Najboljše ideje za posel je dobil med operno predstavo
Vanja Lokar je trgovec, ki je obogatel s trgovino s kavo. Živi v Trstu. Poznan je kot zbiratelj dragocenega porcelana in umetniških del. Podjetje je vodil skoraj pol stoletja in že takoj pove, da bo prav rad odgovarjal na vprašanja, ki so povezana s kavo. Pogovor je tako tekel med poslom s črnim zlatom in ljubiteljstvom do belega porcelana. In, kar je še posebej pomembno, o novo nastajajočem Tržaškem knjižnem središču, h kateremu je prispeval in se ga iskreno veseli.
Vanja Lokar izvira iz znamenite družine Lokarjevih iz Ajdovščine, očetov bratranec je bil Danilo Lokar, znani zdravnik in pisatelj. Mati je bila gospodinja, rojena v Kopru, pisala se je Klodič, njen oče pa je prišel v Koper iz Nadiške doline. Njegov brat je pri Solkanu načrtoval gradnjo tako imenovane južne železnice čez Sočo. Njena mati, Vanjeva babica, je tudi bila iz Ajdovščine, iz družine Jochmann, ki so bili potomci sudetskih Nemcev in so se tu naselili v 19. stoletju. V Ajdovščini so imeli mlin. Vanjev oče se je ukvarjal z lesom. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Gorico, tam živela leto dni, nekaj mesecev so živeli tudi v Trbižu, kjer je imel njegov oče svojo žago. Tam je Vanja, tedaj star štiri leta, dočakal kapitulacijo Italije.
Trbiž so leta 1943 zaradi vdora Nemcev zapustili, in se odpravili v Trst, kjer je trgovino z lesom že upravljal očetov bratranec Dušan Hmeljak iz Lokavca. Tam je Vanja začel obiskovati drugi razred slovenske šole, prvega je že dokončal v Gorici. Po osnovni šoli je obiskoval italijansko tehnično šolo, v kateri je dokončal prvi letnik višje šole, nato se je vpisal na trgovsko akademijo v bližino Trevisa, ki jo je po treh letih končal. Delal je z lesom, a njihovemu podjetju, ker je bilo v lasti katoliške družine, so bila mnoga vrata v Jugoslavijo zaprta. Les so zato kupovali v Avstriji, ga skladiščili v Trstu in prodajali po Italiji. Po očetovi smrti leta 1958 je prevzel vodenje njegovega lesnega podjetja in v tem času spoznal Sonjo, hčerko trgovca s kavo. Leta 1963 se je z njo poročil in njegov tast Libero Polojaz ga je povabil v svoje podjetje Transcoloniale. Podjetje z lesom je kmalu zamenjal z donosnejšo kavo. Leta 1976 se je podjetje preimenovalo v Cogeco (Commerce generale caffe), in takrat je Lokar postal polovični lastnik tega podjetja. Leta 1979 je na Univerzi v Trstu diplomiral iz političnih ved. V Trstu so leta 1989 kupili pražarno Cremcaffe, ki je delala v glavnem za slovenski trg.
Podjetje je uspešno poslovalo desetletja, ko pa je Vanja Lokar odhajal v pokoj, podjetja nobena od dveh Vanjevih hčera ni bila pripravljena prevzeti, zato je Lokar tržaško pražarno Cremcaffe prodal Dunajčanu Juliusu Meinlu, milansko neki drugi italijanski pražarni, osrednje podjetje Cogeco, ki mednarodno trguje s surovo kavo, pa je kupila goriška finančna družba KB 1909. Nihče od stotih zaposlenih ni izgubil dela.
Pogovor z Vanjem Lokarjem je potekal v tržaški palači ob morju, v prostorih njegovega nekdanjega podjetja Cogeco in sedanjega Fincat, ki se ukvarja z nepremičninami. Najprej je seveda ponudil kavo, eno od mešanic, ki jo pripravljajo v laboratorijih podjetja Cogeco. Ko mu zastavim prvo vprašanje, me prekine: “Popijte prosim najprej kavo, da se ne shladi.”
