Nagrada dialogu in klofuta za ZDA

Priznanje za predsednika Santosa je obenem nagrada kolumbijskemu ljudstvu, saj se kljub vsem težavam in zlorabam nikoli ni odreklo upanju na mir, in vsem strankam, ki so pripomogle k mirovnemu procesu.

65-letni Juan Manuel Santos Calderon je letošnjo Nobelovo nagrado za mir dobil zato, ker je prek dolgotrajnih pogajanj pripomogel k podpisu mirovnega sporazuma med kolumbijsko vlado in gverilci FARC-a (Revolucionarnih oboroženih sil Kolumbije). Zavedajoč se, da je sporazum za javnost in svojce žrtev sporen, je dal Kolumbijcem možnost, da so se o njem 2. oktobra izrekli na referendumu. Sicer je tekst referenduma trinajst milijonov volilcev z majhno večino (50,21%) zavrnilo, a sta strani, ki se zavedata svoje zgodovinske priložnosti, podaljšali premirje ter nadaljujeta s pogovori o končanju zadnjega oboroženega spopada na ameriškem kontinentu. Na referendumu se Kolumbijci sicer niso izrekli proti miru, ampak so zavrnili obliko sporazuma, ki ni predvidevala primernih kazni za zločine FARC-a. Predstavniki kolumbijske vlade in gverilcev so se vrnili za pogajalsko mizo v Havano, kjer Kubanci s sodelovanjem norveške diplomacije že vrsto let gostijo pregovore.

Norveški Nobelov komite je s podelitvijo letošnje nagrade za mir podprl napore 32. predsednika Kolumbije za vsenacionalni dialog, nadaljevanje pogovorov pa so pozitivno sprejeli tudi zmagovalci referenduma - privrženci prejšnjega predsednika Alvara Uribeja. Pogajalci bodo morali sedaj ponovno začrtati zapleteno ravnotežje med željo po narodni spravi in pravnem zadoščenju za žrtve ugrabitev, izsiljevanj in umorov. Uspešen konec mirovnega procesa bi pomenil tudi, da se lahko Kolumbija končno posveti gospodarski rasti, odpravljanju revščine in boju proti trgovini z drogo. FARC je nastal kot marksistično gibanje, a se je za financiranje svojih dejavnosti kasneje začel ubadati s prodajo kokaina, po podpisu mirovnega sporazuma pa naj bi se drogi odrekel.

Nobelova nagrada za mir Santosu je obenem klofuta zunanji politiki ZDA. Kljub finančni, kadrovski in vojaški podpori kolumbijskim vladam, kljub vsem tajnim operacijam in “sveti” vojni proti kolumbijskim narkokartelom, Američanom v pol stoletja ni uspelo uničiti FARC-a. Prav nasprotno - levičarski gverilci so medtem z orožjem zavladali velikemu delu Kolumbije in oblikovali svojo državno tvorbo, se prelevili v enega največjih svetovnih izvoznikov kokaina ter na mirovnih pogajanjih s pozicije moči skorajda iztržili popolno imuniteto za vse svoje zločine.

SANDI JERMAN