usta seksa, v praksi pa je ta seks beden. In zelo sem bil razočaran, ker gejevske populacije ta knjiga ni pritegnila. Kaj to pomeni: da geji že vse obvladajo ali da to ni tako pomembno vprašanje? Zlasti če iščejo partnerja za poroko ali za posvojitev otrok, seveda seksualno vprašanje ni tako pomembno, sploh pa ga ne rabijo, saj tako ali tako z njim ne delajo otrok.”

>Prej ste omenili oblast. Ali poznate teorijo, da je gejevski lobi v Sloveniji zelo močan in sega do samih državnih vrhov?

“Ne. To je najbrž spet nekaj, kar je zraslo v hetero glavah. Med aktiviste sodim od leta 1988, torej precej dolgo in v vsem tem obdobju nisem imel pri svojem delu stika z nikakršnimi tovrstnimi gejevskimi lobiji. Je pa seveda možno, da obstajajo skriti geji, ki so med sabo kako povezani, a ti se nikoli ne bodo povezovali z aktivizmom, še najmanj pa z mano, ki sem javno gej. Pa tudi nikoli ne bodo nič naredili za GLBT zadeve. To je čisto nekaj drugega. Kot da bi šlo za družinski klan, ki je med seboj povezan. Toda ali res deluje, ne vem. A po drugi strani, denimo, vem za politika, ki je bil vsaj biseksualec, obenem pa celo član stranke, ki je temu nasprotovala. Bil je na visokem mestu. Taki ljudje mi gredo zelo na jetra, ker igrajo dvojno vlogo. Za našo stvar ne bodo ničesar naredili, obenem pa koristijo vso infrastrukturo, ki jo to gibanje gradi. Hodijo v gejevske bare, v savne, klube ... To je dvolično. In to obstaja med drugimi politiki, ki so tudi geji ali homoseksualci, ki imajo spolne odnose z moškimi … In seveda imajo najbrž vpliv, da nekdo, ki je na gejevski sceni, dobi službo pri enem od teh politikov. Zamižijo na eno oko in rečejo, naj imajo svoje. To niso ideološke, ampak seksualne vezi. A vprašanje gejevstva ni samo vprašanje seksualnosti, zato pa je bila uvedena beseda gej, namesto homoseksualec. Ne gre samo za to, s kom seksaš. Zame je vprašanje gejevstva tudi vprašanje celotnega pogleda na svet. Čisto enostavno - to je drugačen pogled na svet.”

>Lahko nekoliko pojasnite?

“Ne trdim, da podobno razmišljajo vsi moški, ki imajo spolne odnose z moškimi, ali pa ženske, ki imajo spolne odnose z ženskami, ampak jaz se nekako bolj nagibam k pojmovanju, ki je bilo prisotno na svetu, ko so začeli govoriti o tretjem spolu, ki ni ne moški ne ženski. S tretjim spolom so hoteli opredeliti nekaj, kar se je kasneje izkristaliziralo kot gejevsko-lezbični svet, ali kot ga zdaj najnovejše imenujejo, queerovski svet. Na svetu so nas naučili videti dve plati, moško in žensko. A tisti, ki so raziskovali seksualnost, so ugotavljali, da to ni tako preprosto. Da so denimo eni moški bolj moški, drugi manj moški in eni so nekje vmes, in enako velja za ženske. Skrajno moških in skrajno ženskih posameznikov je zelo malo. In tako podobno se razvršča tudi seksualnost. Na eni strani so ljudje, ki so zapriseženo heteroseksualni, potem pa tisti, ki imajo morda že biseksualne ali homoseksualne fantazije, sledijo jim tisti, ki imajo morda kakšno izkušnjo, nato tisti, ki imajo večkrat kakšen skok na drugo stran, nato tisti, ki imajo pretežno istospolna razmerja itn. Stvar ni tako črno-bela. In ko razmišljam o gejevstvu, razmišljam ravno o tem, kar je vmes. Morda je takšno razmišljanje že malo passe, a izhaja iz ideologije sedemdesetih let - kot GLBT populacija, ki zavrača tradicionalno delitev sveta, tradicionalno obliko družine, ki zavrača nasilno urejanje sveta, ki je proti vojski. Čeprav po drugi strani so tudi geji in lezbijke, ki se zavzemajo za vojsko in ki bi imeli v vojski svoje enote. Jaz sem proti temu. Verjetno je večina GLBT populacije v nekih normah heteroseksualnega sveta tudi s svojimi pogledi in željami, torej znotraj te potrošniške družbe. Izredno malo se sicer družim s hetero populacijo in sem vedno presenečen, ko padem v hetero svet, kjer je veliko vsega, kar sem davno tega odklanjal in kar mi je bilo vedno zoprno. Nedavno sem bil denimo v družbi nekega para, moškega in ženske, in me je znova presenetilo, kako tam delujejo stvari: moški je glava, narekuje ženi, kaj mora delati itn. To so drobnarije, na katere pa sem alergičen in jih takoj začutim, česar ljudje, ki živite v takem svetu, ne morete. To je normalno. Sem za žametno srednjo pot. Sem ljubitelj svojega spola, a moram reči, da predvsem tistih vmes, saj mi gredo tako imenovani pravi moški zelo na jetra in so mi odvratni.”