Dan začne s kavo
“Prva kava kot longdrink, je ob zajtrku. Kava s kruhom, marmelado, medom. To, kar pijeva sedaj, je moj drugi espresso,” pove okoli 11.30 ure. Popoldan kave ne pije več, kajti odkar se je upokojil, v pisarni dela samo v dopoldanskih urah. Popoldan si vzame čas za dom, telesno kondicijo, rad hodi na sprehode. Najraje in skoraj vsak dan iz Barkovelj do Miramara.
Na hitro popije skodelico kave, ki jo je prav malo sladkal, in ko nadaljuje s pripovedovanjem, ves čas gleda skozi okno, proti severozahodu, nekam v nebo, a proti morju. Na mojo opazko, da je skodelico na hitro poveznil, pripomni: “Popiješ jo, kot hočeš, jaz sem jo na hitro, ker ni bila prav topla. Gotovo pa jo je boljše piti tako, kot jo pijete vi in jo uživate počasi. Pomembno je, da je kava dobra in dobra je tedaj, ko vam v ustih pusti tako dober okus, da imate željo popiti še eno. Ta, ki jo pijeva, je izredno dobra, povedal vam bom zakaj.”
Na tem mestu se vrne v pretekli čas in začne pripovedovati zgodbo o njegovem podjetju. Najprej o družini in podjetju, ki se je ukvarjalo z lesom in potem o partnerstvu s tastom in trgovini s surovo kavo, ki je zaznamovala njegovo življenje.
Rad govori o tem poslu. “V trgovini in vsakem podjetništvu je tako, da moraš biti vedno prisoten. Vsak dan je namreč treba nekaj odločati, zlasti v podjetjih, ki imajo razširjeno dejavnost. Nikoli ne smete pustiti, da se problemi nakopičijo, kajti sami se ne bodo rešili. Odločati je treba takoj in sproti! Nič hudega, če zgrešiš, štiri od desetih odločitev boš zgrešil, ne smeš pa zgrešiti devet od desetih. Veliko huje je, če sploh ne odločaš. Če podjetje bodisi zaradi strahu bodisi zaradi preveč lastnikov ali česa drugega ne odloča sproti, postaneparalizirano in to je najhuje.”
Prehod na zeleno vejo
Pove primer, ki je odločilno vplival na poslovanje podjetja. Primer, s katerim so obogateli. Primer, ki pove, da se je v poslu treba odzivati vsak trenutek. “Timing je vse”, pravijo Angleži.
Torej, največji vzpon v zgodovini trgovanja s kavo se je zgodil v letih 1975, 1976 in 1977. “Bilo je 17. julija 1975, ko je prišla novica, da je bila v Braziliji zmrzal. Trajala je več kot dvanajst ur in uničila veliko grmov oziroma dreves kavovca. Rezultat tega je bil, da je cena kave od 17. julija 1975 do 13. aprila 1977 stalno naraščala, in sicer od 42 dolarjev do 450 dolarjev za petdeset kilogramov. Narasla je deset kratno! To je bilo nekaj tako eklatantnega in tako velikega, da je v tistem trenutku tisti, ki je imel pogodbe s pridelovalci kave, obogatel. V tej branži se namreč pogodbe zelo spoštujejo in če je bila kava kupljena po 40 dolarjev, jo boste dobili za 40 dolarjev, tudi če je medtem narasla na 400. Ne smemo pozabiti, da je kava borzni artikel in da gre dogovarjanje na dolge roke.”
Natanko se spominja, kako sta prav v pisarni, kjer sediva, s tastom gledala skozi okno in se spraševala, koliko časa bo cena še naraščala, kje so meje vzpona. “V danem trenutku se je zgodilo, da je bilo tisoč vreč kave vrednih toliko kot tale palača,” pove Lokar in pokaže na ogromno palačo zavarovalnice Generali, ki jo je videti skozi okno Lokarjeve pisarne. “Libero, saj ne more biti res, da je tisoč vreč kave vrednih toliko kot tale palača,” sta motrila situacijo. In res. Avgusta 1977 je cena od 400 dolarjev padla na 100, od 100 na 70. Danes, denimo, je ta cena 140 dolarjev.
“Želel sem vam povedati, da podjetje, ki v tem času ni reagiralo, in nekateri naši konkurenti so bili takšni, od vsega tega biznisa ni imelo nič.”
