“Na vaje sem se vozil z biciklom, s pozavno v naročju”
Leander Pegan je sinonim za godbeništvo na južnem Primorskem. V polstoletnem glasbenem udejstvovanju je pustil močne sledi v kar osmih godbah in enem orkestru. Njegova dota naslednikom so tudi močni temelji na področju glasbene vzgoje. Pred dnevi je imel zadnji javni koncert pred, kakor pravi, dokončno glasbeno kapelniško upokojitvijo.
> Ob vaši predaji dirigentske paličice mlajšemu kapelniku Vrhovske vaške godbe, ki je pred dnevi sovpadala z obeležitvijo Tega veselega dne kulture, ste v govoru omenili tudi Prešerna, ki ga baje nekoč niste preveč cenili. Zakaj?
“V mlajših letih mi je šel v nos zaradi zbadljivih stihov: 'Slep je, kdor se s petjam ukvarja, Kranjec moj mu osle kaže; pevcu vedno sreča laže, on živi, umrje brez dnarja.' Ko pa sem zaznal, da me javnost ceni predvsem po tem, kar sem ji kot profesor pihal in trobil ter kot kapelnik lahko predano nudil, sem na Prešernove zbadljive stihe sčasoma pozabil, in to toliko lažje, saj sem si za svoje opaženo glasbeno delo celo pridobil javna priznanja.”
> Katero vlogo bo odslej imela glasba v vašem življenju?
“Kot pasivni poslušalec bom v njej začel zlasti uživati. S tem ne bo težav, saj jo mnogo vrtijo po radiu in televiziji. Sem tudi redni abonent gledališča Koper, ki ga vodi moja hči Katja, tako da bom obiskoval, kolikor mi bo zdravje omogočalo, tudi še žive nastope. S partnerico (magistra violinske igre Miroslava Stojković, op. a.) razmišljava, da bi še ohranila stik z Vrhovsko godbo, s katero sem bil aktiven zadnjih pet let, vse od njene ustanovitve. V tamkajšnji godbeniški šoli bi še učil kljunasto flavto, ona pa violino.”
> Rodili ste se leta 1939 v Središču ob Dravi v takratni kraljevini Jugoslaviji. Kasneje ste, zlasti po zaslugi očeta in takrat že v povojni Ljubljani, odraščali v glasbeno bogatem okolju. Lahko rečemo, da vam je bila glasba položena v zibelko in tako skoraj usojena?
“Pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa, tako da je res, za mojo življenjsko pot je v veliki meri zaslužen oče, ki je tudi bil Leander. Rojen je bil leta 1913 v Trstu, odraščal pa je v desetčlanski družini na Vipavskem, kjer je tudi igral v godbi. Leta 1932 se je vpisal na ljubljanski konzervatorij. Kmalu je začel igrati, med drugim z ansamblom Bojana Adamiča. Tako je na enem od nastopov spoznal mojo mamo, ki je bila takrat zaposlena v Rogaški Slatini. Angažma je dobil tudi kot pozavnist v ljubljanski Operi ter simfoničnem orkestru Slovenske filharmonije. Številnim generacijam je še danes znan kot ljubljanski pedagog in ustanovitelj treh ljubljanskih pihalnih godb, med drugim tudi zelo znane Litostrojske pihalne godbe.”
> Igranja na katere inštrumente ste se učili?
“Kot mulca me je oče vpisal na Glasbeno matico, da bi se učil violine. Čeprav sem z njo pri desetih letih osvojil celo eno nagrado, sem kasneje presedlal na bolj razširjeno in med mojimi vrstniki lažje sprejeto trobento in bariton. Oče mi je iz različnih kosov sam naredil pozavno, in po sprejetju na srednjo glasbeno šolo je bila z njo moja pot zapečatena. Kot študent glasbenega oddelka višje pedagoške šole v Ljubljani sem za diplomo igral na to pozavno, ki jo še sedaj doma hranim kot svetinjo. Diplomiral sem iz glasbene pedagogike, po opravljenem diferencialnem izpitu na ljubljanski Akademiji za glasbo in strokovnem izpitu za predmetnega učitelja pozavne mi je komisija priznala tudi to kvalifikacijo. Še kasneje, še vedno pod Jugoslavijo, so mi priznali naziv učitelja pihal in trobil, s specializacijo še za flavto, klarinet in saksofon.”
> Že kot študent ste baje igrali v takrat zelo popularnem ansamblu Veseli planšarji?