Zakaj se večina čuti ogrožena od manjšine?

>Tudi slovenski literarni svet je precej mačističen. Menda med vašimi kolegi niste najbolje sprejeti?

“Ne, seveda ne. Za slovenski literarni prostor je značilno, da žensk donedavna ni bilo zraven. Tam do leta '80, če ne do leta '90, opaznejših žensk v slovenskem literarnem prostoru skorajda ni. So le nekakšne spremljevalke, ki so bile za dekoracijo. Ni pa bilo opaznejših. Te so se pojavile v bistvu v devetdesetih.”

>Kaj pa Svetlana Makarovič?

“Ona je bila skoraj edina.”

> Heteroseksualec dojema kot nekaj normalnega, če v knjigarni vsaka knjiga, ki jo vzame v roke, obravnava moško-ženski odnos, je pa strašno presenečen, ko vidi knjigarno ali založbo za geje. Zakaj?

“Vprašati se je treba, zakaj se večina, ki ima vso oblast, vso moč, čuti ogroženo od take manjšine. Zelo pomembno je vprašanje, kaj je narobe v strukturi večine, da čuti tak strah in ogroženost. Nam so tudi zelo svetovali, naj Festival gejevskega in lezbičnega filma preimenujemo, da bo bolj sprejemljiv, da ne bi bilo ime tako eksplicitno, a nismo popustili. Že ko smo leta '89 odprli K4, smo bili zelo eksplicitni, saj je na velikem zaslonu nekje pri Figovcu pisalo Disco lezbijk in gejev. Vedno je šlo za to, da imaš vidnost in da imaš besedo, sicer vse skupaj nima smisla. Časi, ko so se morali geji skrivati, so minili. Jaz sicer ne problematiziram usmerjenosti, delam se, kot da je to nekaj, kar je tukaj in zdaj. Pri nas pa prav to, da manjšina potrebuje svoje prostore zbiranja, govorjenja, izražanja, zbuja ogroženost večine. Na zahodu so se že zdavnaj nehali spraševati, zakaj neko gibanje potrebuje zbirališče, lokal. To je zelo praktično. Dobro vem, da je delati na gejevsko-lezbičnem področju zelo nehvaležno, ker si tako ali drugače neprestano napaden od večinske populacije, ki bodisi govori, da getoizacija ni potrebna, ampak da bi, denimo, gejevska literatura morala biti povsod, pomešana med ostalo. To sicer ni moj problem. A če želim imeti zbirko, kjer izhajajo samo take knjige, imam vso legitimno pravico to početi. In če želim za to zbirko denar iz javnih sredstev, ga imam vso pravico zahtevati.”

>Heteroseksualni večini je najbrž v svoje stalne normalnosti težko sprejeti preprosto dejstvo, da je enako normalno, če bi istospolno usmerjeni imeli knjigarno s knjigami, v katerih bi se denimo zaljubila glavni junak in njegov prijatelj.

