Na ozadju zla se dobro bolj blešči
Kaj je tako privlačnega v grozi, da dvakrat razproda ljubljanski Kino Šiška, bo drevi lahko izkusilo sežansko občinstvo, ki bo v Kosovelovem domu prisluhnilo recitalu Svetlane Makarovič in Zlatka Kaučiča Horror Mundi/Groza sveta.
Intervju z njima je nastal z združevanjem ločenih telefonskih pogovorov, na katerih smo jima postavili domala ista vprašanja. A ne le o grozi.
> Groza sveta ... Zakaj jo potrebujemo še na odru?
SVETLANA: “Ker je nekateri nočejo videti. Ker hočejo živeti v kičasti predstavi, da je ta svet dober, pravičen, da se bo na koncu vse uredilo in tako naprej. Jaz nočem nikogar na to opozarjati, ampak izgovarjam, kar vidim, v pesniškem jeziku hočem stvari čim bolj eksaktno poimenovati: da je svet grozen zaradi ljudi. Zaradi groze, ki jo ljudje povzročajo drugim ljudem. Ni strašnejše stiske, strašnejše groze kot ob zavedanju, kaj vse je hudega človek sposoben storiti drugemu človeku.”
ZLATKO: “V času, ko se dogajajo neverjetne stvari v politiki, v odnosu institucij do ljudi, jo potrebujemo, da bi se ljudje zavedali, da so nam pravice poteptane. Da nam 'kontrolorji' vdirajo v zasebnost, kot nam sporoča Snowden, da medsebojna komunikacija izgublja vso moč, da imamo v tej naši državi problem že v odnosih med ljudmi, med nami samimi ... Vprašanj je veliko, odgovorov pa ne bomo dobili na hitro. Svetlana je to poezijo napisala v času Tita, in čudežno, ko pesmi preberemo danes, so slišati brezčasne. Kot vsi veliki literati ima tudi Svetlana v sebi brezčasno poezijo oziroma 'blues', ko njena izpoved zveni, kot bi bila napisana zdaj, leta 2014, in jutri in pojutrišnjem bo prav tako.”
> Bi se kaj spremenilo, Svetlana, če bi bili ljudje pripravljeni vse to, kar ste omenili, videti?
SVETLANA: “Ne. Mislim, da je od vsega začetka, odkar je človeštvo nastalo, svet 'horror'. In tako bo vedno.”
> Ko je svet tako grozen in so ljudje v krizi, niso sposobni videti lepote, ki jo ne glede na svojo obliko prinaša umetnost. Kako jim dopovedati, da se del rešitve skriva prav v kulturi?
SVETLANA: “Kar dajemo umetniki, lahko sprejme samo duhovna, intelektualna elita; to so ljudje, ki čutijo, ki razumejo, ki so že okusili bolečino, strah, zlo, ogorčenje, krivico. Mislim pa, da so v manjšini. Večina se želi samo zabavati in živi v ritmu polke in valčka.”
ZLATKO: “Lepoto pokažeš na odru. Groza sveta zveni malce zastrašujoče, a v njej je popolna lepota ustvarjalnosti. Jaz se naslanjam na Svetlanine pesmi in jih na svojem inštrumentu svojevrstno podaljšujem ter povem še svojo različico njene zgodbe, tako da si jih podajava iz roke v roko. Kot ustvarjalca postavljava na oder svoje protestne note oziroma izraza. To počnem že 34 let, ker se nisem nikoli predal komercialni ali potrošniški zvrsti. Ljudje mislijo, da si neprestano jezen na sistem ... Ja, si, a po drugi strani izpostavljaš svojo ustvarjalnost in 'lepoto'. Kdor to sliši, je bogat. Kdor zapre ušesa, ostane običajen podalpski slovenski človek.”
> Kino Šiška ste dvakrat razprodali. O tem sanja marsikateri pop glasbenik. Očitno besedica groza ni tako odbijajoča, kot bi kdo utegnil pomisliti. Četudi ne ponujate polk in valčkov. Kako pojasnjujete tak uspeh?