Ko je orisal zgodovino podjetja in filozofijo poslovanja s kavo, šele tedaj se je odločil odgovoriti na vprašanje o mešanici kave, ki jo pijeva: “Ta je kava, ki nam jo daruje podjetje Cogeco. Oni vsako pošiljko kave poskušajo v svojem laboratoriju in nam ponudijo mešanice z najboljšimi kavami, kot so kostarika, kenija, kolumbija, brazilija ... Tiste, 'robustne - ta lesene kave', semkaj ne dajo. Pijeva mešanico najboljših kav.”
Ko ga vprašam, katera je zanj idealna kava, pravi, da nima tako specifičnih zahtev. “Vse je relativno, glavno je, da kava ni samo iz ene države, zaželena je mešanica štirih, petih kav. Osnova je po navadi santos iz Brazilije, ki pomeni 40 do 50 odstotni delež, potem se lahko igrate in dodajte 20 odstotkov kolumbije, 10 odstotkov kenije, ki je nežna in malo bolj kisla, Nemci jo imajo radi. Dodate lahko nekaj etiopije, od koder kava izvira ali dobro kavo iz Indije, Gvatemale ali Mehike. Nekateri pravijo, da če ne dodate nekaj robuste kava nima telesa. Lahko bi govorili še in še o okusih, a v vseh letih govora o kavi sem prišel do zaključka, da ti kava mora biti všeč in pustiti dober okus v ustih.”
V južni Italiji, v Neaplju, so prepričani, da delajo najboljšo kavo, a velikokrat še tako žlahtno kavo pokvarijo, ker jo prepečejo in tako postane precej grenka. Tako pravi Lokar in doda: “Kava mora biti nežna, mehka, to je soft drink, potrebno je čutiti vse te nianse. Mora biti 'bionda', svetlo pečena.”
Spomniva se na znamenitega, danes pokojnega, Ernesta Illyja, študioznega kemika in velikega poznavalca kave. Posla se je lotil analitično in natančno, v pražarni zaposlil doktorje znanosti s področja kemije in preučili so, da ima kava okoli 800 različnih eteričnih olj, ki dajejo aromo. Lokar je Ernesta poznal in spoštoval, čeprav so bili Illyji težko dostopni. Vzgajali so jih v protestantskem duhu, njihova vzgoja je bila rigidna, se spominja Lokar. Skupaj so v šestdesetih letih hodili v isti kraj na južnem Tirolskem na počitnice, a pri Illyjih so so se držali zase, živeli špartansko, otroci niso spali v posteljah, temveč v spalnih vrečah. Nobenega razkošja in razkazovanja niso podpirali. Tudi v združenje trgovcev kave niso prihajali.
O poslu s kavo še pove, da je zelo spoštljiv in odprt ter čist, brez mafijskih ali koruptivnih madežev. In da je treba biti delaven, to pa po njegovo ne pomeni biti ves čas zakopan v papirje. “Včasih so mi rekli, da je treba sedeti ob prazni mizi, na kateri ni niti enega papirja, in študirati, kako letijo muhe... To pomeni umiriti se in pustiti mislim, da 'letijo'. Jaz osebno sem najboljše ideje za posel dobil prav med obiskom opernih predstav, kamor sem spremljal ženo, ki opero obožuje. Ker sem bil sproščen, nihče me ni motil, lahko sem razmišljal, misli so bile svobodne.”
'Redkota' je več vredna kot lepota
Od umetnosti opere do umetelno izdelanega in krhkega porcelana in umetnin je le korak. Oboje je stvar prestiža, duhovnega ali materialnega. Lokar dobro pozna zgodovino izdelovanja porcelana in prvih evropskih manufaktur, v svoji zbirki ima okoli 350 kosov, tudi najstarejših, predstavljena je v dveh zajetnih in bogatih katalogih, v enem italijanska, v drugem evropska keramika. Čudiva se, kako pozno so to “kitajsko skrivnost” razvozlali na evropskih tleh, šele pred tristo leti! Pove, da je prvi evropski porcelan uspelo izdelati alkimistu Johannu Bottigerju in njegovemu pomočniku Tschirnhausu, ki sta ob pomoči saškega kralja Avgusta Močnega uspela izdelati prvi rdeči porcelan. Za začetno letnico se šteje leto 1710.
