“Najbolj se moramo bati brisanja človeške raznolikosti”
Kras je v zadnjih desetletjih izgubil marsikatero dediščinsko značilnost. In zdaj, ko marsičesa kraškega na njem ni več, se kar množijo pobude, ustanove in projekti, ki ga skušajo zaščititi, predvsem pa tržiti: Kras Carso, Živi muzej Krasa in geopark Kras na Sežanskem, Zeleni Kras na Pivškem, turistična destinacija Kras, muzej Krasa in čezmejni projekt uvrstitve Krasa na seznam Unesca na Postojnskem. O ohranjanju kraške dediščine smo se pogovarjali z ddr. Vereno Vidrih Perko, doktorico tako arheologije kakor muzeologije, ki je pred nekaj dnevi izdala knjigo Muzeologija in arheologija za javnost: muzej Krasa.
> Mnogi se v zadnjem času kitijo s Krasom, ni pa nikogar, ki bi Kras res povezal. Zakaj tolikšno in tako parcialno iskanje?
“To je značilno slovensko. Razdrobljeno, vsak gleda samo svoje interese. Žal smo izgubili občutek za skupnost. V knjigi vlogi dediščine in skupnosti posvečam kar nekaj prostora, ker me je zanimalo, zakaj so Hrvatje znali ohraniti močno identiteto in zakaj je mi nismo. Glede pojavljanja številnih ustanov, ki bi rade zavarovale Kras, velja, da bolj ko dediščina umira, več muzejev se rojeva. To je znana ugotovitev profesorja Tomislava Šole z zagrebške univerze, ki je svetovna avtoriteta. In prav to so alarmantni znaki. Ustanove so začele z vseh strani skrbeti za Kras, nismo pa kot narod poskrbeli za to, da bi se izobrazili in znali streči potrebam dediščine, ki jih narekujejo v prvi vrsti potrebe sodobne družbe. Sodobni muzej namreč ne more preživeti, če se ne odziva na potrebe sodobne družbe.”
> Ste Kraševka, čeprav so vaši rodni Večkoti v Gornji Branici že na robu Krasa. Kako po desetletjih bivanja izven Krasa in študijih v tujini gledate z distanco na Kras?
“Kras vidim kot identitetno srčiko slovenske pokrajine. Je tako prepoznaven in specifičen in tako na meji, da ni čudno, če so začeli tako številni hrepeneti po njem in siliti na Kras. Kras je tisto, na čemer se kaže naše dediščinjenje, odnos do preteklosti in predvsem odnos do svoje lastne narodne biti. Ali zmoremo ohraniti svojo identiteto, ne samo Kras, ampak tudi slovenstvo. Z njim stojimo ali pademo. Tudi Evropa poudarja skupnost različnih kultur in podpira skrb za ohranjanje kultur in jezikov.”
> Torej nikakor ni dovolj, da Kras zavarujemo na papirjih in spravimo njegove glavne značilnosti v muzej, temveč moramo ohranjanje Krasa vpeti predvsem v vse razvojne strategije in načrte.
“Točno tako. Dediščina je v svetu postala osnova razvoja. Mi jo praviloma gledamo kot preteklost. To je seveda res, saj je sad preteklosti, toda obenem je dediščina predvsem tisto, kar sedaj prepoznamo kot vrednost za današnjo družbo in kot značilnost prostora in družbe ohranimo zanamcem. Je današnja vrednota, današnji dogovor. Je nekaj živega. Ali pa je ni. Klasični muzej ne more v celoti skrbeti za dediščino. Še danes mnogi rečejo: saj smo dali v muzej, torej smo poskrbeli, da se ohrani. Kje pa! Imeli bomo muzej Krasa, Krasa pa ne več! Muzej Krasa je lahko samo Kras sam, neločljiva celota okolja, spomenikov in vseh, ki živijo na Krasu.”
> Ste se zato pred desetletjem tako glasno uprli pobudi za Evropski muzej Krasa, ki so ga načrtovali kot veliko stavbo na robu Planinskega polja?
“Seveda. Kar s tečajev me je vrglo, ko so začeli govoriti o velikem betonskem kolosu, v katerem bi uredili muzej Krasa. Zgradili bi ga kar na robu Planinskega polja, na enem najlepših in najbolj občutljivih delov krasa. In potem se je to še kar stopnjevalo - postaviti so ga hoteli v Rakovem Škocjanu. S takšnim muzejem bi do zadnje sledi uničili prav tisto, kar je najbolj vredno ohranjanja: naravo samo.”