“Zato pa so po svetu specializirane knjigarne, ker pač geji včasih čutijo potrebo po takih knjigah. To so po svetu odkrile tudi knjigarne, ki so uvedle posebne sekcije za GLBT literaturo. Ko greš denimo v petnadstropno knjigarno v New Yorku, se pozanimaš na seznamu, kje se ta literatura nahaja in jo najdeš. To je potrebno iz čisto praktičnih razlogov. Ko se pojavi na Liffu ali kje drugje film z GLBT vsebino, je zanimivo, da to ne bo nikjer omenjeno. To je zelo simptomatično. Gre za prefinjeno ponotranjeno homofobijo, ki po možnosti celo prihaja od intelektualcev češ, da o tem ni potrebno govoriti. Lani spomladi so imeli v Cankarjevem domu retrospektivo režiserja Sergeja Paradžanova, kjer niso nič napisali o njegovi homoseksualnosti. To je tipičen primer tega, o čem govorim. Češ, da je osebna spolna usmerjenost njegova osebna stvar, o kateri ni treba govoriti, ker da ni tako zelo pomembna. To je ogabno. Pa saj je bil človek zaradi svoje spolne usmerjenosti dvajset, trideset, štirideset let pod pritiskom! To je usmerjalo tudi njegov pogled na svet. Zato je svet v filmih tako prikazoval in nenazadnje je bil zato tudi zaprt. Zdaj je pa tu obletnica in vrtijo njegove filme, v eni vrstici pa napišejo, da ga je komunistični režim zaprl pod nekakšno pretvezo. Tudi zoper take pojave se bojuje GLBT gibanje in ne samo s skrajno desnimi, ki napadajo odkrito. Z njimi je morda spopad celo lažji. Težje se je boriti proti prikritim homofobom, ki so pogosto celo intelektualna smetana Slovenije, ki na prefinjen način ali zlorabljajo ali zanikajo ali omalovažujejo problematiko. Ali pa jo spravijo v kič, tako kot to počne Manca Košir. Ona se je problematike lotila materinsko, ampak jo je na koncu spravila v kič.”

>V nekem intervjuju ste dejali, da osebne zgodbe veliko naredijo za sprejemanje GLBT populacije, ko so predstavljene v medijih. Koliko bi za strpnost do drugačnih naredili medijsko izjemno izpostavljeni posamezniki, ki bi po vzoru Rickyja Martina ali Tiziana Ferra s tako imenovanim 'outingom' javno priznali svojo spolno usmerjenost?

“Največ bi naredili zase. Največ pritiska namreč doživljajo sami. Poleg tega seksualnost ni nikoli samo osebnostna stvar, seksualnost je tako ali tako vedno tudi nekaj političnega. Veliko bi naredili predvsem za hetero družbo. Letos smo se na Festivalu lezbičnega in gejevskega filma spomnili Rocka Hudsona, ki je bil v filmih ideal moškega. Vseskozi je predstavljal pravega moškega in je moral svoje gejevstvo skrivati. Okolica je sicer vedela, niso pa smeli dati v časopise, vse dokler ni zbolel za aidsom. Potem se je ideja možatega moškega sesula, obenem pa so vsi začeli razmišljati, da obstajajo geji in da je on v bistvu homoseksualec. Ko je povedal, da ima aids, so ljudje začeli bolj sprejemati tako bolezen kot homoseksualnost. Pri nas je tako, da nas to sicer ne moti, če gre za velike zvezde, ki prihajajo iz tujine. Režiser František Čap, ki je pri nas veliko posnel, je živel homoseksualno življenje, a se o tem ni govorilo. Bil je tujec in si je to lahko dovolil. Spominjam se, da je bila pred časom v nekem časopisu objavljena anketa, kjer so starejše gledalce in gledalke spraševali, ali bi nehali gledati Maria Galuniča, če bi rekel, da je gej. Seveda ne pravim, da je gej, a mislim, da je 95 odstotkov anketiranih odgovorilo, da bi ga še naprej gledali. Ko imaš nek položaj, slavo, s priznanjem ničesar bistvenega ne izgubiš. Lahko kvečjemu pridobiš, če znaš to prav obrniti. Lahko pa veliko narediš zase, ker se ti ni treba več mučiti in biti pod pritiskom, nekaj pa tudi za GLBT populacijo.”

> Imate pojasnilo, zakaj z geji tako simpatizirajo predvsem ženske? Te ne glede na usmerjenost posežejo tudi po gejevski oziroma lezbični literaturi, pa tudi kot pisateljice so precej prodornejše.

