Nacionalizem je laž in anestetik

Povezava med pesnikoma je Ano Jelnikar tako pritegnila, da je o njej napisala knjigo Universalist hopes in India and Europe: the worlds of Rabindranath Tagore and Srečko Kosovel (Univerzalistični upi v Indiji in Evropi: svetova R. Tagoreja in S. Kosovela), ki je lani izšla pri prestižni založbi Oxford University Press. Že leta 2010 pa je ameriško javnost skupaj z Barbaro Siegel Carlson seznanila z deli Srečka Kosovela v knjigi Look back, look ahead.

Kaj imata skupnega Tagore in Kosovel?

Najpogostejše vprašanje, ki ga sliši, ko pove, kaj je že deset let predmet njenega vprašanja, je: “Kaj imata Tagore in Kosovel skupnega?” In res, kaj bi lahko sploh združevalo Indijo in Slovenijo v prvem četrtletju prejšnjega stoletja? Izkaže se, da imata ta dva na videz povsem ločnega svetova veliko skupnih točk.

“Pesnika znotraj lastnih jezikovnih meja zasedata primerljivo mesto. Če pogledamo na eni strani mladega Srečka Kosovela in Rabindranath Tagoreja, moža s sivo brado, ki že takrat zaseda pomembno mesto znotraj globalne kulturne pokrajine, se sprva ta povezava ne zdi očitna. Oba sta danes nacionalni ikoni in vir navdiha,” predavanje začne Jelnikarjeva.

V zeleni Indiji domuje Tagore

Nobena skrivnost ni, da je Srečko Kosovel bral Tagoreja, ki je idejno, filozofsko in pesniško močno vplival na njegovo ustvarjanje. “Literarna teorija koncepta vplivanja ne mara več, danes govorimo o intertekstualnosti. Če vzamemo v roke Kosovelova zbrana dela in pogledamo v kazalo, lahko vidimo, da je pod geslom Tagore največ zaznamkov. Je največkrat omenjeni tuji avtor znotraj Kosovelovih del. To nam že samo po sebi nekaj pove,” pojasni in doda, da so jo zanimale širše povezave, skupne reference in zgodovinske okoliščine, ki so pesnika nepričakovano povezale.

V 20. letih prejšnjega stoletja je bil Tagore na vrhuncu slave v srednji in vzhodni Evropi. Leta 1926, nekaj mesecev po Kosovelovi smrti, je celo prišel v Zagreb in Beograd. Kosovel je napisal pesem V zeleni Indiji, ki je najbolj ekspliciten poklon indijskemu pesniku. Prva kitica pravi: “V zeleni Indiji sredi tihih in nad vodami modrine sklonjenih dreves domuje Tagore.”

Pesem je na prvi pogled v skladu s prevladujočimi romantičnimi predstavami o Indiji kot eksotični deželi mistikov in puščavnikov, kamor se evropski človek zateče v času krize z željo, da bi si povrnil izgubljeni ali pozabljeni duhovni temelj. A le na prvi pogled, opozarja Ana Jelnikar: “Tagore je bil za Kosovela pomemben predvsem kot sodobnik, ki se je ukvarjal z istimi vprašanji, kot on sam.”

Za trenutek se vrnimo v Indijo, kot jo je doživljal Tagore, ki se je rodil leta 1861. Tagorejevi so bili od vsega začetka prihoda Angležev v dejavnem sodelovanju z njimi, pripadali pa so najvišji kasti. Njegovi predniki so se v 17. stoletju preselili v majhno ribiško vasico, eno od treh, iz katerih je kasneje zraslo mesto Kalkuta.

Kmalu so s trgovanjem obogateli in se vključili v družbo vodilnih trgovcev tistega časa. Priimek izhaja iz indijske besede za gospod, družina pa ga je prevzela po stiku z angleškimi trgovci. “Tagore je poleg aristokratskega naslova podedoval tudi svobodo duha, saj so že od nekdaj živeli zunaj hindujske pravovernosti. Bili so podkasta, ker so nekoč zaradi onečaščenja z muslimansko hrano izgubili najvišji družbeni status in so bili prisiljeni zapustiti svoj dom na ozemlju današnjega Bangladeša,” ozadje Tagorejevega življenja pojasni Jelnikarjeva, ki se je veliko ukvarjala s preučevanjem kulturnih vplivov med Indijo in Slovenijo.