“Res je, še prej pa je potrebno omeniti pihalno godbo milice v Ljubljani, zdajšnji Policijski orkester. Njen takratni dirigent, major Rudolf Starič, je kar v uniformi prišel ali bolje vdrl k pouku, češ da rabi trobilce in pihalce. Ker me je že prej poznal prek očeta, me je kar določil, da moram, brez pardona, kar je veljalo tudi za mojih ostalih enajst sošolcev, priti igrat k njemu. V policijski uniformi, ki sem jo dobil tudi sam s činom kadeta, smo igrali po vsej Sloveniji. Iz Šiške, kje smo takrat stanovali s starši in dvema sestrama, sem se dolgo zaradi uniforme zastonj švercal na avtobusu, s katerim sem hodil na vaje v središče mesta, dokler niso pogruntali, da nisem pravi policaj oziroma, kot se je takrat reklo, miličnik. Od takrat sem se na vaje vozil z biciklom, s pozavno v naročju. Iz vrst članov policijske godbe se nas je okrog leta 1959 zbralo nekaj navdušencev za narodnozabavno glasbo, ki je takrat pridobivala na popularnosti. Ustanovili smo Vesele planšarje, kjer sem, še vedno kot študent, igral bariton in pa kontrabas, ki sem ga imel na srednji glasbeni šoli kot stranski predmet. V naslednjih štirih letih smo, v prepoznavnih planšarskih oblekah z lesenimi cokli, igrali lastno avtorsko glasbo na okrog 2000 koncertih ne le po Sloveniji in po Jugoslaviji tja do Makedonije, temveč tudi pri naših rojakih čez mejo. Od petčlanske zasedbe sva živa še dva, oba trobilca.”
> Kako vas je pot zanesla na Primorsko?
“Po očetovi strani imam sorodnike tako na Vipavskem, kjer je živel stric, ki sem ga obiskoval, kakor tudi v Piranu, kjer sem se med poletjem sam naučil italijanščine ob druženju z italijanskimi vrstniki. Po diplomi, vmes sem se leta 1961 poročil, žena je kasneje dobila službo v Izoli, so mi leta 1963 zaupali vodenje Mestne godbe Piran, zato sva se tja priselila iz Ljubljane. Na piranski glasbeni šoli do takrat niso poučevali pihal in trobil, zato sem bil njihov začetnik, angažiral sem se tudi pri ustanovitvi godbeniške šole za ta glasbila.”
> S to godbo ste dosegli tudi prve uspehe, zaplet z njo pa naj bi bil kaplja čez rob, da ste namesto glasbene kariere skoraj končali na ladji kot pomorščak?
“Po sedemnajstih letih prizadevnega in uspešnega delovanja, merilo za to so bili rezultati na tekmovanjih Zveze pihalnih orkestrov Slovenije, sem dobil mandat, da s Pihalnim orkestrom Piran v letu 1979 zastopam našo republiko na svetovnem tekmovanju pihalnih orkestrov na Dunaju. Tu smo zaradi slabih glasbil - in kljub njim! - zasedli odlično četrto mesto. Ker občina Piran takrat ob povratku ni imela posluha za nakup novih glasbil, sem naslednje leto razočaran zapustil Piran in se kot mornar vkrcal na ladjo. Že po treh mesecih sem ugotovil, da to ni zame, pa tudi glas domovine in glasbe je bil premočan.”
> Najprej ste obnovili godbo v Piranu, kasneje pa še godbi v Postojni in v Trebčah. Očitno ste že takrat postali znani kot tovrstni strokovnjak.
“Moje postojnsko obdobje je zasluga takratnega ravnatelja postojnske glasbene šole Iva Jelerčiča, ki me je spodbudil, da sem se leta 1981 prijavil na mesto učitelja pihal in trobil na šoli. Istočasno sem prevzel tudi vodenje Postojnske godbe, ki se ponaša s častitljivo letnico ustanovitve 1817. Do leta 1989 sem godbo obnovil in številčno ojačal, kar se je kmalu poznalo, saj smo si na dveh periodičnih tekmovanjih priigrali zlati odličji v tretji in drugi težavnostni kategoriji, z učenci glasbene šole pa v letu 1987 drugo zvezno nagrado tria klarinetov na tekmovanju učencev in študentov glasbe v Dubrovniku. Izkušnja z Godbeniškim društvom Viktor Parma iz Trebč se je začela v letu 1986, ko me je Sveto Grgič, ravnatelj Glasbene matice Trst, nagovoril, naj prevzamem kapelniško mesto. V naslednjih desetih letih sodelovanja smo si na tekmovanjih v Krškem in Sežani priigrali srebrne plakete. Srebro nam je podelila tudi italijanska strokovna komisije na tekmovanju v italijanskem godbenem združenju v Bertiolu. Pristne stike imamo še sedaj, saj so se me še pred kratkim spomnili ob svojem stotem jubileju.”
