Možgani: ko ne mislimo le z njimi, ampak tudi nanje
Misliti o možganih je nekaj podobnega kot stopiti na nogo. V nasprotju z drugim, prvo, vsaj običajno, ne boli. In v tem je velika sreča, kajti, kot napovedujejo znanstveniki, bo moralo v prihodnjih desetletjih človeštvo veliko misliti na možgane.
Deloma tudi zato, da nadoknadi zaostanek iz preteklih obdobij, ko je bil ta, najkompleksnejši človeški organ po pravici zapostavljen. V 21. stoletju razumemo, kako pomemben je, še vedno pa ne povsem, kako deluje.
Razstava Možgani: pogled od znotraj, ki jo od včeraj gosti Gospodarsko razstavišče, je stara že nekaj let in je v Evropo pripotovala iz severnoameriškega kontinenta, sicer pa je seštevek in zmnožek znanja raziskovalcev iz več držav. Oziroma preplet bilijonov električnih impulzov iz več možganov.
Električna čarovnija
“Okoli vas je sto milijard živčnih celic, med katerimi je 1015 povezav. To pomeni, da je v vsakih človeških možganih več kot 200.000 kilometrov povezav. In, kot verjamemo nevroznanstveniki, so te dovolj, da se zavedamo samih sebe, da čutimo, da imamo svoja prepričanja. Verjamemo torej, da ne potrebujemo dodatne magije, da bi to ustvarili. Ali celo, da ne potrebujemo stvarnika, ampak o tem vsak razmišlja drugače,” je znanstvenik in predsednik slovenskega društva Sinapsa dr. Blaž Koritnik pripovedoval na prav posebnem kraju, v temi.
Kdor se odloči, da si bo, brez psihiatra, ogledal možgane od znotraj, namreč najprej, prav freudovsko, vstopi v temen predor, v katerem miglja na tisoče raznobarvnih luči. “Zlahka si predstavljamo, da se to, prav zdaj, dogaja v naših možganih,” je povedal Koritnik. Temu, kaj vse zmorejo te plešoče luči in kako se zgodi, da se električni impulzi spremenijo v spretnost zavezovanja čevljev, spomin na prvo kontrolko iz matematike, okus po čokoladi ali željo po poljubu, je posvečena postavitev, ki uporablja sodobne multimedijske prijeme in stavi na eno lepših značilnosti človeške glave: na igrivost.
Piškot ali ne piškot
Ležiš na kavču in nos zazna vonj, ki prihaja iz kuhinje. Tvoji možgani vonj povežejo s čokoladnim piškotom. In ko se to zgodi, se ob spominu na ugodje, ki ga daje grizljanje piškotka, v mislih vzbudi močna želja po sladici. Takoj zatem pa na površje priplava spomin na mamo, ki pravi, da pred kosilom ni modro jesti sladkarij. Kako se boš torej odločil? Si boš dovolil zadovoljstvo in vzbudil v sebi občutek krivde? Ali boš odložil zadovoljstvo in vzbudil v sebi novo željo?
Tako sprašuje interaktivna animacija, ki pomaga razumeti, kako dan za dnem, pravzaprav trenutek za trenutkom, kemični in fizikalni procesi, ki se dogajajo v našem telesu in še posebej v naših možganih, določajo, kdo smo. Kako se odločamo, kakšen življenjski slog, navade in vrednote imamo. Animacija je le eden od odzivnih, zabavnih elementov, s katerimi razstava obiskovalca vzpodbuja k aktivnosti in preizkuša njegove meje in spretnosti pri risanju trikotnika v ogledalu, izgovarjanju fraz v urdujščini, vožnji taksija skozi središče Londona, prelaganju ploščic, pomnjenju sličic in številk in sledenju kristalom.
Smejemo se z možgani
Vsaki človeški možgani so neke vrste ekskluzivno arheološko najdišče. Ko se je naš najbolj kompleksen organ razvijal, deli, ki nas povezujejo z našimi živalskimi predniki, niso izginili ali odmrli, temveč so se le nadgradili. Tudi zato človekova duševnost pravzaprav ni po svojem bistvu drugačna od živalske, ampak ima samo razsežnosti, ki jih, denimo, duševnost meduze ali rakuna, nimata. Možgani mačke imajo res le milijardo nevronskih celic, kar je stokrat manj kot človeški, možgani vinske mušice pa le 200.000, ampak kljub temu v naših velikih lobanjah ostajajo deli možganskega tkiva, ki so starejši od prve poti z drevesa.
Zato ima človek še vedno nagone, naši veliki možgani pa nam pomagajo najti nove načine in nove strategije, da jih zadovoljimo. Ker so bolj kompleksni in prefinjeni kot katerakoli druga biološka tvorba na planetu Zemlja, imajo zadovoljstvo in nezadovoljstvo na stotine prefinjenih nians.