Pesnik je na ta status gledal pozitivno, saj mu je omogočal večjo svobodo. Tagorejevi so bili dovzetnejši za tuje vplive, hkrati pa so bili prisiljeni, da z lastnimi močmi uveljavljajo svoj družbeni položaj. Tagore je v svojem priimku videl zlitje vsaj treh kultur: hindujske, muslimanske in angleške. Prav zaradi prepleta kultur je bil prepričan, da ne moremo govoriti o strogo ločenih svetovih Vzhoda in Zahoda, ampak da se je s tem trkom oblikovala nova kultura.

Sestavljeni svet Srečka Kosovela

Tudi svet pesnika Krasa je bil bolj sestavljen, kot se nam mogoče zdi. Rodil se je v času Avstro-Ogrske monarhije. Največje urbano središče je bil Trst, ki se je v času njegovega življenja močno spremenil. Iz mesta, ki je cenilo drugačnost, se je spremenilo v mesto, kjer je bila večkulturnost dojeta kot grožnja. Na ljubljanski realki je obiskoval pouk v nemščini, sanjal je o Parizu in Münchnu.

“Geografsko gledano je bil Kosovelov svet omejen. Rojen je bil v tej hiši, odraščal v Pliskovici in Tomaju. Idejno gledano pa je bil njegov svet presenetljivo velik. Vedno znova me preseneti dejstvo, kako dobro je poznal svetovna dogajanja in kako politično nenaiven je bil. Mogoče za razliko Tagoreja ni potoval, a je kljub temu dobro seznanjen z idejnimi in literarnimi trendi svojega časa. Bral je v francoščini, italijanščini, nemščini, ruščini in srbohrvaščini. Oba sta bila svetovljana oziroma kozmopolita. Kosovel je živ primer, da je človek lahko svetovljan, četudi ne prestopi praga svojega okolja,” je prepričana Jelnikarjeva.

Dvakrat Zlati čoln

Potovanje pa je mogoče tudi s prevajanjem in danes se pojavlja vprašanje, kako je Kosovel sploh spoznal Tagoreja. Krivec za prve prevode indijskega pesnika je Alojz Gradnik, ki je v neki tržaški knjigarni med vojno našel zbirko Rastoči mesec in jo prevedel v slovenščino. Temu so sledili še štirje prevodi. Kosovel je te prevode bral, bral pa je tudi še v slovenščino neprevedena dela, kot so, denimo, eseji o nacionalizmu, ki jih je spoznaval v nemškem ali srbohrvaškem prevodu.

“Ko je leta 1925 pripravljal svojo prvo pesniško zbirko, jo je poimenoval Zlati čoln, po naslovu ene od Tagorejevih pesniških zbirk. Takrat je še ni mogel brati, saj ni bila prevedena v angleščino, a lahko sklepamo, da je vedel zanjo, saj so o njej pisali tudi v časopisih.”

Je pa leta 2008 naključje hotelo, da sta v Veliki Britaniji izšli dve zbirki z istim naslovom: Zlati čoln Tagoreja in Zlati čoln Kosovela. “Takrat sem si rekla, da so vse to znamenja in da sem na pravi poti,” se posmeje Ana Jelnikar.

Videl ga je kot sodobnika

Zanimivo je vprašanje, kaj je Srečka Kosovela gnalo k preučevanju del Rabindranatha Tagoreja, saj ga je zanimal kot sodobnik, ki govori o aktualnih družbenih in političnih težavah. “Moja osnovna teza je, da se Kosovel s Tagorejem poistoveti. V ozadju zelo drugačnih, pa vendar v strukturno gledano primerljivih okoljih, je podajal podobne odgovore na skupna vprašanja,” pojasni Jelnikarjeva.