“Razlaga je že pri starih Grkih. Moški ne sme pasti na raven ženske. Za žensko je pa vseeno. Tudi lezbično zgodovino imamo slabo razdelano in manj raziskano. Zanje se enostavno ni nihče zanimal, ker so bile drugorazredne državljanke. Vedno je bil in še vedno je moški ključni problem in z njim so se skozi ukvarjali. V veliko zakonodajah je bila kaznovana samo moška homoseksualnost. Tudi zato je biti gej še danes po svetu nekoliko težje. Je bolj obsojano, manj lepo in zato je tudi v literaturi, v določenih krogih ali pa v Sloveniji manj sprejemljivo. Bolj je sprejemljiva lezbična literatura, ker jo bolj tolerirajo tako moški kot ženske. Gejevska literatura pa je problematična. Saj obstajajo moški, ki pišejo gejevsko literaturo, a so po mnenju moških, ki obvladujejo literarno sceno, drugorazredni pisci. Zelo se na tem področju trudim z založbo Lambda, ki je bila ustanovljena tudi zato, da bi spodbudila avtorje k pisanju in jim dala prostor.”

>Kako je s tovrstno ustvarjalnostjo v Sloveniji? Suzana Tratnik je denimo že uveljavljeno literarno ime ...

“Mislim, da je rojstvo Lambde zelo spodbudilo ustvarjalnost, kar se je pokazalo na daljši rok. Na začetku morda niti ne, a so se zelo kmalu pojavili Suzana Tratnik, Ciril Bergles in Nataša Velikonja, kasneje pa še druga imena. Mislim, da je slovenska gejevsko-lezbična literatura zelo močna. Slabše je pri ustvarjanju GLBT filmov, čeprav se je njihova produkcija zelo pocenila. Pri književnosti je absolutno močnejša lezbična literatura, že zaradi tega, ker je bolje sprejeta, nato prenaša energijo ostalim, da se tudi sami uveljavljajo. Tudi pri gejih imamo nekaj piscev, ampak ne pišejo o tem. Niso eksplicitni ali se ne outirajo, ker se jim to ne zdi v redu. Moški bolj skrbijo za kariero, in glede na to, da je slovenski svet postal bolj konservativen, je to pomembno vprašanje. Biti gejevski pisec v Sloveniji ti škodi. Biti lezbična pisateljica pa niti ne. Podobno je v tujini.”

>Ampak vi imate že 24 prevedenih del, ki so vam jih izdali v tujini. Kako vam je uspelo? Po kateri poti?

“Kaj pa vem, po kateri poti. Po nobeni posebej izrazito, pa po vseh malo. Vsaka knjiga ima svojo zgodbo. Zadnji italijanski prevod ima čisto svojo zgodbo. Urednik, ki je komaj začel svojo založbo, je slučajno odkril nemški prevod romana, ga prebral, se navdušil in me poiskal.”

>Kako pa je roman dobil nemško različico?

“Tako, da se je na Koroškem pojavil prevajalec, ki je sam od sebe začel prevajati eno od mojih knjig. Potem me je poiskal in sva skupaj našla založnika, prevajalec pa je začel prevajati še druge moje knjige in jih je doslej že štiri. Založnika pa je bodisi on sam našel ali pa sem mu pri tem pomagal. Imam dobre stike s pesniškim svetom, ki se precej razlikuje od sveta prozaistov, ker v sebi nosi vsaj malo več solidarnosti, saj ne deluje po sistemu kapitala, trga in lestvici prodajnosti itd. Pesniki vedo drug za drugega in si tudi pomagajo.”

>Vodite tudi Center za slovensko književnost, ki skrbi za promocijo slovenske literature v tujini. Kako ji gre na tujem?

