Množična izumiranja - nove priložnosti

V nasprotju s pogostim prepričanjem je izumrtje le redko posledica prevlade močnejše vrste nad šibkejšo. Vsi vzroki za množična izumiranja še niso dokončno razjasnjeni, dejstvo pa je, da se jih je večina zgodila zaradi sprememb neživih dejavnikov okolja.

Začetek življenja na Zemlji nam je v vseh pogledih nejasen. Vemo le, da se je prvo življenje pojavilo pred več kot tremi in pol milijardami let. Prvi mnogoceličarji so se razvili šele pred približno milijardo let, a skoraj do polovice svojega obstoja niso imeli trših delov telesa. Zato so okamnine, ujete v zemeljski skorji, jasno vidne šele zadnjih 540 milijonov let. Takrat je bilo življenje na Zemlji še omejeno na vodno okolje, vretenčarjev še ni bilo, prevladujoče živali med spužvami, različnimi črvi, ožigalkarji, polži in školjkami pa so bili verjetno vsem znani trilobiti.

Doba rib

Pred 450 milijoni let so tektonski premiki povzročili poledenitev takratne največje celine in močno znižanje gladine oceanov. Morda je eksplozija bližnje supernove povzročila tudi uničenje Zemljine ozonske plasti, obenem pa so zaradi znižanja morske gladine iz globljih plasti oceanov prišle do površja strupene snovi. Kakršni koli so že bili vzroki, sta izumrli okoli dve tretjini vseh takrat živečih vrst. In ravno nekje v tistem času so se pojavili tudi prvi vretenčarji - ribe. Sledil je njihov razcvet in nastopila je doba rib. Kopno so medtem osvojile prve rastline - mahovi, nekaj za njimi pa tudi prve živali - škorpijoni. Zrasli so prvi gozdovi praprotnic, razvile so se žuželke in ribji predniki dvoživk.

Ta evolucijski bum pred 375 milijoni let prekine niz dogodkov, ki ga je verjetno povzročil ravno razvoj življenja na kopnem: porast hranilnih snovi v morjih povzroči množična cvetenja alg, posledično se močno namnožijo bakterije in pride do anoksije - pomanjkanja kisika. Padec količine toplogrednega plina (ogljikovega dioksida) v atmosferi povzroči padec globalne temperature, pride do ponovnih izrazitih nihanj gladine morij. Po ocenah naj bi izumrlo od 80 do skoraj 90 odstotkov tedanjih vrst. Zdesetkalo je predvsem morske vrste, medtem ko so ostale kopenske manj prizadete. Koralni grebeni so v celoti izginili za naslednjih 100 milijonov let. Popolnoma so izumrle ribe oklepnice, takrat največji morski plenilci. Praznino, ki je ostala za njimi, so za svoj razvoj izkoristili morski psi. Nastanek obsežnih močvirij na celinah je pospešil razvoj dvoživk, ki jim je hitro sledil pojav plazilcev. Prevladujoči skupini sta ostali ribe (skupaj z morskimi psi) ter dvoživke. Nato pa, ravno ko so se v tropih ponovno razbohotili tudi koralni grebeni, je prišlo do največjega znanega množičnega izumrtja v Zemljini zgodovini.

Skrajne razmere

Pred dobrimi 250 milijoni let se je ob nastanku ene same superceline razvilo izredno suho in vroče podnebje v večini njene notranjosti. Skrajne razmere so mnoge vrste privedle do roba obstoja. Za nameček je v tem obdobju prišlo do množičnih izbruhov vulkanov. Kisel dež, močna in izrazita nihanja temperature ter ponovna anoksija v morjih so povzročili množično izumiranje vrst. Zaradi porušenih prehranjevalnih verig se je to še stopnjevalo. Izginilo je prek 90 odstotkov vseh vrst. Po 270 milijonih let obstoja so se za vselej poslovili trilobiti. Ponovno so bili uničeni vsi koralni grebeni. Gozdovi so skoraj popolnoma izginili, čeprav so bile same rastlinske vrste manj prizadete. Za žuželke je bilo to do sedaj edino obdobje, ki jih je resneje prizadelo. Nekatere plazilske skupine so za vedno izginile, kar je nato sprožilo razvoj drugih skupin plazilcev. Na kopnem je nastopilo obdobje dinozavrov, v morjih so se razvile številne nove vrste rib in morskih psov, največji morski plenilci pa so postali ihtiozavri.

