Na znanstvenem simpoziju o Svetlani Makarovič
Muzala se je, hihitala, prikimavala, skomigala in se čudila, ko so strokovnjaki z vseh vetrov navdušeno razpravljali o njej in njenem delu.
Na celodnevnem znanstvenem simpoziju, ki ga je založba Arsem v sodelovanju z Javno agencijo za knjigo minulo sredo pripravila v ljubljanski Trubarjevi hiši literature, je zbrane uvodoma pozdravil gostitelj dr. Gašper Troha: “Vsi soglašamo, da je opus Svetlane Makarovič nekaj izrednega, a obenem se zdi, da je premalo znanstveno reflektiran.” In zato so vkup sklicali ugledne raziskovalce, katerih referati bodo naslednje leto objavljeni v reviji Jezik in slovstvo.
Opazovana in analizirana pesnica je za začetek predstavila svojo letošnjo knjigo Saga o Hallgerd, pred dnevi izdano pri založbi Arsem: “Napisala sem jo iz ogorčenja nad pohabljeno izvirno Sago o Njalu, ki je bila nasilno pokristjanjena in onesnažena s krščansko omlednostjo in dvoličnostjo.”
Na pesničin gnev se je takoj oprl pesnik, dramatik, prevajalec in literarni zgodovinar dr. Boris A. Novak, rekoč, da balade in pripovedne pesmi pogosto nastajajo “v obdobju tektonskih premikov, ko pride do radikalne spremembe oblasti, vere, vrednostnega sistema, in tako ohranjajo spomin na prejšnje obdobje, čeprav so prekrite s pozlato novega sistema”. Še posebej se je posvetil obliki, formi, ki pa “nikoli ni nekaj zgolj formalnega, kar še posebej velja za balade, kjer je ritem eden od ključnih nosilcev sporočila”. Forma in ritem sta tudi tista, ki se najelegantneje ogneta cenzuri in nadzoru, bodisi političnemu bodisi cerkvenemu. Z uporabo pradavnih, v naše podkožje zapisanih ritmičnih obrazcev nam Svetlana Makarovič po njegovem mnenju nadvse učinkovito govori o naši usodi, o našem življenju tu in zdaj, o bolečini, o izključevanju drugih in drugačnih, o usodah žensk ...
Novak je natančno pregledal sorodnosti njene balade in širše evropske tradicije, pesnica pa je dodala, da sama ne ve, kako se v njeni poeziji kaj rodi in razvije: “Vem pa, da je vsak pesnik glasbenik. Kot otrok sem hodila v Šišenski hrib, kjer me nihče ni videl. Tam sem plesala in plesala, pela, ponavljala besede, si jih izmišljala ... Iz tega je zrasla moja poezija. Ne poznam tujih balad. Sem precej nenačitana in neizobražena. Ogromno sem prešpricala. Kar me ni zanimalo, sem preprosto spustila. Tipičen primer: ko smo šli gostovat v Korejo, sem mislila, da gremo na Kamčatko. Ni me zanimalo, kam gremo, vedela sem le, da nekam daleč. Sem bolj intuitivna. Intuicija je tista, ki te butne, da zapoješ pesem. Besede pa pridejo iz bolečine. Iz ogorčenja. Iz osnovnega NE! Vsaka umetnost se začne z NE, ne z DA. Polke in valčki se začnejo z DA, mi pa pravimo: ne, tako ne sme biti!”
Gašper Troha je analiziral njeni končni pesmi Igla in Zvezda, tisti, po katerih ni zmogla napisati nobene več in ki ju je na simpoziju interpretirala tako presunljivo, da so šle kocine pokonci.
Prav zvezda nad goro je osrednji pojem njene poezije, nekakšna metafizična instanca, ki osmišlja življenje, a je ne gre mešati z bogom, je opozoril Troha in spomnil na avtoričine predlanske besede, izrečene ob predstavitvi trijezičnega izbora Samost: “Enkrat za vselej bom povedala - naj literarni teoretiki nehajo v moji poeziji iskati boga! V moji poeziji ga ni. Tudi drugje ga ni. Moja poezija je brezbožna poezija. Jaz sem brezbožen človek. Sprijaznimo se, ljubčki: boga ni! Sami smo. Imamo samo eden drugega, in tisto, kar je najžlahtnejše, kar lahko eden drugemu dá, kar lahko umetnik dá nekomu drugemu, to je ta moj simbol - zvezda nad goro. Kajti odkar obstaja človeštvo, obstaja umetnost. Umetnost je prvi dih človeštva in vedno je bila edina, ki je preživela. Umetnost nikdar ne bo v krizi. Umetnost ne pozna krize. Krizo poznajo ljudje.”
Slovenistka dr. Marjetka Golež Kaučič je pesničin opus vzporejala s slovensko ljudsko pesmijo in ugotovila, da je Svetlana Makarovič “razumela, začutila in sprejela ljudsko za svoje temelje”.
Domiselno in nadvse pestro pojavljanje živalstva in rastlinstva v njeni poeziji je z matematično natančnostjo obdelala literarna zgodovinarka dr. Irena Novak Popov, ki je tu in tam naletela na težave. V nobeni od strokovnih knjig denimo ni našla rastlin, imenovanih v pesmih: smrtnjaka, kočičevja, mrazovca, mraznika ... “Ker sem si jih izmislila!” se je zarežala pesnica ob njej, znanstvenica pa je takoj prikimala: v poeziji je to povsem upravičeno početje. Pomemben je le učinek. “Ne morem reči, da bi pesmi Svetlane Makarovič v slovensko književnost prinašale ekološke teme,” je sklenila Irena Novak Popov, “so pa zelo izrazita opozorila, da človek dobiva bitke z naravo, a je vselej moralni poraženec. Je edini zavestni nosilec zla.”