Ampak, opozarjajo znanstveniki, ko smo srečni, žalostni, ponosni, razočarani, ogorčeni ali navdušeni, smo vse to: s svojimi možgani.
Stroj za smrkelj
Da se vse, kar je bistveno za človekovo “notranjost”, za njegovo “osebnost”, “identiteto”, “dušo”, ali kakorkoli želimo imenovati tisto neulovljivo neponovljivost vsakega posameznika, dogaja znotraj možganskih vijug, se morda danes zdi samo po sebi umevno. A še zdaleč ne velja, da je bilo vedno tako. “Stari Egipčani so mislili, da možgani delajo smrkelj, Aristotel je menil, da hladijo kri. Teologi iz 19. stoletja so celo verjeli, da center za religioznost spoznamo po buški na čelu,” je dr. Koritnik navedel nekaj primerov iz znanstvene zgodovine vrste, ki je kar dolgo precej bolj cenila srce kot možgane.
“Človeški možgani so skozi zgodovino o sebi slišali že marsikaj: da so prestol naše zavesti, da so sedež, s katerega motrimo vse, kar nas obdaja. Da so interpretativni stroj za obdelavo resničnosti, da so najzvestejši sluga in najbolj neusmiljeni gospodar,” je povzel minister za kulturo Uroš Grilc in dodal, da so “možgani še vedno najbolj zagonetni človeški organ, ki navdušuje, a tudi spravlja v zadrego tako znanstvenike kot laike”.
Razstava svoj “pogled od znotraj” gradi na opazovanjih in meritvah raziskovalcev, ki so možganski dejavnosti dali vrednosti, barvo, moč, kraj in smer. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da ta organ razumemo, poudarja dr. Koritnik: “Če je pot spoznavanja možganov dolga od tod pa vse do Lune, smo naredili šele prvi korak.”
Na otvoritveni slovesnosti je bila angleščina drugi jezik. Prevodi v globalni sistem komunikacije so z velikimi črkami lebdeli na ogromnem platnu. Ko pa je besedo povzel ameriški veleposlanik v svoji materinščini, je platno ostalo prazno. Je slovenski prevod pogoltnil tehnični škrat? Ali je bila spet na delu tista ponižna značilnost slovenskih možganov, ki je šla na živce že Ivanu Cankarju in Srečku Kosovelu? In je še tako intenzivni in tehnološko revolucionarni raziskovalni projekt ne bi znal opisati. Kaj šele odpraviti.
Možgani in računalnik
Velja populistično prepričanje, da noben, še tako zmogljiv in sodoben računalnik ne more nadomestiti človeških možganov. V obdobju skokovitega tehnološkega napredka, ko se skozi umetnost in filozofijo, pa tudi skozi bolj banalne vsakdanje razmisleke izraža človeški strah o prevladi strojev, je ta aksiom o možganih nekako pomirjujoč.
A vprašanje je, ali je povsem resničen. Morda računalnika, ki oponaša človeške možgane, še nekaj časa ne bo, so pa že danes na svetu mnogi, ki se znajo z njimi pogovarjati. V temeljnem in univerzalnem jeziku potujočih elektronov.
“Dandanes lahko merimo možgansko aktivnost z magnetno resonanco, lahko spreminjamo delovanje možganov z električnimi in magnetnimi stimulacijami, možgane lahko neposredno povežemo z računalnikom,” razlaga profesor Koritnik. In razstava nas uči, da nevroni in računalniško vezje lahko komunicirajo neposredno, kar so že izkoristili za nekatere medicinske pripomočke, možnosti pa je še veliko. Tako kot prihodnjih etičnih dilem in hudih ran našega antropocentrističnega ponosa.
“Če je projekt Apollo, katerega končni dosežek je bil pristanek človeka na Luni, zaznamoval 20. stoletje, potem bo raziskovanje možganov zaznamovalo 21. stoletje. V lanskem letu sta se pričela dva zelo velika projekta raziskovanja človeških možganov, eden je evropski, drugi pa ameriški, ki sta tako pomembna, da ju res primerjajo z vesoljskim programom. Tako sta pomembna, da so celo politiki začeli govoriti o možganih,” je pojasnil Koritnik in dodal anekdoto iz prve slovenske nevroznanstvene konference, na kateri je nekdanji minister Igor Lukšič parafraziral znamenito frazo Johna F. Kennedyja in dejal: “Ne vprašajte se, kaj lahko država naredi za vas, vprašajte se, kaj lahko sami naredite za svoje možgane.”
Zdi se, da je parafraza vse pomembnejša in resničnejša.
VESNA HUMAR
