Najpomembnejši cilj: Trst
Po dolgem, polletnem premoru je italijanska vojska 12. maja 1917 s hudim topniškim napadom začela 10. soško bitko.
Napad italijanske pehote se je začel 14. maja v popoldanskih urah. Zanj so izbrali najboljši trenutek. Dva dneva in pol sovražnikove topniške priprave so branilci s puškami v rokah preždeli po kavernah, neprespani, prezebli, umazani in bolj lačni kot siti. Ko so objavili preplah, so se zaslepljeni od zahajajočega sonca na hitro skobacali iz njih in začeli streljati na italijansko pehoto, ki je divje napadala in pri tem na vso moč tulila. Kljub začetni zmedi so branilci uspešno odbijali napade. Vsaka sekunda zamude pri zapuščanju varnih kavern in pri razporejanju na obrambni črti je odločala o življenju ali smrti posameznika in tovarišev v enoti. Avstrijsko topništvo v deseti soški bitki ni čakalo križem rok zaradi pomanjkanja streliva, kot je bilo prisiljeno v prejšnjih ofenzivah.
Glavna težava je bila lakota
Ne glede na bližino bojev je v Trstu znova zaživelo politično življenje. Novi cesar Karel I. je po smrti svojega predhodnika Franca Jožefa I. obnovil parlamentarno življenje v državi in politični shodi so bili znova dovoljeni. Edinost je na prvi strani poročala o shodu tržaškega slovenskega političnega društva Edinost, ki se je po dveh letih molka znova sestalo. Če se parlament dobra tri leta ni sešel zaradi vojne, se danes sestaja zaradi vojne. Demokratično vzdušje bo pokazalo, kaj si ljudje želijo. Kot je ugotovil tajnik društva, je vojna zelo spremenila njihova življenja. Osrednja skrb takrat je bila lakota in potreba po kruhu.
Posamezni vrhovi in vzpetine na bojišču so tudi po nekajkrat menjali gospodarja, včasih celo večkrat na dan. Italijani so napadali silovito, zlasti so se izkazale jurišne enote - arditi. Praviloma so bili to mladi možje, prežeti s strupenim italijanskim šovinizmom, mnogi pa so, kot v knjigi Fašizem piše Ignazio Silone, prihajali iz kriminalnega okolja. Po vojni so postali znani po brutalnem in bestialnem obračunavanju s političnimi nasprotniki in narodnimi manjšinami. Arditi so bili pozneje ustanovitelji Mussolinijevih prvih paravojaških enot, steber italijanskega fašizma in izvajalci najbolj brutalnega terorja in nasilja. Ena od posledic vojne je bila posurovelost vojakov, ki so se na fronti vsak dan srečevali s smrtjo in trpljenjem. V času nastanka fašizma naj bi nekdanji vojaki, kot trdi Eric Hobsbawm v knjigi Čas skrajnosti,predstavljali celo tri četrtine članstva fašističnih oddelkov.
Na goriškem odseku so v deseti soški bitki Italijani dosegli lep uspeh, saj so osvojili gorski greben od Prižnice, Kuka do Vodic in si tako odprli pot za prihodnje napade proti Čepovanu in Trnovski planoti. Ni pa jim uspel pričakovani odločilni prodor in avstro-ogrske obrambe niso bistveno prizadeli. Rezultat pa je bil glede na množično angažiranje sil in vojaški material, ki so ga porabili, dokaj skromen.
Na kraškem odseku se je italijanski napad začel šele 23. maja. 3. armada generala d’Aoste je na borih trinajstih kilometrih fronte nagrmadila šestnajst divizij z blizu dva tisoč topniškimi cevmi, z morja pa so jo podpirale vojaške ladje s topovi velikega kalibra. 3. italijanska armada je nameravala na kraškem odseku bojišča uresničiti najpomembnejši cilj desete bitke na Soči, to je prodor proti Trstu. Z napadom so Italijani načrtno odlašali, da bi sovražniku prikrili svoje resnične namene.
Siloviti napadi na Krasu so se nadaljevali do 27. maja. Na odseku od Fajtega hriba, Kostanjevice do vasi Selo in Štivan so se italijanski napadi nenehno vrstili. Vrstili so se tudi napadi in protinapadi branilcev za nekaj kupov kamenja ali vrtač; na osrednjem delu kraškega bojišča so Italijani izgubili polovico svojega moštva. 25. maja so prvič napadli Grmado, ki je bila izjemno pomembna za obrambo Trsta, toda branilcev niso mogli premakniti. Tri dni pozneje je general Luigi Cadorna uradno prekinil deseto soško ofenzivo. Samo Italijani naj bi v deseti soški bitki izgubili najmanj 160.000 vojakov in oficirjev, po drugih virih pa celo krepko čez 200.000 ljudi.
Enajsta soška bitka je bila še hujša od predhodne in je predstavljala največji vojaški napor Italije v celotni vojni proti Avstro-Ogrski nasploh.
Izgube so bile grozljive
Bitka se je začela 17. avgusta 1917 z enoinpoldnevno topniško pripravo. Tudi po trajanju je bila ena najdaljših, saj se je končala šele 12. septembra. Italijani so imeli veliko prednost v zraku. Njihovi bombniki so uspešno napadali topniške položaje, zbirališča vojaških rezerv in infrastrukturo v ozadju avstro-ogrskih položajev. Bombardiranje Krasa v sušnem obdobju je povzročalo hude požare na območju, ki so ga imeli v rokah branilci, kar je še dodatno poslabšalo njihov položaj.