SVETLANA: “Postavili ste mi pretežko vprašanje. Del občinstva pride iz radovednosti, kar ni nič hudega. S tem, da recital izvajam stoodstotno iz sebe, moram te ljudi prepričati. Vsaj za tisti čas, ko gledajo, ko poslušajo, mislim, da jih prepričam. In da jim, ko odidejo iz dvorane, nekaj ostane. To se mi zdi, kot bi posejala žlahtno seme, ki bo v nekaterih ljudeh vzkalilo, da bodo mogoče bolj znali ceniti, kar je lepo, kar je dobro, kar je pravilno. Ker na ozadju zla se dobro veliko bolj blešči, in tako je prav. In na ozadju primitivizma, surovosti, solzave sentimentalnosti se izkristalizirana umetnina še bolj zablešči. V to še vedno verjamem.”
ZLATKO: “Gotovo sva koncerta razprodala zaradi Svetlane, zaradi njene osebnosti, vsega, kar je doslej naredila v tej državi. Srečen sem, da nama je uspelo. Opazil sem, da je bilo občinstvo raznovrstno, bilo je tudi veliko mladih. Dobil sem možnost, da so me slišali tudi tisti, ki me doslej še niso. A vsakič, ko grem na oder, želim s seboj pripeljati druge instrumente, želim dati še večjo težo poeziji, še bolj osmisliti, zakaj sva skupaj.”
> Svetlana in Zlatko - marsikdo je pomislil: končno! Kot bi si bila usojena. Kako se je vse zgodilo?
SVETLANA: (Smeh) “V moje življenje je prišel Rok Zavrtanik (direktor založbe Sanje, op.a.) in naju nekako spravil skupaj. Oba je spoznal skozi najino umetnost, jaz pa sem enkrat rekla, da bi želela prav v predbožičnem času, ki je poln 'kičeraja', sladkobnosti in lažnega optimizma, narediti en recital, kjer izrečem svojo grozo pred svetom. In zaželela sem si, da bi imela zraven tolkalca. Tokrat ne kakega ciganskega ansambla z njegovo lepoto, tokrat nobenih muzikantov, ampak ostrega tolkalca. In potem je Rok Zavrtanik požvižgal in z neba je padel Zlatko Kaučič, direktno na oder za tolkala.” (smeh)
ZLATKO: “Ne vem, ali sva si bila usojena. Ne vem, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo Roka Zavrtanika. Borim se za svoj bit in vsak v tem času na svojem polju dela tisto, kar si želi. V poeziji sem vse življenje, od 22. leta, začenši v Španiji z Garcío Lorco, v Amsterdamu in nato doma s Kosovelom, Gradnikom in primorskimi pesnicami ... Niti pomislil nisem, res, da bi se to s Svetlano lahko kdaj zgodilo, ker ima vsak svojo pot ...”
> In včasih se ne križajo.
ZLATKO: “Ja, obenem pa nekateri ljudje nimajo niti čuta, da bi rekli: Vidva bi se lahko dobila! Pri nas je največja težava zavist - torej posredovati čim manj informacij drug drugemu, ker smo majhna država. Zato sem se osredotočil na svoje ustvarjanje doma, pri sebi, a večinoma za tuje poslušalstvo, ker vidim, da je naš prostor premajhen. Če se začneš preveč pojavljati, se takoj začnejo dogajati čudne sile, češ da ustvarjaš preveč, blablabla in tako dalje. To s Svetlano se je verjetno moralo zgoditi. Zgodilo se je ob pravem času. Lepo je ustvarjati z osebo, ki je izjemna pesnica, ki je naredila ogromno. Priznam, da je prej nisem poznal dovolj, pa ne zato, ker me ne bi zanimala, a bil sem v najrazličnejših projektih. Po duši sem kosovelovec in sem si tako dal v glavo gnoj na Krasu in tamkajšnjo zemljo in barve, da sem pozabil na ostale pesnice in pesnike v Sloveniji, kjer imamo vodnjak, vrelišče izjemnih literarnih ustvarjalcev.”
