Naivni optimizem Karla Erjavca
Po predstavitvi slovenskih stališč arbitražnemu sodišču v zvezi s Piranskim zalivom nam je zunanji minister Karl Erjavec na RTV SLO nedavno optimistično zagotavljal, da arbitri razumejo slovenske argumente in bodo zanesljivo razsodili v korist Slovenije. Če je bilo to mišljeno kot cenena samopromocija pred parlamentarnimi volitvami, bi stvar še razumel. Če pa je bilo to mišljeno resno, potem je treba povedati, da ob poznanih neizprosnih krutih dejstvih zvenijo ministrove izjave bolj kot pobožna želja in ne bi smel z njimi lahkotno zavajati slovenske javnosti.
Naj ga za uvod najprej spomnim, da nalaga arbitražni sporazum (AS) arbitrom kot prvo nalogo to, da določijo potek meje med obema državama na kopnem in na morju “po načelih in pravilih mednarodnega prava” (Delo, 5. 11. 2009), kar na morju pomeni mejno črto na sredini Piranskega zaliva. Druga naloga arbitrov pa je določitev “stika Slovenije z odprtim morjem na podlagi mednarodnega prava, pravičnosti in načela dobrososedskih odnosov za dosego poštene in pravične odločitve, upoštevaje vse relevantne okoliščine”. Pri tem je treba posebej opozoriti na naslednja dejstva. Prvič, po podatkih medijev v angleškem izvirniku sporazuma ni besede “stik” (contact), ampak “povezava” (junction). To bi lahko pomenilo, da smo pri prevodu AS v slovenščino zavestno zamenjali navedena dva izraza, ker pač zveni beseda stik za slovensko javnost lepše in bolj obetajoče kot beseda povezava. Vendar povezava ni isto kot stik, ampak so to lahko različne oblike neškodljivih prehodov iz slovenskih teritorialnih voda prek hrvaškega akvatorija na odprto morje, ki ne prejudicirajo meje. Meja po sredini zaliva in teritorialni stik Slovenije z odprtim morjem se namreč izključujeta. Če je eno, ne more biti drugo. Drugič, takratni premier Borut Pahor je sam priznal, da je osnutek AS vseboval dikcijo o določitvi “teritorialnega stika” Slovenije z odprtim morjem, vendar je on sam na željo Kosorjeve umaknil iz sporazuma besedo “teritorialnega”, ker bi sicer hrvaška premierka imela s tem prevelike težave doma. Mesić pa je v nogometnem žargonu dogodek pokomentiral, rekoč, da “je Jadranka zabila gol Pahorju”. In, tretjič, če bi želeli pri risanju meje odstopiti od pravil in načel mednarodnega prava, bi morali to v AS zapisati in dodati eksaktno pravno dikcijo, da bo meja v zalivu določena po načelu “zunanje pravičnosti” (ex aequo et bono), na kar pa Hrvaška ni pristala.
Glede na to, da morajo arbitri delovati skladno z določbami AS, ker lahko v nasprotnem primeru stranki v sporu upravičeno zavrneta razsodbo, bodo nujno morali potegniti mejo po sredini zaliva, kot to narekuje zelo jasna pravna dikcija AS. Tudi sicer je Hrvaška ob ratifikaciji AS svoji in mednarodni javnosti zelo jasno in odločno sporočila, da ni pripravljena sprejeti razsodbe, ki bi Sloveniji omogočila teritorialni stik z odprtim morjem, in se tudi zaradi tega ne more umakniti nazaj. Vse to nam jemlje sleherno pravico, da bi na podlagi AS lahkomiselno zagotavljali slovenski javnosti ugoden razplet spora. Verjetno se je tudi slovenska vlada zavedala, da se je zaplezala, ker bi sicer Peter Toš (Delo, 17. 4. 2010) ne izjavil, da razsodba, ki bi nas prikrajšala za teritorialni stik z odprtim morjem, “Slovenije ne bi obvezovala”. Pridružil se mu je tudi tedanji zunanji minister Samuel Žbogar, ki je na eni od javnih tribun dejal (La Voce del popolo, 21. 5. 2010), da bi Slovenija v primeru neugodne razsodbe “vložila uradno pritožbo na razsodbo arbitražnega sodišča”. Za kaj takega pa Slovenija nima pravne podlage v AS, saj se je v njem sama odpovedala “teritorialnemu stiku” z odprtim morjem. Tako ščiti hrvaške interese v AS povsem jasna pravna dikcija, slovenske pa naj bi ščitilo zgoraj citirano besedilo, ki ni eksaktna pravna dikcija, je dvoumno in omogoča različno razlago ter je bolj primerno za kako gostilniško debato. Zato gre razumeti navedeni izjavi bolj kot pomirjanje slovenske javnosti ter kot sramežljivo pripravo na to, kako v bodoče reševati svojo kožo. Zato je, po vsem sodeč, s sprejetjem AS triumfiral bolj nesporazum kot razum in so bili ustvarjeni nastavki za nov konflikt. Slovenska vlada pa je pri obravnavi Piranskega zaliva padla na izpitu. Prvič, ker se je pri tako državotvorni zadevi obnašala kot kak vajenec, in drugič, ker je tako pomemben sporazum, kot je sporazum o risanju državnih meja, sklepala pod mizo, brez širšega usklajevanja z opozicijo in stroko ter brez mandata državnega zbora. Žal se tudi danes ne obnašamo nič drugače, saj nam ob vseh navedenih neizpodbitnih poraznih dejstvih zunanji minister kar še naprej lahkotno sadi rožice.
MILAN GREGORIČ, publicist