“Lepota je pomembna, a zbiratelji iščemo kose, ki so redki. 80 odstotkov je 'redkota', 20 odstotkov lepota, ” je prepričan. Kaj pa umetniška dela, kako jih izbira in kupuje? Ker mu za hrbtom visi eno od Mušičevih del, ga vprašam, če sta se kdaj srečala. Pravi, da ja, na zadnji antološki razstavi v Gorici, ki je bila odprta malo pred njegovo smrtjo. Spominja se, da je Mušič takrat spet govoril slovensko, o njegovih zadnjih delih pa, da so veličastna. Natančno ve, da je Pilon svoja najboljša dela ustvaril v Ajdovščini v dvajsetih letih, spomniva se na izjemen Pilonov celopostavni portret Walterja Bianchija, tistega z belimi rokavicami. Pilon ga je imenoval zadnji gospod in bil je iz sorodstva Lokarjeve mame.
Ko je govora o umetninah, je bolj previden. Izpostavi problem ponarejanja in pomanjkanja trga umetnin v Sloveniji. Pravi, da manjkajo fundacije, ki se ukvarjajo z ekspertizami umetniških del. To vidi kot problem Slovenije in Vzhoda nasploh. Če bi lahko izbiral, bi od slovenske umetnosti imel impresioniste, ki pa niso dostopni na trgu. “Če hočete, da imajo stvari vrednost, morajo biti originalne in mora obstajati trg, na katerem se pojavijo. Večkrat se zgodi, da nekega avtorja drži družina in tisti avtor nima nobene vrednosti, ker ne obstaja. Ceno sestavlja več faktorjev, med njimi redkost, lepota, zgodovina njegovih cen ...”
Tržaško knjižno središče
Vanja živi v mestu, kjer Slovence ne marajo preveč in v mestu, ki stagnira. A je optimist, pravi, da se stvari obračajo na bolje. “V Trst sem prišel 1946 in to je moje mesto, sem popoln Tržačan. Kam naj grem, v Ajdovščino, kjer ni niti hiše več?”
In s Trstom ima tudi načrte. Pravi, da je po zaprtju tržaške knjigarne nastala velika vrzel. “Vprašali smo se, kako bi v tej situaciji lahko pomagali. Ker se ne ukvarjamo več s kavo, pač pa z nepremičninami, sem se ozrl in pogledal, kje so dobre lokacije in kje bi se dalo dobiti dobro stavbo po ne tako visoki ceni. Vzpostavili smo kontakt z ministrom Gorazdom Žmavcem, ki se je takoj pripeljal v Trst in si ogledal lokacijo na trgu Oberdan. Mi smo kupili to stavbo in jo pod tržno ceno dali v najem novi firmi, ki sta jo skupaj ustanovili obe slovenski krovni organizaciji, SKGZ in SSO. Republika Slovenija je dala sredstva in upam, da bomo že maja meseca imeli lep knjižni center.” Pravi, da ima stavba cel kup dobrih elementov, najprej lokacijo. Tu se ustavljajo avtobusi, ki pripeljejo mladino s Krasa, je blizu Narodnega doma, blizu glavne ulice Carducci, je nekaj metrov od deželnega sedeža, tu se ustavi openski tramvaj, zadaj je sedež radia in televizije, blizu je zadružna kraška banka in še marsikaj. “Želimo ustvariti predvsem atraktiven prostor za mlade, kjer bodo lahko kreativno izrabili svoj čas, s knjigami, digitalno tehnologijo, umetnostjo. Hkrati bo to tudi lepa priložnost za slovenski 'expo' v Trstu, to bo slovensko okno, kjer bomo lahko marskikaj pokazali.”
Vanja Lokar je pred kratkim, skupaj z Živo Gruden, ravnateljico dvojezične šole v Špetru, prejel priznanje iz rok ministra Gorazda Žmavca in Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Za neprecenljiv prispevek k ohranjanju slovenstva med rojaki v Italiji. Posebej so se mu zahvalili za nakupu prostorov na elitni lokaciji sredi Trsta, v katerem ni videl le uspešne poslovne poteze, ampak predvsem izziv, da bi skupni slovenski kulturni prostor postal dejanski prostor, v katerem bi se slovenska kultura srečevala in stopala naproti kulturi mesta Trst.
Tistega Trsta, ki ti še dolgo potem, ko ga zapustiš, v ustih pusti naoljen, aromatičen in prijeten okus po kavi.
KLAVDIJA FIGELJ
