Morcheeba so njeni. Skye je Morcheeba.

Morcheeba so suvereno uprizorili pičlo uro dolg nastop v popolni zasedbi, kot smo je bili vajeni v obdobju od leta 1995 do 2003, ko sta brata Godfrey (sicer jedro benda) zaradi nesoglasij in notranjih sporov iz studia odslovila pevko Skye Edwards. Privrženci benda so bili ogorčeni. Tračkarije so takrat šušljale celo o grozilnih pismih, naslovljenih bratoma in o bojkotu obiska koncertov, če bi Morcheeba še naprej koncertirali z istim imenom in brez Skye.

Ja, Skye je z leti in - nekoliko protislovno, a vseeno - tako rekoč čez noč postala prava ikona ležernega bluesovsko zasanjanega trip hopa, ki se rade volje potopi v vode soula. Na odru v Trstu so se te besede prelevile v človeško meso. V žensko telo in čudovit vokal. Zvočna kulisa nemotenega spanca tudi s široko odprtimi očmi. Ker Morcheeba so - morebiti bo podpisanega za te besede marsikdo zasovražil, a nič ne de - do minimalnega detajla glasbeno izurjena različica valiuma. So profesionalci zasanjanega tako imenovanega downbeata, mojstri glasbenega poležavanja v nedeljskih popoldnevih, ko celo sosedova kosilnica prizanese in mulec iz sosednje ulice ne prdi s predelanim skuterjem, ker so mu ga prejšnji dan zasegli.

So mojstri glasbene tople kopeli, zdravilo proti anksioznim stanjem. Njihova zvočna seansa je lahko prekleto omamna, če ji ponudite priložnost in se ji prepustite. Pri nekaterih vžge, drugi ostanejo hladni, tretji prisegajo na hmelj. Privržencev imajo mnogo in jih na trgu ni manjkalo.

Trg zedinjenja je dejansko ogromno prizorišče in morebiti je tudi zaradi tega občinstvo na hiter pogled delovalo nekoliko zdesetkano, in črno nebo nad glavami, ki se je začelo sramežljivo jasniti zgolj proti koncu nastopa, je marsikoga prepričalo, naj ostane doma, ker tuširal na javnem prostoru pa se že ne bo. Mešanica soula, popa in elektronike je predstavila nove komade z letošnjega albuma Blood Like Lemonade, a nikakor ni pozabila na hite, s katerimi je zaslovela. Skye se namreč svojega šarma zaveda in ga unovči z vsakim gibom. S sleherno gesto. Je prima donna svoje stroke, a ji nikoli ne spodrsne v puhlost, nadutost ali aroganco. Je dekle iz sosednje ulice in svoj talent trži prekleto dobro. Ni se pustila odpisati, ko so jo vrgli na cesto, in izdala dva solo albuma, medtem ko sta brata Godfrey okrevala in menjavala pevke s hitrostjo, ki sta jo narekovala strah in dvom, saj se je v studiu šušljalo, da je Skyjin pregon mogoče vendarle bil napaka. Huda, velika, prevelika napaka, da bi jo prebavili.

Prejšnji petek je Skye ponovno nizala hite kot Otherwise, The Sea, Trigger Hippie in tržaškemu občinstvu (s konkretno količino slovensko-hrvaških privržencev) dala vedeti, da ni odpisana. Bila je zgolj nekoliko odsotna. Dopust daljše sorte. Dovolj kratek za kratko solo kariero. Dovolj dolg, da sta paglavca vendarle dojela, da je Skye tista, ki vleče vrvice, in to ne v senci, v temi zakulisja, marveč v ospredju, v soju žarometov. Skye namreč obožuje sleherni foton, ki se prelomi in umre na minimalni patini znoja njene kože. Koketira, flirta z občinstvom, a se nikoli ne prepusti trivialnosti ali ošabnosti. Ima eminenco Jackie Onassis in prikupno, navidezno krhkost Audrie Hepburn. Ve, da bo ljudem zmešala glavo, ko jih bo prosila za pomoč, spremljavo pri Beat of the Drum, jim dodala korajžo, češ “saj to je dežela Pavarottija, come on!” ali “so vam všeč moji čevlji? So novi, italijanski”. Ja, dekle (letnik '74) ima “nekaj”. In ta nekaj trži na fenomenalen način. Se ne razdaja kot Madonna. Se ne prodaja kot Lady Ga Ga. Je pristna. Morebiti se celo požvižga na proračun. Punca uživa. Kraljica tistega blaženega stanja, ki ga Zmelkoow opisujejo kot ležanje na plaži z možgani na off. In - ugani, ugani - plaža je njena. (Zvočni) valovi, fotoni in aplavzi tudi. Roko na srce - morebiti ni pripomogla desetini skladb in/ali besedil, a Morcheeba so njeni. Več, Skye je Morcheeba.

Ljudje pod odrom hlastajo, srkajo kisik z njenih polnih ustnic kot riba na suhem in se končno rešijo otopelosti “downtempa”, ko jim Skyecheeba vrže še zadnjo kost in jim po protokolarnem bisu odvrže “Rome wasn't built in one day”. Ker če in zgolj “če” se ji prepustite, so njene glasilke omamne. Tudi če “proda” Trigger Hippie za televizijsko reklamo italijanski znamki proizvajalcev bele tehnike. A očitanje je v tem primeru odveč. Zgolj eno: eden od bratov Godfrey - v tem primeru Ross je izjavil, da že dolgo ni kadil omamnih substanc, a je to pri nastajanju novega albuma nadoknadil. Ko bi si le privoščil nekaj več MDMA-ja. A to ne bi bili Morcheeba. Zasanjana, plažna otopelost je njihova vrlina. Pri nekaterih vžge, drugi ostanejo hladni, tretji imajo hladilnik. Grem.ANDREJ VIDIC