> Moč glasbe in moč besede se ne izključujeta, ravno nasprotno.
SVETLANA: “Tako je!”
> Kako sta se ujela?
SVETLANA: “Takoj sva se ujela. Tembolj, ker od nekdaj ne maram, da bi beseda ne imela okoli sebe prostora in da ga ne bi imela glasba. Zato mi je bilo vedno zoprno, kadar so kakšne recitacije podlagali z glasbo, da se je oboje slišalo. Meni je to odvratno. Hočem, da beseda govori zase, da glasba govori, in se na nekakšen čuden, rekla bi metafizičen način spojita. Tega ne znam dovolj jasno opredeliti. Tukaj gre res za občutje ... Kaj pa vem. Če začnem filozofirati, potem je - reši se, kdor se more!” (smeh)
ZLATKO: “Vse skupaj je zelo atipično za našo državo, kjer imaš ponavadi v ozadju kuliso zvoka, ko melanholične melodije igra bodisi kak harmonikaš ali čelist, narator pa bere svoje poezije. Pri naju gre bolj za testament v danem trenutku - sam sem zelo odvisen od Svetlane, od tega, kako na pamet interpretira svoje pesmi, kako se tistega dne počuti. Kot bi naju povezovala nekakšna popkovina, kar je zelo zanimivo, saj je podobno improvizaciji, ki jo nadvse ljubim. Če se na odru nekdo počuti slabo, se tudi ostali glasbeniki ne počutijo dobro, ker niso povezani med seboj. Meni je sicer všeč interakcija med poezijo in glasbo, ker gre pri tem za neprestani stik, a Svetlani to ni blizu. Želela je brati v tišini, ne nazadnje je tudi izjemna performerka, in je zanimivo slišati vse njene podtone. Vse dokler mi pesmi ne poda, da krenem na svojo pot ustvarjanja poezije.”
> Kako boste praznovali letošnji kulturni praznik?
SVETLANA: “Že dolgo si ga želim praznovati na lep način, ne na grdega, kot se je že nekajkrat zgodilo in se mogoče bo za koga tudi letos. Želim imeti res pravi kulturni praznik. Lep praznik, kjer bo med umetniki in občinstvom zares iskrena, prisrčna vez. Praznik bo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani ob istem času, kot bo potekala uradna, njihova Prešernova proslava. Imeli bomo svoj kulturni večer, naslovljen Svetlanin kulturni praznik. Imam goste, ki jih imam rada, ki me osrečujejo s sodelovanjem, s poslušanjem, s prijateljstvom, z iskrenimi aplavzi, z objemi. Takrat bo založba Sanje predstavila tudi dva cedeja, izbora mojih nekdanjih šansonov (Večerni šansoni in Namesto rož, op.a.) in ... Ma, bomo videli, kako bo. Jaz mislim, da bo lepo!”
ZLATKO: “Prav na kulturni praznik bova s Svetlano nastopala v Celju. Uau, eno leto je minilo, odkar smo lani z Boštjanom Gombačem in kupom glasbenikom ustvarili svojevrsten protestni program (opozorili so na nezavidljiv položaj samozaposlenih v kulturi, op. av.)! Sedaj naju s Svetlano precej vabijo v kulturne domove in na druga prizorišča. Upamo, da bomo ta projekt dali tudi na zgoščenko, za spomin, ker Svetlana nenehno ponavlja, da bo umrla, umrla takoj, tako da je treba to storiti čim prej. (smeh) Ampak osebno mislim, da tisti, ki govori, da bo umrl, ne bo v resnici nikoli. Čaka ga mukotrpno življenje še naprej, če sem nekoliko pesimist. Pri Svetlani mi je všeč, da ima izjemen smisel za humor in je cinična do nekaterih tem. Sploh pa je za svojih 75 let izjemno lepa. Marsikatera ženska, ki ne kadi po dve, tri škatle cigaret na dan, bi dala vse, da bi imela njeno postavo.” (smeh)
MAJA GOMBAČ PERTIČ
