Najboljša šola rocka
Ko zapoje zvonček v uri, prebudi se maček Muri ... Jasno, ne samo otroci, ampak tudi bivši otroci so vriskali in poskakovali, ko so pesmi, ki jih poznajo do zadnjega kotička, naposled slišali še v živo, jih na kulturni praznik dobesedno doživeli v Kinu Šiška, nekateri na popoldanskem zastonjkarskem koncertu festivala Bobri, drugi pa na večerni plačljivi reprizi.
Pred otroki in starši, ki so v soboto kar dvakrat zapolnili Katedralo Kina Šiška, je na filmskem platnu najprej vzniknil belolasi Kajetan Kovič, jim povedal, da je nekoč z rodnega Štajerskega v svoj ljubljanski dom pripeljal prikupnega črnega mačka, in prav ta mu je služil kot model za mačka Murija. “Nikoli ne pišem za otroke, temveč za otroka v sebi,” je pripovedoval pesnik in pravljičar. “Ta maček je tako rekoč za otroke od tretjega do devetdesetega leta. V njem vsak najde nekaj. In če najde svoje lastno otroštvo, je to največ, kar sem lahko dal.”
Muri je imel trikratno srečo: Kovič je kot eden naših največjih pesnikov mačjo druščino oživil v mojstrskih verzih, ki jim je nič manj briljantne glasbene obleke ukrojil klasični kitarist Jerko Novak, glas pa je porednim mačkom in spogledljivim mucam dala - še več, jih že kar odigrala! - pevka Neca Falk.
V umetnosti je morda res laže blefirati kakor v športu, a spomin na še tako vrhunske športnike z leti nezadržno bledi, medtem ko resnični umetnosti čas ne more do živega. Iz generacije v generacijo nič šibkejši ni niti splet poezije in glasbe Maček Muri & muca Maca, ki je 30. rojstni dan praznoval v družbi vrhunskih glasbenikov, povezanih tudi prijateljsko in sorodstveno: čisto pravi rock koncert so tkali kar trije kitaristi - Jerko Novak na glavni klasični, njegov brat Miro Novak na ritmični akustični in Igor Leonardi na električni kitari -, basist Čarli Novak, klaviaturist, saksofonist in klarinetist Lado Jakša, bobnar in tolkalec Blaž Celarec in flavtist Aleš Kacjan, občasno pa se jim je pridružila še violinistka Ana Novak.
Sredi odra je s prepoznavno rdečo grivo otresala, poplesovala, poskakovala in se mačje zvijala Neca Falk, z ubrano tovarišijo nizala tako nežne kakor silovite melodije, tango, rock, uspavanko, sila raznolike pesmi, ki so pred leti zaživele tudi v nemščini (Kater Muri & Kätzchen Matzi) in angleščini (Mury the Cat & Matzie Catsie).
Zvrstilo se je tudi več pesmi z mlajše sestrske zbirke Mačji sejem (1991) in celo nekaj z Zlate ladje (1978), pri kateri je prvič zablestel trikotnik Kajetan-Jerko-Neca.
Nekdo je iz občinstva zavpil “Banane!”, a mu je pevka odgovorila, da ta jed ni več na jedilniku, ob uri slovesa pa je ugodila tako tistim, ki so si želeli še enkrat slišati Mačka Murija, kakor onim, ki so navijali za Uspavanko.
Mačke in mački so se po skoraj dveh urah z odra spet umaknili v knjige in na plošče, malčki pa so se priželi k staršem in z vekami na pol droga ugotavljali, prosto po Kovičevem pesniškem sopotniku Cirilu Zlobcu: lepo je biti rocker, ni pa lahko.
ANDRAŽ GOMBAČ