> Obdobje v Sežani, kjer navsezadnje stanujete še danes, je mogoče najbolj glasbeno plodovito v vašem življenju. Kako vas je življenje povezalo s to kraško metropolo?
“Kot ravnatelj sežanske glasbene šole, ki sem jo prevzel leta 1989 in jo vodil do upokojitve v letu 2001, sem število učencev šole v treh mandatih povečal s 120 na 320 in s 7 na 17 učiteljev ter jo preselil v zdajšnje prostore. Organizirali smo poučevanje tudi na podružnicah v Divači, Hrpeljah in Komnu. Mnogo nekdanjih učencev teh šol se je uspešno uveljavilo, tako v slovenskih profesionalnih orkestrih kot tudi med glasbenimi pedagogi. V ta čas sodi tudi ustanovitev kar nekaj novih ljubiteljskih godb na območju Krasa in Brkinov ter širše. V letu 1991 sem bil pobudnik današnje sežanske Kraške pihalne godbe, leta 1995 Pihalnega orkestra Komen ter ob prelomu stoletja Brkinske godbe. Vse sem po uspešnem startu zapustil naslednikom. Še novejšega datuma je Pihalni orkester Vrhpolje - Vipava, ki je sicer zamrl po drugi svetovni vojni, a sem ga po obuditvi vodil v letih od 2002 do 2007. Štiri leta sem ob sodelovanju z Miroslavo vodil tudi Medobčinski komorni mladinski orkester Mirarco Sežana - Vipava, ki pa žal ne deluje več. Moj najmlajši in tudi zadnji angažma je vezan na Vrhovsko vaško godbo Tabor - Vrabče, ki sem jo po petih letih pred dnevi prepustil 22 let mlajšemu kolegu. Čas je za mlajše, pravim.”
> V vseh 51 letih aktivnega glasbenega udejstvovanja na Primorskem so številni “vaši” godbeniki dosegli visoka in najvišja priznanja doma in v tujini, deležni pa ste jih bili tudi sami. Vam je katero še posebej drago?
“Vsako po svoje mi obudi posebne spomine, tako da cenim vse, saj so mi potrditev, da sem za nekoga delal dobro in da sem bil sprejet kot pedagog in kapelnik. Najvišje priznanje Zveze slovenskih godb zlati prstan - doslej smo ga prijeli samo trije - nosim s ponosom, vse od kar sem ga lani prejel. Drage so mi tudi zlate Gallusove značke, orden dela s srebrnim vencem, medalja in plaketa Bojana Adamiča, priznanje občine Sežana, medalja Slovenske vojske, srebrna plaketa Javnega sklada RS, in še kaj bi se našlo. Priznanje, poimenovano po maestru Adamiču, ima zame še posebno težo. Na mojo pobudo za revijo kraških pihalnih godb - prva je bila organizirana v Sežani leta 1994, jubilejna dvajseta izvedba sledi čez mesec - so ob koncu prve izvedbe vse godbe premierno družno nastopile pod njegovim vodstvom z dvema njegovima skladbama. Kot se je izkazalo, je bil to eden njegovih zadnjih nastopov.”
> Ob prejetju zlatega prstana lani vas je Enzo Kralj, predstavnik godbe iz Trebč, označil z besedami: “Kapelnik Pegan je kot Atila - kjer se je zaustavil vsaj za en dan, je že pustil sled.” Vam ugaja taka oznaka?
“Vzporednice z Atilo so lahko večplastne. On je uspešno osvajal nova ozemlja, kar mi ob primerjavah z mojo glasbeno zapuščino ugaja. Njegova druga lastnost - krutost - mi pa ne. Res je, da sem bil zaradi ostrega kriterija zaposlovanja in izbora strokovnih kadrov, zlasti na sežanski glasbeni šoli, večkrat deležen očitkov, a mi je vedno z argumenti uspelo zdržati pritiske in umirjati strasti, kar se je izkazalo za edino pravo pot. Poleg te, glasbene zapuščine pa sem ponosen tudi na svojo drugo konkretno zapuščino, tri otroke, ki mi lepšajo jesen življenja: Katjo, Vanjo in Leana.”
BOGDAN MACAROL
