Na obisku pred borzo, ki je po novem že spet bojza
Na silvestrski večer se je policist, ki je bil na obhodu pred ljubljansko borzo, začudil, ker so bili protestniki 15o še vedno tam. “Poleti bo tu bazen,” so ga še bolj zmedli.
Zapisniki decembrskih skupščin, ki jih gibanje 15o v Sloveniji na spletu objavlja že vse od oktobrske zasedbe ploščadi pred borzo, so nakazali možnost, da protestniki zapustijo postojanko in z akcijami nadaljujejo kako drugače. Za razliko od jesenskih skupščin, na katerih je za predloge tovarišev in tovarišic kar zmanjkovalo časa, so bile na decembrskih velikokrat v ospredju praktične zadeve, kot so ogrevanje, iskanje novega šotora in premajhno število prostovoljcev za nočne straže. So pa v tem času izvedli tudi dva “teach-ina” (začasno zasedbo institucije, pri kateri glasno izpostavijo svoje probleme, vezane nanjo): 20. decembra so bili na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, dan zatem pa na pravosodnem ministrstvu. Ker pa konec decembra na spletu ni bilo več rednih zapisnikov skupščin, se je pojavilo vprašanje, ali bo po novem letu tam sploh še kdo.
Ostali so. Tu smo, vaši smo. Vzrok, da je pri zapisnikih na spletu zazevala vrzel, je sila preprost - par, ki zapisnike objavljata na spletu, je šel v toplice. Zadeva spet deluje, poleti pa bo pred borzo tako ali tako bazen. Ploščad ostaja okupirana, vodo dobivajo iz Socialnega centra Rog, elektriko iz bližnjega bifeja, plinske jeklenke pa kupujejo z donacijami, ki se zbirajo v šotoru.
Veseli december, izpiti in mraz
Na prvi ponedeljek v letu 2012 so bili prebivalci postojanke pred borzo še nekoliko pod udarom veselega decembra. Obiskovalca je ob 9.30 v kotu zelenega šotora pozdravila okrašena jelka in prvi jutranji obrazi, ki so posedali ob kavi, cigaretah in pivu. V šotoru je bilo toplo, računalnik je izpolnjeval glasbene želje, na mizi se je znašla donirana potica. Počasi se je nabralo deset ljudi, večinoma moških.
Slovenski 15o se bori za skupno blaginjo in proti nadaljnjemu razlaščanju skupnega, je zapisano na spletni strani www.15o.si. Za izhod iz trenutne krize omenjajo dva načina: pritiske na Evropsko centralno banko in nacionalne centralne banke, naj prenehajo reševati tiste, ki so krizo povzročili, in pa zahtevo po spremembi modela financiranja ekonomije v smer, pri kateri bi šlo skupaj proizvedeno bogastvo v financiranje skupne blaginje, ne bi se pa z njim reševalo izgub finančnih institucij. Izvor krize namreč vidijo v finančnih trgih in institucijah, ki upravljajo skupno bogastvo, kar se dogaja od 80. let prejšnjega stoletja, prinaša pa prekernost in množično izključenost. Po letu 2008 se je ta način upravljanja skupnega bogastva in ekonomije izkazal kot povsem neracionalen in škodljiv, pravijo. Odklonilno so se odzvali tudi na nedavne parlamentarne volitve: “Ne potrebujemo novih obrazov, potrebujemo drugačne načine političnega organiziranja.”
Ni jih veliko - vsako noč pred bojzo vztraja približno deseterica. “Bojza je zdaj bolj poligon za druženje, upam pa, da je to samo faza,” pravi ena od stalnih prebivalcev, 30-letna Urša iz Ljubljane, študentka Filozofske fakultete. Decembra ljudi verjetno ni bilo zaradi mraza, praznikov in izpitov. Nasprotno pa je bilo jeseni dogajanje pred bojzo zelo pestro: dnevno je bilo tudi do pet delavnic na različne teme (direktno socialno delo, prekernost, univerzalni temeljni dohodek, nedenarni izmenjevalni sistem, stanovanjske problematike, brezdomstvo, privatizacija javnih zavodov ...), različni protesti in akcije, med drugim akcija v Psihiatrični bolnišnici Polje, zasedba Filozofske fakultete, protesti proti podražitvi avtobusnega prevoza v Ljubljani ... V času nenadnega upada delavnic in akcij Urša skupaj s še nekaterimi pripravlja predstavo Sneguljčica, s katero bodo šli tudi v mestno središče.
Ne humanitarnost, ampak opolnomočenje
Urši se zdi pomembno, da prostor pred borzo ostane okupiran, saj ga razume kot “čebelo matico”. Sem se bodo lahko vrnili tudi z zasedenih fakultet: “Če tega ne bi bilo več, se ladjice iz centralne luke ne bi imele več kam vrniti.”
Bojza je v tem času postala nekakšna platforma za reševanje najrazličnejših težav: kdorkoli lahko pride tja s svojim problemom, skupaj se pogovorijo, razmislijo, kakšna bi lahko bila rešitev, in ga podprejo pri morebitni akciji. Ne delujejo pa na način, da bi nekoga zastopali in namesto njega protestirali; marsikdo je v času zasedbe prišel samo jamrat, ni pa se bil pripravljen resneje soočiti s svojim problemom. Protestnikom gre za opolnomočenje ljudi, nudenje podpore, iskanje rešitve na daljši rok. “Lačnemu ne daš ribe, ampak ga naučiš ribariti,” pravi Urša. Problemov se ne rešuje s humanitarnostjo ali prostovoljstvom.