“S promocijo slovenske literature v tujini se ukvarjam že dolga leta in sem že malo utrujen in naveličan. Problem ni tujina, ampak Slovenija. Slovenija je tista, ki promocijo onemogoča, predvsem tako, da ne vzpostavi učinkovitega sistema. Skušali smo prepričati to oblast, ministrstvo za kulturo, da ustanovi center, kjer bi se promocijske aktivnosti dogajale, tako kot pri ostalih državah, a ministrstvo ni hotelo spustiti oblasti iz rok, tako je namreč razumelo pobudo, in zato se še do danes to ni zgodilo. Oblast vedno dela na tak način - deli in vladaj. Sedijo na kupu denarja in oblasti, potem izvajalcem drobijo majhna sredstva na vse strani, ki se v glavnem sfrčkajo, in rezultat je uboren. To je sramota, saj je v zadnjih dvajsetih letih večina evropskih držav vzpostavila ali pa ustanovila centre za promocijo nacionalne literature v tujini, kjer imajo svoje prostore, zaposlene, svoj sistem delovanja. Pri nas pa se dogaja, da našo literaturo promovira petnajst subjektov, vsak dobi nekaj drobiža, delo je popolnoma nekoordinirano, ker ne vemo, kaj drugi delajo. Zato se dogajajo take neumnosti, kot je ta, da en organizator pride v neko državo s skupino avtorjev denimo v začetku meseca, drugi pride z drugo skupino avtorjev na koncu istega meseca, kar je smešno. To blamira tudi določeno nacionalno literaturo in tudi naši avtorji so zelo razparcelirani. Slovenski literarni svet je zelo nezdrav, bolj nezdrav, kot je bil nekoč. Uvodoma sva omenjala osamosvojitev. Morda pretiravam, ampak imam občutek, da je željo po osamosvojitvi sproduciral določen del slovenske populacije ali pa del tedanjega intelektualno-kapitalskega centra moči, iz povsem lastnih egoističnih teženj po oblasti in kapitalu, s katerimi je zmanipuliral celotno prebivalstvo. Žal sem nasprotnik razmejevanja sveta in tudi drobljenje sveta na razne pašaluke se mi zdi nesmiselno. Do razpada Jugoslavije je po mojem prišlo, ker se je bilo prebivalstvo celotne države pustilo zmanipulirati do skrajnih meja, zato da je nastalo šest pašalukov, kjer vladajo oblastniki, ki so si pač želeli biti petelini na lastnem gnoju in kjer seveda vladajo novi bogataši oziroma tajkuni, nosilci kapitala. Najbrž si je v dvajsetih letih vsak izmed njih nakradel veliko več kot prej celotna komunistična partija. Rad bi izstopil iz romantičnega domoljubnega pogleda o naciji … Ta država je gnila. Gnila je že v svojem nastanku: zakaj je nastala, kako je nastala in kakšni so rezultati. Eden od rezultatov je ta, da so prebivalci konservativni, nacionalistični, patrioti, neokusni, neprimerni za razviti svet, na drugi strani pa je oblastna in kapitalska elita, ki ima večino v svojih rokah. Podobno se dogaja ob vprašanju knjige. Oblastnikom denimo očitam, da se povezujejo s kapitalom, tako da se na koncu vse odvija v interesu tistih, ki imajo največ. Nesmisel je financirati nekoga, kot je denimo Mladinska knjiga, ki že ima denar. Saj se nenazadnje ne sprenevedam, da se dobre knjige dobro prodajajo. To ni nikoli bilo. Dobro so se brale lahkotnejše knjige - tako je bilo v 17. stoletju in je v 21. Ni velike razlike. Pomembno je bolj to, kaj nosilci oblasti, torej delilci denarja in nenazadnje mediji opredelijo kot dobro. Se pravi nosilci oblasti, se pravi delilci denarja in kritiki, mediji. Ko raven pade do te mere, da že kritiki kvalificirajo kot dobro nekaj, kar je zanič, pada tudi kakovost. In zdi se mi, da raven slovenske literature pada. Njena težava pa je tudi ta, da je preveč konformistična, tako v vsebini kot obliki. V slovenski literaturi ni posebnih proznih prijemov, kakršne najdeš v tuji. Književnosti pa je tako veliko, da si lahko le manjšina kaj zares privošči, kar tudi opazijo in cenijo.”

>Vendar je količina produkcije izjemna?

