Na zadnjem valu raziskovalnega novinarstva

Pisal je do zadnjega diha, vselej zvest svojemu pojmovanju novinarstva: iskreno, dokumentirano, nešablonsko in nevšečno.

“Imel sem srečo, da sem živel v zadnjem obdobju, ko je raziskovalno novinarstvo še bilo možno,” je Giorgio Bocca lani dejal v intervjuju za 7. val. Iz te povedi lahko razumemo marsikaj.

Najprej, da je Bocca z novinarstvom tešil svojo neizmerno radovednost. Za Europeo, Il Giorno, La Repubblico in Espresso ni pisal šablon, ampak to, česar drugi niso. Dvakrat v karieri se je osvobodil spon rutinskega pisanja in šel raziskovat, kar bi novinarji morali spremljati, a niso. Šel je na podeželje in v podjetja na robu mest. Hotel je izvedeti, kaj se dogaja v državi. Pisal je o postopkih konzerviranja mleka, o oljkarstvu, o novih računalniških programih, o idejah inženirjev, o tehnološkem napredku, o potrebah kovinarjev, o slabem izkoriščanju reke Pad v prometne namene, o krutosti kapitalistov in o zablodah sindikalistov, o razpečevanju mamil, o mafiji, o preteklosti in o bodočnosti.

Raziskovalna vnema se v njem ni nikoli polegla. Tudi ko se je v Italiji zgodil usodni preobrat, zaradi katerega se je novinar iz profesionalca spremenil v zabavljača. Italijansko novinarstvo je zašlo na stranpot v sedemdesetih letih, ko je vzniknil dnevnik La Repubblica. Bocca je bil zraven pri njegovem ustanavljanju. Načrt Eugenia Scalfarija se je sprva zdel imeniten. Iz niča je nastal nov dnevnik, ki je prevetril italijansko medijsko ozračje in pariral elitnemu Corriere della Sera. A kot je napisal Bocca v svoji biografiji E' la stampa, bellezza (To je tisk, dragica), je Repubblica že po nekaj letih pozabila na svoje bistvo. Nekateri proučevalci medijev, kot na primer Beppe Lopez, ugotavljajo, da je Repubblica v italijansko novinarstvo vnesla novo paradigmo, po kateri je postalo dopustno lepšati dejstva s (pristranskimi) mnenji piscev.

V hipu so se članki o politiki sprevrgli v zabavljaška poročila o puhlem govoričenju politikov, kot bi bili parlamentarci in ministri hollywoodske starlete. Ve se, komu je to poneumljanje najbolj koristilo. “In v dejstvu, da je Berlusconi hkrati predsednik vlade in gospodar večine medijev, Italijani ne vidijo nič slabega, saj bi tudi sami na njegovem mestu naredili isto. V svojem malem želijo biti kot on. Samo v najtežjih trenutkih, pod kratkotrajno nacistično okupacijo, so Italijani v sebi odkrili nekaj skupne morale, toda v času debelih krav in miru je na dan spet privrela njihova anarhična duša. Potrošniška družba temelji na kraji,” je pojasnil v intervjuju za Primorske novice.

Bocca je dosti prej kot ostali uvidel past. Vedel je in je to tudi priznal, da je novinar razorožen. “Danes časopisu ni mogoče narediti resnične, verodostojne raziskave o položaju velikih industrij, kot sta Fiat in Pirelli, saj mu ti naslednji dan, če niso zadovoljni z rezultati, odtegnejo oglase in s tem denar. Zaprejo ti finančno pipico in ne moreš več izhajati,” je povedal za Primorske novice.

A tako kot se je Bocca dekadence novinarstva odlično zavedel, se ji je tudi uprl, tako kot Indro Montanelli in Enzo Biagi. Toskanec je v propadajočo družbo zapičil ostro pero, Emilijec pa se je pred zaslepljene ljudi postavil z gorečim etosom. Bocca se za razliko od ostalih dveh ni bojeval v središču pozornosti. Stopil je korak stran iz kloake vsakdanjega čenčanja. Ni se omejil na beleženje in komentiranje vsakdanjega dogajanja, a ga je postavil v kontekst. To je šlo mimo modnih pravil hitrega in lahkotnega novinarskega pisanja, zato je pri mnogih vzbujal sum, da želi biti vzvišen, za vsako ceno drugačen od popularnega Biagija ali odmevnega Montanellija.

Če so mu ti očitki sploh prišli na uho, se zanje ni zmenil. Njegove kolumne v tedniku Espresso so bile mali eseji. Pisal je tako, da so mnogi izrezali njegove članke in jih spravili v kakšno mapo. Če danes listaš po takem svežnju kolumen, spoznaš njegovo veličino. Leta in leta je berlusconizem primerjal s fašizmom, a brez posploševanja in neumestnega enačenja dveh povsem različnih zgodovinskih dob. Opazoval je družbo in napovedal kvarne posledice brezglavega potrošništva. Ni pa se demagoško postavil na stran revežev in kazal s prstom na kapitaliste. Pometal je tudi pred pragom navadnega človeka. V kolumni, objavljeni 30. julija 2008 v Espressu, je z vprašanjem razgalil človeško nrav in zbodel Italijane: “Kapitalizem je krut in lopovski, toda nožiči v rokah mladih, posilstva, kot bi šlo za davne čase, vandalizem brez razloga, barbarski zakoni mafije, triumf prostitucije, je za vse to kriv kapital?”

Tak je bil Giorgio Bocca. Razumel je svet, v katerem je živel. To je dokazal že z zgodnjim vstopom med partizane in s svojim prehitevanjem “novic”. Sredi leta 1982 je šel na Sicilijo, da bi tam intervjuval protimafijskega generala Carla Alberta Dalla Chieso. Zabeležil je, da je protimafijski borec osamljen in da nima pomoči države. Tako res je bilo, da je le slab mesec kasneje Della Chieso ubil mafijski rafal.

Ko so pet let pred tem Rdeče brigade hudo ranile Indra Montanellija, sta bila Biagi in Bocca med prvimi, ki sta ga šla obiskat v bolnišnico. “Po pločniku je prihajal Giorgio Bocca,” je obisk opisal Biagi. “Tudi on je garač. Ni se obril, zdelo se mi je, da ima rosne oči. 'Kdo je zdaj na vrsti?' je vprašal.”

A vsi trije so naposled dočakali visoko starost. Montanelli je umrl leta 2001 pri 92 letih. Biagi se je poslovil pred štirimi leti med približevanjem devetemu križu. Bocca je dočakal 91. leto. Vse tri je snubil Berlusconi, a so se mu vsi trije uprli. Vse tri je odlikovala zgledna moralna drža. Vsi trije so današnjo Italijo razlagali z zgodovinskimi vzporednicami. Vsi trije so bili po slogu prej mediteranski pisatelji kot pa anglosaški novinarji.

Bocca se je od ostalih dveh razlikoval le po doživljanju starosti. Medtem ko sta se Montanelli in Biagi poslavljala od življenja z dovtipi in blago spokojnostjo, je Bocca priznal, da se v starem telesu ne počuti dobro. V intervjuju za 7. val je dejal: “Samo ko si mlad, si lahko optimist. Tedaj si močan, lep, zdrav. Vse je pred tabo. Z leti narašča tudi pesimizem.”

Iskren do konca.

PETER VERČ

Indro Montanelli (1909-2001)/