Šotorjenje iz različnih razlogov
Stalna posadka pred bojzo pa ni enoglasna skupina, čeprav so osnovni razlogi za delovanje skupni. Urša je najprej le opazovala dogajanje, kmalu pa se je med šotori za stalno ustalila, saj so jo prepričali pogledi na probleme in predlagane rešitve. Se pa nekaterih akcij ni udeležila; fizična zasedba prostorov se ji na primer ne zdi potrebna, saj že imamo internet in forume. Zavrača tudi nasilne akcije: “Sem za reformacijo, ne revolucijo.” 21-letna Asja, študentka Fakultete za socialno delo, je pred borzo že od začetka in se ji vztrajanje pri zasedbi zdi zelo pomembno: “Potrebovali smo štiri leta krize, da se je zgodil 15. maj v Španiji.” Pravi, da je treba spremeniti načine organiziranja in odnose, tako na mikro kot na makro ravni, potrebno je zgraditi svet za dostojno življenje, kjer bo imel človek stanovanje in bo lahko delal, kar ga veseli: “Svet, kjer ne bo dovoljeno biti samo ene vrste človek.” Tudi ideja, da je za svoje težave kriv posameznik, saj naj bi vsi imeli enake možnosti, se ji zdi daleč od dejanskega stanja. Pomembna je samoorganizacija na različnih ravneh - v službah, v lokalnih skupnostih ... 30-letni računalniški serviser Plemenko iz Slovenske Bistrice, ki je v šotoru veselo poplesaval, se zavzema za brezplačen, necenzuriran internet, je pristaš gibanja Anonymus in je stalno v stiku s prijatelji, ki protestirajo v New Yorku. Nekateri so se pred bojzo znašli iz drugačnih razlogov: Sandi iz Grosupljega je ostal brez strehe nad glavo in pred bojzo našel zatočišče. Ukvarja se s stanovanjskim problemom; v državi je precej praznih stanovanj, ki jih občine ne oddajajo, ker niso prenovljena. Bi pa lahko ta stanovanja dotlej poceni oddajali, kar bi mnogim prišlo zelo prav.
Delati, kar je prav, ne zaradi plače
Eden od vzrokov, zaradi katerih se je Urša, ki je sprva le opazovala dogajanje pred bojzo, tam naselila za stalno, so institucije, ki ne delujejo idealno. Na klasično vprašanje, kaj se da narediti, odgovarja: “Ena rešitev je, da se spremeni sistem. Druga rešitev pa je, da se spremeni mentaliteto ljudi, da ne bi več izrabljali sistema.” Za to bo po njeno potrebnih več generacij. Namesto opozarjanja na napake se ji zdi bolje ponuditi nekaj drugega: “Narediti, kar je prav, ne zato, ker si za to plačan.” Ni pa niti zagovornica nepremišljenega delovanja: “Dobro je delovati, ko veš, za kaj deluješ. Brez tega je delovanje lahko škodljivo.” Asja je do sodelovanja z institucijami skeptična. Pravi, da je odnos ljudi na visokih funkcijah zelo birokratski in se povečini branijo z argumenti, da zadeve niso v njihovi pristojnosti. Bi se o problemih pogovarjali tudi z izvoljenimi parlamentarci? Plemenko pravi, da so odprti za dialog kot človek s človekom, ne pa kot s predstavniki, saj predstavništvo zavračajo.
Dober teren za urjenje v potrpežljivosti
Pred bojzo se že tri mesece dogaja tudi eksperiment neposredne demokracije; po tem principu delujejo skupščine, kar pomeni, da pri oblikovanju končne odločitve, do katere pride s konsenzom, sodelujejo vsi prisotni. Ideja sloni na prepričanju, da je nekaj možno udejanjiti brez posrednika. Tisti, ki nekaj predlaga, se zaveže tudi k uresničitvi zamisli. Na skupščini obstajajo minimalna pravila: do besede se pride z dvigom roke, moderator pa lahko tudi koga ustavi, če predolgo govori. Na okupiranem ozemlju sicer ni dovoljeno fizično obračunavanje in žaljenje, pri akcijah pa pazijo, da ne kršijo zakonov.
In kakšni so vtisi teh, ki živijo pred bojzo? Urša pravi, da se učijo delovanja v skupnosti. Postala je bolj potrpežljiva. Pri sebi jo je najbolj presenetila velika količina stereotipov. Ugotovila je, da je to, česar ni mogoče spremeniti, dobro sprejeti, da pa je vsekakor dobro vztrajati pri tistem, kar je mogoče spremeniti. Priporoča previdnost do samooklicanih vodij, poleg tega se ji zdi pomembno, da imajo osebe, ki se gredo aktivizem, “urejene zadeve v glavi”. Plemenko zatrjuje, da je v tem času postal mirnejši, saj je sicer bolj vroče krvi.
Z bojze v Rog
Tako so dopoldne, raztegnjeno v popoldne, v zadimljenem šotoru pripovedovali bojzniki. Popoldne, na 80. skupščini, se je poleg jutranjih prikazalo še nekaj novih obrazov, nekaterih pa ni bilo več. Na ne predolgi skupščini so se pogovarjali o podpori protesta proti mučenju živali, ki bo v Ljubljani 21. januarja, o delavnici v zvezi z brezdomstvom in o prihajajoči generalni skupščini in shodu 15o. Ponedeljek je svoj konec dočakal v Rogu, kjer je eden od bojznikov praznoval rojstni dan.
REKA ŠAV