“Hm, Slovenci - narod pesnikov ... Kdo si je to izmislil? To sploh ni res. Pesnikov imajo namreč v drugih državah več na prebivalca kakor v Sloveniji. V Sloveniji vladajo neke neverjetne fame. Ena teh je, da se pri nas veliko bere … Kje se bere?! Islandija v celoti ima manj prebivalcev kot Ljubljana. Naklade njihovih knjig pa so višje kot v Sloveniji in prodajo jih veliko več kot v Sloveniji, pa tudi napišejo jih dosti več. Tudi članov islandskega društva pisateljev je več kot slovenskih. In čeprav je država bankrotirala, so se oni podali naprej s pogumom in energijo. Pri nas tega ni čutiti. Tu se čuti le to, kako se bodo vsi med seboj poklali. Oni pa so s svojim bankrotom sposobni biti osrednja država na frankfurtskem knjižnem sejmu. Ni problem v ceni knjige. Večkrat prodajam v akciji knjige po dva evra - pa mislite, da jih kupijo? Ne. Velik problem je, kako je knjiga videti. Zavzemam se za mehko vezavo, z izjemo otroških slikanic. A ljudje radi vzamejo v roke trdo vezano knjigo, ker je lepa. Knjig ne kupujejo, ker so dobre, ampak ker so lepo videti in se je o njih nekje dobro govorilo. Ta intelektualni sloj je čisto brez svoje presoje. To pogrešam. Včasih so ljudje knjige sami ocenjevali. Zdaj ocenjujejo samo še, kdo kaj napiše, kaj kdo reče. Vse te kritike, ki so v revijah, so bodisi kupljene ali deloma pisane na podlagi daj-dam dogovora, zato nimajo nikakršne vrednosti.”

>Obenem pa je za knjigo v medijih vedno manj prostora.

“Tudi to drži. Če samo pogledate časopis, ki so ga ustanovili z denarjem za knjigo - Pogledi. Česa tako bednega ne najdeš zlahka pod soncem, o knjigah pa tam ne najdeš skoraj ničesar. Vanj pa je vpletena še ena nazadnjaška stara klika, ki ne sodi v današnji svet. Zdaj ga prodajajo po skoraj tri evre. Pošiljali so nam ponudbe za oglasni prostor, ki je bil za tako majhno založbo, kot je naša, nedosegljivo drag. To si lahko privoščijo štiri založbe v Sloveniji, ki so tudi ljubljenke vseh. To je taka gnojnica! Od Javne agencije za knjigo (JAK), ki je glavni delitelj denarja in mu na čelo postavijo bivšega uslužbenca Mladinske knjige, ne moreš pričakovati, da bo slednji stopil na prste. Vsi so povezani. Svinjarija je podobna kot na SCT-u. Tu ni nič lepše, še slabše je, ker se tu vpletejo še literarne nagrade. In pomembno je še, v kateri čitanki bo kdo.”

>Ampak vi ste dobili Jenkovo nagrado. Kako vam je glede na okoliščine uspelo?

“Zelo enostavno. To so slučaji. Takrat je bila predvsem ženska komisija. Sestavljali so jo Vida Mokrin Pauer, Erika Vouk, ki je bila v komisiji, ker je leto pred mano dobila nagrado, vendar je bila skozi tako bolna, da se ni udeleževala sestankov in menda ni podala niti mnenja, Lidija Gačnik Gombač in Dane Zajc. Skratka, Erika Vouk ni sodelovala, ostali trije so se skregali, in potem ko sta se ostali dve ženski navdušili zame, se je Zajc tako zelo distanciral, da ni prišel niti na podelitev. To pa ni bila mala stvar. To je bil spopad znotraj komisije, ampak je šlo skozi. Vedno si bom zapomnil, da Zajc, s katerim sva prej sodelovala, ni prišel na podelitev. To so drobnarije, ki govorijo o marsičem.”

>Janez Menart pa vas je menda v preteklosti spodbudil …

“Ko sem se oglasil pri Menartu, sem bil še najstnik. Mislim, da sem se pri njem oglasil s svojimi prvimi prevodi ... Če se ne motim, je bil takrat zadolžen za objavljanje prevodov v reviji Sodobnost in je te moje prve prevode tudi objavil. A od tega je že tako dolgo, da se ne spominjam, če sem se kdaj oglasil pri njem s pesmimi. Sem se pa kot pesnik oglasil pri Koviču, ki je urednik na državni založbi, pa pri Pavčku – seveda neuspešno. Od Menarta pa sem bolj kot od kogarkoli drugega dobil nasvete glede prevajanja.”

>Ste pa menda že zelo zgodaj, konec osnovne šole, odkrili svojo 'drugačnost' …

“Mislim, da to večina odkrije dokaj zgodaj - nekateri že pred puberteto, drugi v času pubertete.”

>Kako je lahko potem sploh prišlo do poroke z žensko?