> Zamisel o Evropskem muzeju Krasa se ni uresničila. Ali tudi zaradi nasprotovanja vas in stroke ali je enostavno zamrla?
“Stroka bi se sicer morala odzvati, a se je bore malo. Nekaj malega je napisal Dejan Vončina iz postojnskega muzeja, drugih odzivov stroke skoraj ni bilo. Zamisel je zamrla po zaslugi krize. Ne domišljam si, da je moje nasprotovanje kaj prida zaleglo. Jaz sem uspela samo s tem, da sem šla s to temo v Zagreb in tam doktorirala. In zanimivo, da so Hrvati takoj, ko sem prišla tja, rekli: pa menda ja ne boste delali muzeja krasa (z malo začetnico), ki ga lahko imajo po vsem svetu, Slovenci potrebujete muzej Krasa; Kras je vaša posebnost in vaša identiteta. Tam sem to dojela in prevzela tudi njihovo celostno dediščinsko filozofijo, ki je tudi sodobna filozofija ekomuzeja. Če jo prenesemo na Kras, to pomeni: če bomo govorili samo še o muzeju, je konec Krasa. Muzej Krasa je samo celota živega Krasa skupaj s Kraševci.”
> Toda niso vsi Kraševci naklonjeni ohranjanju dediščine. V preteklih letih je bilo mnogo odpora do zavarovanja Krasa, češ da bi zavrl razvoj, da bi ljudi spravil v rezervat. Tudi ta teden smo v Divači ob obravnavi občinskega prostorskega načrta slišali, da jim varovanje Škocjanskih jam preprečuje gradnjo obrtne cone in zavira razvoj.
“To kaže na stopnjo demokratizacije družbe, s katero se Slovenci ne moremo ravno pohvaliti. Deloma tudi zato, ker dediščinski strokovnjaki skupaj z muzeji nismo opravili svoje vloge demokratizacije družbe. Treba pa je tudi razumeti, zakaj sodobni kapitalistični družbi ni do tega, da bi se zelo razvijali muzeji kot istrumenti demokratizacije družbe ...”
> Ker so ovira kapitalu?
“Tako je. Kapital potrebuje ljudi brez identitet, brez vrednot in narodne zavesti, ki pristanejo na vse. Po drugi strani pa so pomisleki proti togi zaščiti tudi upravičeni. Lani sem sodelovala na konferenci na Norveškem, kjer so pojasnjevali, kaj prinesejo Unescova zaščitena mestna jedra: elitizacijo. Ekomuzej pa je širše območje, kjer prebivalstvo določi svojo vizijo razvoja in prioritete, jih uskladi s političnim vodstvom in prevzame aktivno vlogo pri varovanju okolja in dediščine v njem.”
> Drugi sklop pomislekov, povezanih z ohranjanjem dediščine in razvojem, je njeno trženje. Ki nujno povzroči tudi njeno uničenje. Kako razrešiti to nasprotje?
“Kot arheologinja pravim, da sta arheologija in turizem ljubimca in sovražnika. Danes si brez turizma razvoja skoraj ne moremo predstavljati, enako tudi ni sodobnega turizma brez dediščine, po drugi strani pa prinaša turizem strahotno uničenje prostora in s tem dediščine. Kako postaviti mejo, kako ohraniti dediščino? Tu je znanje dediščine neobhodno potrebno. Dandanašnji ne gre nikjer več brez trdne teoretične podkovanosti. Kadarkoli pride do križanja interesov dediščine in množičnega turizma, je treba dediščino zaščititi. A ne zapreti. Ker to vodi v elitizem, kakršen se nam dogaja Slovencem, ker imata znanost in stroka glavno besedo pri odločanju. Ljudje se čutijo opeharjeni, odtujeni, ker dediščino doživljajo kot nekaj tujega, ne svojega lastnega. Skrb za dediščino ni stvar države, je stvar nas vseh. To je temelj sodobne demokratične družbe.”
> Toda mnogi naši muzeji so samozadostni, zaprti vase, ne trudijo se niti, da bi vabili ljudi.