Na Kosovela je gotovo vplivala takratna politična situacija: razpad monarhije, priključitev Primorske Italiji, vzpon fašizma in asimilacijska politika. “Gotovo so te politične okoliščine, ko so se Slovenci znašli na udaru raznoraznih bolj ali manj agresivnih nacionalizmov, botrovale k dejstvu, da se je Kosovel za časa svojega kratkega življenja tako intenzivno ukvarjal s problematiko naroda in narodnosti. Kot Primorcu, ki se je zavedal svetovnih političnih tokov, je bil zgodovinski izziv za nekoga pod italijansko oblastjo primerljiv z nezavidljivim položajem kolonializiranega Indijca.”

Kosovel, ki je v pesmih in esejih govoril o tajni evropski diplomaciji, ki kupčuje z ozemlji narodov, se je istočasno zavedal, da je bilo na večer prve svetovne vojne več kot 80 odstotkov neevropskega sveta v rokah peščice zahodnoevropskih imperialnih sil, poudarja Jelnikarjeva.

Obsodba nacionalizma

V eseju Narodnost in usoda je Kosovel zapisal, da so na evropskih tleh podjarmljeni narodi, ki ”komaj dihajo v strahu, da ne umrejo v oceanih tujine”. Obenem je razmišljal o kolonizaciji neevropskih pokrajin, o, kot se je izrazil, ”protinaravnem dejanju”. O njih je razmišljal kot o bratih. Podobno je zapisal Tagore v knjigi Nacionalizem, kjer je obravnaval nacionalizme na Zahodu, na Japonskem in v Indiji. Vse oblike nacionalizmov, tudi indijskega, ki je v resnici protikolonialen, je ostro obsodil.

Čeprav sta tako Tagore kot tudi Kosovel izhajala iz zavedanja o zatiranju drugih dežel in ljudi, se v iskanju osvoboditve nista zatekla v nacionalizem kot upravičeno sredstvo narodovega upora: “Ponudila sta daljnosežni in seveda mnogo težji odgovor. To, čemur sem rekla, ustvarjalni princip univerzalizma.”

Univerzalno kot še nezasedena kategorija in kategorija, ki je neprestano v nastajanju. Enotnost ni uniformnost, ampak sposobnost prepoznavanja različnosti.

Narod in človečanstvo

Tagore je nacionalizem primerjal z anestetikom, ki v ljudeh omrtviči občutek za moralno odgovornost in jih lahko pripravi do grozovitih kriminalnih dejanj. Podobno je tudi Srečko Kosovel nacionalizem označil za laž.

Dobro sta se namreč zavedala, kako hitro se človeške vrednote žrtvuje v imenu nacionalnega boja in kratkoročnih političnih ciljev, je prepričana Jelnikarjeva. V nekem pismu je Kosovel zapisal: “Narod postane narod šele takrat, ko se zave svojega človečanstva.” Ločuje med nacionalizmom in narodno identiteto. Samospoštovanje se ne sme nikoli izroditi v egoizem in šovinizem.

Oba sta bila sposobna vzpostaviti kritično distanco do tujega in do domačega. “Kritika domačega pa je v tistem času in še danes, pomenila samo eno, izdajstvo. Prizadevala sta si, da bi presegla ozkosrčno politiko v odprtem spremljanju vsega, kar se jima je zdelo vredno, saj sta bila vsa pripadnika celega sveta. Njuna osvoboditeljska drža je pozivala k preseganju separatističnega nacionalizma v imenu pluralističnega videnja človeške skupnosti.”

Obema gre za veliko več kot zgolj za to, da kolonialist, imperialist ali okupator odide. Zgoditi se mora notranja preobrazba koloniziranega. Sicer bo tujo hegemonijo nadomestila domača različica, še pojasni Jelnikarjeva. Nauk, ki ga družba danes še ni osvojila: “V tem sta vizionarska. Težko zgodovinsko preizkušnjo sta razumela kot priložnost za svojo skupnost in narod. Mogoče je največji osvoboditeljski trenutek pri obeh ravno dejstvo, da nista pristala na vlogo žrtve.”

PETRA MEZINEC