“Kaj pa vem. V tistem času ni bilo nobenega gejevskega zaledja, kar pomeni, da nisi mogel najti nekoga, s katerim bi se lahko o tem odprto pogovarjal ali se z njim družil. Geji zelo pogosto najdejo oporo pri ženskah, kar lahko, ni pa nujno, privede še do česa več.”

>Čeprav imamo predstavo, da pravi gej nima kaj početi z žensko?

“V življenju ni tako enostavno. Mislim, da je 80 odstotkov gejev imelo kdaj spolne odnose z žensko - in to uspešne! Moramo vedeti, da je tudi veliko takih, ki morda sebe štejejo za biseksualne, zlasti mladi, ki radi raziskujejo svojo seksualnost in so mogoče malo bolj odprti. V času hipijevstva so bili vsi bolj odprti do seksualnosti in je bilo vse bolj prepleteno. Tudi v rejverskih časih je bilo podobno, saj je ta generacija konzumirala droge, ki so bile izumljene, da bi pomagale pri reševanju čustveno seksualnih problemov, zato je prihajalo do velike promiskuitete.”

>Kako se vi spominjate svoje zveze?

“Mlad sem bil. Star šele 18 let. Pred tem sem imel ljubezensko afero s fantom, ki se ni nikoli udejanjila, a za katero so potem vsi vedeli, kar je bil mali zamolčani škandal. A nihče ni nikogar zmerjal. Bilo je sredi sedemdesetih let. Ta zadeva se je zelo tragično končala, kar me je najbrž vrglo z enega pola na drugega, ženskega, kar sem preprosto sprejel.”

>Imate pa otroka.

“Ja, ki je že odrasel človek.”

>Kako gleda na vas?

“O tem se z njim nisem nikoli pogovarjal. Ne vtika se v njegovo življenje in on me ne sprašuje o mojem. Z njim sem se ukvarjal, ko je bil majhen, tam do pubertete. V tistem času je tudi spoznal moje nekdanje in novejše partnerje, a o tem ne govoriva.”

>Zveni nenavadno.

“Rasel sem v kleni kraški družini, kjer se o osebnih zadevah ni govorilo. To je verjetno prešlo vame, tako da tudi sam s svojim ožjim krogom ne govorim in tudi ne izražam čustev …”

>A jih nebrzdano izlivate v svoji literaturi.

“V literaturi ja, v življenju pa ne. Morda je to moj čisto osebni manko. Spominjam se, da sem kot mlajši oče sinu ob prebiranju otroških zgodbic razlagal tudi o drugih možnostih. Nisem pa takrat imel primernega knjižnega gradiva, ki je zdaj na voljo. Ne pomnim pa, da bi mu kadarkoli razlagal, koga imam rad ali kaj podobnega. ”

>Vračam se k vaši literaturi, kjer se tako razgaljate, da je bralcu že skoraj nerodno.

“To je pravzaprav res. Tudi sam sem opazil, da imajo včasih ljudje zaradi odprtosti mojih del težave z branjem. Meni pa absolutno ni prav nič težavno pisati. Tak način spodbujam tudi pri drugih. Na jetra mi gredo pisatelji, ki nekaj prikrivajo, zavijajo in potem iz vsega nastane kar en šmoren. Sem izjemen pristaš takega odprtega pisanja, ker se mi zdi, da ljudje raje berejo vsebine, ki so resnične. Tudi tak trend je trenutno, da ljudi ne zanimajo velike, ampak male zgodbe.”

>Tudi vaša osebna zgodba je zanimiva. Najbrž ste v očeh marsikaterega geja zaradi otroka privilegirani.

“To je hecno. Ko sem se začel zapletati v aktivizem, sem bil za druge absolutno sumljiv in me niso imeli pretirano radi. Nisem bil njihov. Nikamor nisem sodil. Zato neprestano govorim o tej srednji liniji v vseh pogledih, ker sem bil za heteroseksualce čuden. 'Kar naenkrat, saj to ni mogoče,' so rekli. Kakšna zmešnjava! Poznali so me kot moža, očeta. Kaj se pa tale gre, so si pa mislili geji. In ne samo, da sem bil aktivist, zelo hitro sem postal osrednji, kar je še bolj problematično. No, to je zdaj že zdavnaj passe. Ampak po eni strani sem bil vedno toliko militanten, da nisem nikoli bil heterofriendly, torej prijazni gej, ki bi se prilizoval heteroinstitucijam tako, da ne bi pretirano izpostavljal, česar ni treba. Po drugi strani pa nisem niti pretirano gejfriendly, ker sem vedno znal kritizirati GLBT populacijo, saj me ta zanima. Ne bom seveda kritiziral Mongolcev, če me z njimi nič ne povezuje. Veliko imam povedati Slovencih, o GLBT Slovencih, veliko bi lahko povedal o Francozih, ki jih tudi ne maram. Čeprav jih prevajam, a lotevam se samo njihovih porednih dečkov in deklic.”