“Saj. Ker so dobro preskrbljeni od države. Pred kratkim je prišlo od vrha navzdol vprašanje: ali mislite, da je premalo denarja za muzeje? Ne, premalo je idej, podkovanosti in odzivanja javnosti! Danes se muzej presoja po tem, koliko se srečuje z lokalno skupnostjo, koliko služi skupnosti in ljudem. Muzeji so ustanove, plačane od države, ki imajo znanje in ga morajo ponuditi ljudem. In ga nenehno od ljudi tudi pridobivati. Muzealci se moramo učiti od ljudi. Dediščina živi, če implementiramo dediščinske vrednote v sodobni tok življenja. To znanje mora krožiti, biti vir kreativnosti, druženja in doživetij.”
> Je kaj muzejev v Sloveniji, ki gredo po tej poti?
“Saj po malem vsi poskušamo nekaj tega, a je to početje povsem nesistematično in neusklajeno. Bolj gre moja kritika našemu izobraževalnemu sistemu, ki ne izobražuje muzealcev. Hrvaška ima že 25 let katedro za muzeologijo, Češka 60 let, v Italiji službe muzealca v muzeju ne dobi nihče, ki nima muzeološke izobrazbe. Kajti danes je to profesionalizem, povezan z etičnim delovanjem in potrebami družbe. To je temelj profesionalizma, ne le stihijskega delovanja, značilnega za naše kulturne ustanove.”
> Ki zato terja široka znanja, ne samo ozek del neke stroke?
“Seveda. Leta 1994 sem kot arheologinja prišla v Mestni muzej Ljubljana. Imela sem krasno mentorico, Ljudmilo Plesničar, Kraševko. Ampak spoznala sem, da sem neusposobljena za muzejsko delo. Bilo je, kot če bi poslali zdravnika splošne medicine šivat na kirurgijo: za silo bi šlo, a bolniki z njegovim delom zagotovo ne bi bili zadovoljni, še posebej, če bi vedeli, kako to delajo drugje.”
> Omenili ste že, da bi se morali muzeji bolj odpreti javnosti. V tujini so tudi bolj tržno naravnani. Toda nekateri vaši kolegi opozarjajo na nevarnost populizma, okrnitve ali celo zmaličenja znanosti.
“Kdorkoli je skušal znanstveno temo razlagati na preprost način, ve, kako je to zahtevno. V ZDA so že v 50. letih uvedli Friemannova načela posredovanja dediščinskih in znanstvenih vsebin javnosti. Populizem ... Saj govorimo o popularizaciji znanosti in danes si nobena znanost ne more več privoščiti, da bi ignorirala javnost. Sploh pa ne muzeji. Muzeji so tisti medij, ki posreduje znanje ljudem. Kdo pa nas plačuje, če ne davkoplačevalci. Imajo torej pravico vedeti, kaj se dela za njihov denar!”
> Muzeji so pravzaprav poklicani, da to počnejo.
“Točno tako, zato govorimo o profesionalizmu. Floskule, da moramo ostati nepolitični in znanstveni, najbolj škodujejo prav muzejem samim. Najboljši način, da se tega ubranimo, je nenehno izobraževanje. Jaz sem študirala še v 70. letih. Vse, kar sem takrat študirala, je ali zastarelo ali sem pozabila. Ne morem si drzniti s tako zastarelim znanjem med ljudi, ki gredo lahko vsak dan na splet, kjer jim je vse dosegljivo. Se mi torej lahko merimo z londonskimi muzeji ali z Egiptom? Ne. Lahko pa se merimo in strežemo s tistim, kar imamo doma. To pričakuje naša javnost. Vsak spomin in vsak čas je razumljiv samo v avtentičnem, izvirnem prostoru. Prostor, znanje, ljudi in dediščino je treba povezati. Za to pa so potrebna specifična, zelo sodobna znanja, zato se je potrebno nenehno izobraževati. Temeljna znanja pa niso le dediščina, temveč so prvenstveno povezana z družbo in njenimi potrebami. Muzeji so danes postavljeni ob druge medije. Sam podatek v muzeju ljudem ne pomeni nič, biti mora opremljen z razlago, kaj pomeni za človeka in družbo. Vsi vemo, da je Kras občutljiva, krhka dediščina. Toda kaj pomeni ohranjanje Krasa in regionalne kulture, bolje rečeno kultur in lokalnih skupnosti za bodočnost, za človeški rod? Te odgovore mora ponuditi sodobni muzej skupaj z ljudmi - z domačini in navdušenci, ki Kras obiskujejo.”