Z zasedbo Banjščic so Italijani dosegli precejšen uspeh, toda branilci, ki so se umaknili, so jih pripravljeni čakali na novih položajih. Nekajdnevna huda moralna kriza v vrstah čet Svetozarja Borojevića je bila premagana. Italijani zaradi slabe koordinacije in težav s preskrbo niso izkoristili trenutka umika nasprotnikovih sil, ko je bil branilec najbolj ranljiv. Pred umikom avstro-ogrskih sil z Banjščic je fronto obiskal sam vrhovni poveljnik, cesar Karel I., ki je Borojeviću napovedal možnost jesenske odločilne ofenzive proti Italiji.
Škabrijel (Sv. Gabrijel), 646 m visok hrib na zahodnem robu Trnovskega gozda, ki se dviga nad Solkanom, je bil za obe strani strateškega pomena. Z njega so branilci nadzorovali vhod v Vipavsko dolino in okolico Gorice. Od začetka vojne je bil pod nenehnim udarom, toda ravno v 11. soški bitki je bil najbolj napadana točka. Kmalu ga je italijanska vojska obkolila s treh strani, preostali skromni dostopi pa so bili pod nenehnim udarom njenega topništva. Dvajset dni so italijanske jurišne enote napadale hrib, njihovo topništvo je prevrtalo vsak meter ozemlja. Na dveh kvadratnih kilometrih tega hriba je padlo 40.000 vojakov, od tega 25.000 Italijanov, vsaj trikrat toliko je bilo ranjenih in pohabljenih. Italijani so tu v dveh mesecih izgubili desetkrat več vojakov kot v vseh bitkah risorgimenta, ki so trajale triindvajset let. 13. septembra je italijansko poveljstvo uradno prekinilo 11. soško ofenzivo, in sicer zaradi pomanjkanja streliva. Škabrijel ni nikoli padel v njihove roke. Italijanski topničarji so tako marljivo streljali, da so izstrelili tudi nujne rezerve, dobava pa temu ni sledila. Izgube so bile grozljive: italijanske naj bi se približevale številki 200.000 mož, zagotovo pa so presegle 170.000 vojakov, od tega naj bi bilo 46.000 padlih. Avstro-ogrska stran pa je menda imela dvakrat manjše izgube, saj naj bi znašale kakšnih 100.000 vojakov, desetino so predstavljali padli v boju.
Knjiga Mira Simčiča Preden listje odpade, bomo doma (Slovenci v prvi svetovni vojni 1914-1918) je izšla pri založbi Buča v Ljubljani. Na voljo je tudi njegova biografija feldmaršala Svetozarja Borojevića, leta 2011 izdana pri založbi Intelektualne storitve. Kupci, ki bodo ob naročilu omenili, da so bralci Primorskih novic, bodo deležni posebnih ugodnosti. Naročila pri Buča, Kolarjeva 47, Ljubljana, tel. 01 230 65 80, buca@siol.net.
Preveč zaverovan v lastno moč
Po končani enajsti bitki na Soči sta oba generalštaba - Borojevićev v Postojni in Cadornov v Vidmu - analizirala rezultate dve leti in pol trajajočega vojskovanja na Soči. Za italijansko stran so bili uspehi klavrni, zdaleč preskromni glede na izgubljena življenja vojakov in vložena sredstva. Italijani so napadli enajstkrat, polovica dotedanjih ofenziv pa je bila popoln polom.
Avstro-Ogrska in njen nemški zaveznik na voljo nista imela veliko časa za odločno ofenzivo, ki jo je Borojeviću zapovedal cesar. Zaveznika sta zato delovala hitro. Vojaki ene in druge vojske so hitreje kakor politiki našli skupni jezik. 8. septembra, po desetdnevnih usklajevanjih in dogovorih, je bila skupna operacija pod imenom Waffentreue (zvestoba v orožju) pripravljena. Glavna smer napada bi bila na krnsko-tolminskem odseku, pomožna bi prišla iz Bovca. Prva in druga armada Borojevićeve armadne skupine pa bi niže ob Soči na Krasu z le demonstrativnimi akcijami nekaj dni vezali nase sovražnika.
Najtežja naloga je čakala na novo ustanovljeno 14. armado, ki jo je sestavljalo pet avstro-ogrskih in sedem nemških divizij in je štela več kot sto tisoč ljudi. Njeno poveljstvo je prevzel nemški general Otto von Below, ki si je bogate izkušnje pridobil med vojskovanjem na Balkanu.
Ker je poznal razmerje sil na soški fronti, ni bilo presenetljivo, da je bil general Luigi Cadorna precej zaverovan v lastno moč in sposobnosti. Tako kot pri vseh dotedanjih bitkah na Soči je bila tudi pred dvanajsto premoč v možeh in tehniki krepko na italijanski strani. Poleg tega so bili italijanski vojaki nameščeni v urejenih, čvrstih utrdbah in strelskih jarkih za nepreglednimi vrstami žičnih in drugih ovir, ki jih je bilo težko osvojiti. Celotna italijanska vojska je tedaj skupaj štela 1,8 milijona vojakov in večina sil je bila usmerjenih na soško fronto.
MIRO SIMČIČ