>Rimbaud, Genet, Foucault. Ni nekam predvidljivo, stereotipno? Zakaj prav njih?

“Ker sem bil tudi sam vedno in sem še vedno poreden. Pa zato, ker sem imel v tretjem letniku gimnazije popravni izpit iz francoščine in nisem nič znal francosko, a sem bil trmast in sem vztrajal, čeprav je še danes ne obvladam dovolj. Seveda so me že v srednji šoli začeli zanimati avtorji, kot so Wilde, Rimbaud, Proust, ki smo jih srečevali med učnim procesom.”

>Proust?! Tudi on je bil gej?

“Marcel Prust je bil do konca, ne samo malenkost gej. Zanj je znano, da je bil denimo oseba Albertina, v resnici Albert, njegov osebni služabnik, ki ga je pisatelj v romanu spremenil v žensko. Pa saj ima eden od delov njegovega Iskanja izgubljenega časa naslov Sodoma in Gomora. Ljudje teh stvari ne vejo. To je tako, kot včasih za koga ne vemo, da je bil slep, ker se nas to ne tiče. V zgodovini je veliko ljudi, ki so bili istospolno usmerjeni ali so imeli tako prakso ali pa vsaj močna nagnjenja in manj prakse, za katere se ne ve, ker se tega nekaterim ni zdelo vredno poudarjati, češ da ni tako pomembno. Tudi za Sergeja Eisensteina marsikdo ne ve. Celo filmski strokovnjaki ne vedo. Moja znanka je delala diplomo iz Michela Tourniera, pa tudi ni vedela, da je bil istospolno usmerjen. To je eden redkih Francozov, ki je bil homoseksualec in je bil kljub temu sprejet na akademijo, pa še prejel je njeno prestižno nagrado.

>Ampak heteroseksualna družba bo zatrdila, da ta vidik sploh ni pomemben!

“Absolutno je pomemben! Sploh če so avtorji to skrivali. In veliko jih je skrivalo.

>Za nami je božič. Ga GLBT populacija glede na nenaklonjenost Cerkve kaj manj obeležuje?

“Med GLBT populacijo je veliko katolikov, veliko tudi takih, ki svoje katolištvo prakticirajo. Veliko je seveda tudi takih, ki praznujejo božič iz nekakšne potrošniške fame, češ da se zdaj kupuje in praznuje, in veliko je tudi takih, ki ga ne praznujejo. Sam nisem bil vzgojen v verskem smislu. Kasneje postati veren pa se mi zdi iluzorno. Mogoče me bo na stara leta kaj obrnilo v to smer. Moram pa reči, da smo kot srednješolci zelo simpatizirali s Cerkvijo, ker je bila zatirana. To je smešno. Danes se sramujem, da smo šli v tretjem letniku srednje šole iz političnega prepričanja in podpore, solidarnosti, prvič in zadnjič na polnočnico. V tistem času smo iz istih vzgibov na gimnaziji imeli tudi krožek, kjer smo se pogovarjali o religijah. Jaz puščam ljudem vso svobodo verskega prepričanja in življenja, absolutno pa se zavzemam za popolno ločitev Cerkve od države, od vzgoje, izobraževanja, kulture, torej za vse, kar je prinesla že francoska meščanska revolucija konec 18. stoletja. V protestantskih cerkvah so bili že pred leti zelo naklonjeni GLBT populaciji. Vem, da so v vzhodni Nemčiji prva združenja nastala celo pod okriljem protestantske cerkve, medtem ko je kaj takega pri rimokatoliški cerkvi in v tem zatohlem slovenskem prostoru težko pričakovati. A če bi sprejem takega družinskega zakona predlagali leta 1985, mi lahko verjamete, da bi se Cerkev bistveno drugače, bolj spravljivo odzvala. Takrat je bila v podobnem položaju kot smo danes geji.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