> Kaj pa, če jih ne najdejo? Lahko izgine kar ves Kras, Kraševci ...?
“Najprej jezik. Če izginejo naši dialekti, naši jeziki, izbrišemo človeško civilizacijo. Brisanja človeške raznolikosti se moramo v današnjem svetu najbolj bati. Raznovrstnost je tisto, kar je temeljnost človekovanja: na biološkem, genetskem in kulturnem področju. Gorje, če bodo izginili jeziki. Tega se zaveda tudi Evropa in z veliko denarja podpira kulturne programe. Žal smo Slovenci premalo profesionalni, da bi ta sredstva črpali. In sva spet pri izobraževanju in usposabljanju ...”
> Če govorimo o izginjanju, je prav Kras - in deloma vsa obmejna Primorska - glede tega (že spet) na udaru.
“Da, Primorci se tega zavedamo skozi zgodovinsko in neredko zelo tragično izkušnjo mnogo bolj kot ostali Slovenci. Še zdaj - pa živim že 40 let na Gorenjskem - mi kolegi rečejo: ti pa gledaš čisto drugače na slovenstvo. Pa kako ne bi?! Generacija mojih staršev je bila na tem, da izgine, niso smeli govoriti slovensko! Berite Cirila Zlobca, učite se pri velikem Evropejcu Borisu Pahorju! In ko rečem to, moji kolegi povesijo nos in me obtožujejo nestrokovnosti in rasizma. Da, nihče ni prerok v lastni deželi!”
> Z življenjem v muzeju sem se prvič srečala v muzeju v Stockholmu na Švedskem. Še danes imam pred očmi bolj kot vse velike londonske muzeje domačinko, ki je v Skansenu tkala na statvah in se pogovarjala s sosedo. Na mah sem si vtisnila v spomin njihov jezik, nošo, obrt, petje ... So skanseni uspešni tudi zato, ker delujejo na naš razum in vsa čutila hkrati?
“Skanseni kot oblika muzejev so nastali zaradi hitro razvijajoče se evropske družbe, kar smo pri nas doživeli z zamikom. Takrat so zaznali, da bo marsikaj za vekomaj uničeno, če ne pohitijo, in da je popolnoma brez pomena prenesti v muzej materialno dediščino brez življenja. Zato so preselili cele vasi z obrtniki in obrtmi, ljudi v noši, vrtičke, jezike in še marsikaj. To je bilo takrat silno moderno. Še vedno ne morem verjeti, ko se kdo pohvali, da imamo v Sloveniji skansen. Kakšen skansen, če v njem ni nikogar in ničesar! Danes je koncept dediščine popolnoma drugačen. Včasih smo vse gledali evropocentristično, poudarek je bil na ohranjanju materialnega. Ko pa je Unesco začel sprejemati v svoj seznam azijske in afriške dediščine, ki temeljijo na nesnovni dediščini, se je videlo, da ni možno več tako naprej. Danes je definicija dediščine zelo celostna. Ni je moč obdržati brez prebivalstva v nekem prostoru.”
> Ekomuzej, pravite v knjigi, je oblika tega.
“Ekomuzej se je rodil v Franciji v 70. letih. Iz nemoči tradicionalnega muzeja, ki ostaja zaprt v svoji škatlici, ki v njej snuje svoje velike študije, govori z jezikom, ki je tuj prebivalstvu, ki trga iz ... Oprostite, sem arheologinja, vem, kako je to videti: izkopljete, prenesete v muzej, čez 10 ali 20 let napišete o tem znanstveno študijo; kjer ste izkopavali, ostane še malce ruševin in sčasoma vsi pozabijo na najdbe v muzeju in na najdišče v pokrajini. Čemu to služi? Znanosti, bodo rekli. Toda komu služi znanost, če ne ljudem? Ekomuzej temelji na celostnem razumevanju dediščine: ne služi samo turizmu, čeprav tudi temu, temveč je način življenja lokalne skupnosti. Služi domačinom, da prepoznajo, kaj je tisto, kar oni zares želijo ohraniti. Ekomuzej ohranja v izvirnem okolju dediščino kot celoto. Ne gre samo za arheologijo, arhitekturo, običaje, ampak za dediščino kot celosten pojav, za jezik, način življenja, razmišljanje. Ekomuzej nastane na pobudo prebivalstva, s pogodbo (ki ni pravna pogodba), ki se nanaša na način življenja, ki omogoča ohranjanje dediščine in vnašanje njenih vrednot v razvoj in vsakdanje življenje.”