Svetlanin opus se literarni zgodovinarki dr. Mileni Milevi Blažič kaže kakor izrazito izvirna literatura socialnega upora: “Pravijo, da je kritična do katoliške cerkve. Je, tega nihče ne zanika, a kritična ni le do cerkve, temveč do vseh ideologij in do vsakršnega pranja možganov.” Raziskovalko še posebej navdušuje brezmejna igrivost in drznost motivov, nevsiljivo vtkanih v Svetlanine knjige za otroke, kjer najdemo vse živo: striptiz, alkoholizem, evolucijo, kanibalizem, moralno korupcijo, motnje hranjenja, nasilje nad otroki, kaznovanje otrok s hrano, politiko, samomor, smrt, sebičnost, spolnost ... O moči njenega leposlovja govori tudi dejstvo, da je Svetlana Makarovič edina ženska v kanonu sodobne slovenske literature.
Številne preobrazbe njene najslavnejše pravljice Sapramiška je primerjala slovenistka dr. Mateja Pezdirc Bartol: mišjo literarno junakinjo so doslej ilustrirali Marija Lucija Stupica, Gorazd Vahen, Daša Simčič in celo sama Svetlana, v minulih desetletjih je bila črna, rjava in siva, tako živalsko gola kakor počlovečeno oblečena.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana jo je leta 1986 na oder postavil Nace Simončič in na sporedu je še danes - pred dnevi je praznovala že 1500. ponovitev. Vse se spreminja, tehnologija napreduje, človeštvo vse bolj drvi kdove kam, Sapramiška pa ostaja ena in ista. Najsi bo svet tam zunaj tak ali onak, ona najde pot do novih in novih generacij otrok.
Svetlana ne nagovarja le malih, ampak tudi odrasle otroke, je poudarila prevajalka Tadeja Lackner, ki njene pravljice postopoma preliva v nemščino. Primerjavo Rdeče kapice in Svetlaninega srhljivo krvavega Rdečega jabolka je zaokrožila s trditvijo, da se pravljičarka ogiba naivni in pomirjujoči katarzi, ker ta uspava bralčev razmislek, takisto vztrajno pa nastopa zoper kič in cenzuriranje otroške literature, ki vsebuje nasilje. Če otroke na tem svetu že obdajamo z nasiljem in žalostjo, ju pred njimi ne smemo svetohlinsko skrivati, pravi.
Muzikolog dr. Gregor Pompe je analiziral uglasbitve Svetlanine poezije, ki jih navkljub zanjo tako značilni muzikalnosti ni kaj veliko. Še največ jih je podpisal Pavle Merkù, ob njem pa še Pavel Šivic, Pavel Mihelčič, Samo Vremšak, Marijan Lipovšek, Brina Jež-Brezavšček in Uroš Rojko.
Za konec je literarna zgodovinarka in dramaturginja dr. Katja Mihurko Poniž pregledala Svetlanino odrsko pot: po neuspešnem spogledovanju s psihologijo, italijanščino, angleščino, zgodovino in etnologijo jo je k avdiciji na gledališki akademiji nagovoril igralec Jurij Souček. Sprejeta je bila, leta 1968 je diplomirala in kar takoj začela nastopati, najprej v Mestnem gledališču ljubljanskem, in to kot Uršula, osrednja junakinja drame Gregorja StrnišeSamorog, ki jo je režiral Andrej Hieng. Domači kritiki so bili do njenega nastopa zadržani, je pa zato toliko več navdušenja požela med gostovanjem na Sterijinem pozorju v Srbiji, kjer so ji podelili nagrado za najboljšo mlado igralko. Ob vrnitvi v ljubljanski ansambel, kjer kot gostujoča igralka in dramatikova partnerka že od začetka ni bila zaželena, je začutila še več zavisti in škodoželjnosti kakor poprej.
Njene začetne vloge so v gledaliških kritikah pozitivno ocenjevali Vladimir Bartol, Jože Snoj, Lojze Smasek in Mirko Zupančič. Ko je Strniševo moraliteto Žabe vodstvo Mestnega gledališča ljubljanskega odklonilo, jo je na koprski oder postavil Marko Marin, ob Svetlani pa sta igrala še Polde Bibič in Vlado Šav. A spet se je zapletlo: vaj je bilo premalo, dramatik menda ni bil navdušen nad scenografijo Zvesta Apollonia, motilo ga je tudi, da je na premieri za osvetljavo in zvok šlampasto skrbel neki dežurni električar in ne strokovnjak. Po dveh predstavah je Strniša prepovedal gostovanja zunaj Primorja. Koprsko občinstvo je bilo na smrt užaljeno: drugam tole ne sme, za nas pa je dobro?!
Igro je v ljubljansko Dramo zatem potegnil Taras Kermauner, jo zaupal režiserju Miletu Korunu, a tudi tam ni šlo brez težav. In Svetlana Makarovič je po komaj dveh letih že zapustila gledališki svet, svoj igralski talent pa odtlej razdajala v šansonih in igrah za otroke. V enem zgodnjih intervjujev je pojasnjevala, da v gledališčih ne marajo žensk, ki si drznejo vse povedati in ki iz prijateljstev nočejo sklepati koristoljubnih paktov, leta pozneje pa je ugotavljala še, da morda ni rojena za igralko, saj igralec mora odpirati vse mogoče registre in se znati vživljati v najrazličnejše like: “Jaz pa bi težko igrala vlogo, v kateri ne bi prepoznala sebe.”
ANDRAŽ GOMBAČ