Pred dobrimi 200 milijoni let ponovno pride do motnje. Vse kaže na upad morske gladine in segrevanje, poleg tega pa je v tem času med Severno Ameriko in Evropo nastal jarek, ki se je kasneje izoblikoval v Atlantski ocean. Ob tem je zagotovo prišlo tudi do obsežnih izbruhov vulkanov, kar je še dodatno negativno vplivalo na takratno življenje. Izumrlo je okoli 80 odstotkov vrst. Koralni grebeni so bili spet močno prizadeti. Izumrla je večina velikih dvoživk ter večina nedinozavrskih skupin plazilcev. Na kopnem tako ostanejo dinozavri brez tekmecev in postanejo najpogostejša skupina živali v vseh kopenskih ekosistemih. Razcvet doživijo tudi morski in leteči plazilci. Iz mesojedih dinozavrov se potem razvijejo ptice, razvijejo se tudi prve cvetoče rastline in seveda sesalci.

Pred 66 milijoni let spet nastopi množično izumiranje. Nastanki nekaterih današnjih celin in njihovi premiki so povzročili spremembe oceanskih tokov in klime, sledil je nagel padec gladine morij za 150 metrov, za katerega vzrok še danes ni znan. Izsušila so se mnoga notranja morja, kar je močno vplivalo tudi na razmere na kopnem. Veliko skupin, med njimi dinozavri, je začelo usihati in izginjati. Nato pa je prišlo še do množičnih izbruhov vulkanov. Vse kaže, da so bili ti skupaj s padcem velikega asteroida pika na i pri spremembah, ki so se dogajale zaradi tektonskih premikov in padca gladine morij. Izumrlo je tri četrtine takratnih vrst. Dinozavri kot prevladujoča skupina so izginili in njihovo mesto smo skupaj s ptiči prevzeli sesalci.

Ljudje, naravna katastrofa

Seveda ne moremo spregledati, da globalne spremembe, ki se dogajajo dandanašnji, močno spominjajo na vzroke velikih množičnih izumiranj v preteklosti. Velikokrat so razmeroma počasne spremembe oslabile trdnost takratnih vrst in ekosistemov, zaradi česar je imel vsak dodaten dogodek z negativnim vplivom lahko katastrofalne posledice. A tokrat je za negativne vplive in izumiranja krivo živo bitje, ki ima poleg vsega tudi zavest.

Koliko vrst danes vsako leto izumre, je zaradi več razlogov zelo težko oceniti. Ne smemo tudi pozabiti, da je izumiranje zunaj izrednih dogodkov naraven pojav. A strokovnjaki so si glede zdajšnjega izumiranja enotni: je znatno hitrejše od naravnega; po ocenah od 1.000 do 10.000-krat. To pomeni, da dnevno izumre od nekaj do nekaj deset vrst, ki nam jih večinoma ni uspelo niti spoznati. Hitrost izumiranja narašča in je že sedaj višja kot pri večini dosedanjih množičnih izumiranj. Ljudje postajamo največja naravna katastrofa v zgodovini Zemlje. In čeprav številčnost človeštva še vedno narašča, se s spremembami, ki jih povzročamo, začenja tudi naše izumiranje. A življenje bo seveda teklo naprej. Kdo bo za našim izginotjem izkoristil priložnost, pa ostaja uganka.

DEJAN PUTRLE, biolog