> Ali tu sploh potrebujemo muzealce?
“O, seveda! Muzealci so svetovalci, koordinatorji, prenašalci žlahtnega znanja, ki se nanaša na dediščino in družbo. Muzealci spremljajo ves proces in svetujejo v primerih, ko rešitve niso jasne. A tu imamo Slovenci težave, ker nismo teoretično tako podkovani kot Hrvatje ali Italijani. Italija ima odlične ekomuzeje. Lokalne skupnosti v ekomuzejih niso obogatele, a živijo kakovostno, in zadržale so odseljevanje mladih. Kdor bi rad na hitro obogatel, ekomuzej ni zanj. Pojdite v Umag pogledat ekomuzej batane. Živi, cela skupnost živi! Pogosto mi sicer kdo oporeka, češ kaj pa bo potem, ko ljudje tam ne bodo več želeli delati tako. Bo pač muzej umrl. Saj to je smisel ekomuzeja: da živi toliko časa, dokler prebivalstvo čuti, da je smiseln.”
Verena Vidrih Perko (1952), publicistka in pesnica, je leta 1995 v Ljubljani doktorirala iz arheologije, leta 2011 pa v Zagrebu še iz muzeologije. Na področju muzeologije sje izobraževala na ICOM-ovih poletnih šolah Masarykove univerze v Brnu, s prestižno štipendijo Paula Gettyja pa še na univerzah in v muzejih v New Yorku, Los Angelesu, Bostonu, Filadelfiji in drugje v ZDA ter na East England University v Norwichu v Angliji. Študij muzeologije je zaključila na Univerzi v Zagrebu. Službeno pot je začela kot profesorica na gimnaziji v Kamniku, nadaljevala kot mlada raziskovalka v Mestnem muzeju in na Univerzi v Ljubljani, kjer je leta 1988 postala zunanja sodelavka na Arheološkem oddelku Filozofske fakultete. Je docentka za rimsko arheologijo in z dr. Jelko Pirkovič nosilka novega predmeta Arheologija za javnost. Od leta 1997 je kustosinja arheologinja v Gorenjskem muzeju v Kranju.
> V knjigi navajate Pliskovico kot zametek ekomuzeja. Na Krasu je še kar nekaj vasi, skupnosti ali območij, ki bi jih lahko nadgradili in povezali v slikovit, živ, razvojno naravnan ekomuzej Krasa. Toda kdo naj jih poveže? Ljudje, stroka?
“Dobiti bi se morala skupina domačinov in strokovnjakov, oblikovati idejo, postaviti info točko. In nujno morajo sodelovati mladi. To je stvar mladih, njihov jutri. Mi starejši sicer imamo vizijo, a se ne more uresničiti brez sodelovanja mladih. Včasih mi kolegi rečejo, zakaj počnem nekaj, kar za časa mojega življenja še ne bo dalo sadov. Pa jim odvrnem: zakaj pa je moj oče sadil orehe? Zase ne, ker ne obrodijo tako hitro, temveč za vnuke. In to je bistvo dediščine. Dediščina ni stvar preteklosti, ampak jutrišnjega dne. Zato tudi dediščina ni primarno stvar znanosti, temveč predvsem etike.”
> Toda današnja družba deluje ravno nasprotno: dedje ne sadijo orehov za vnuke, temveč poberejo, strejo in pojedo že orehe svojih vnukov. Vsaj jaz tako razumem brezskrbno najemanje posojil, ki jih bodo odplačevali vnuki, čezmerno črpanje naravnih surovin, onesnaževanje ...
“Da, dejansko je dediščina neločljivo povezana z etiko. Na vsakem koraku se postavi teleološko vprašanje, ki se nanaša na smisel našega početja; kaj bomo kot skupnost ohranili zanamcem. Arheologija ni le izkopavanje, je znanost, ki raziskuje človekovanje - dobro in slabo. Muzeologija ni znanost o muzejih, temveč o dediščinskih potrebah sodobne družbe. Zato so se muzeji dolžni odpirati javnosti: to ni več stvar njihove volje, ampak je etični imperativ. Dolžni so spodbujati ljudi k podoživljanju in katarzi, k ustvarjanju in ljubezni do življenja. Dediščina nosi modrost, ki je - v nasprotju z znanostjo - neminljiva.”
MARICA URŠIČ ZUPAN
